Družina Lastovšek je živela v mirni prekmurski vasi.

Glava družine je bila mama Lastovica. Imela je dva otroka, Lastovičko in Lastovička.

Otroka sta se cele dneve igrala v zraku in lovila žužke, deževnike, mravlje, skratka vse, kar je bilo užitnega. Mama Lastovica je za vse kuhala, pospravljala in šivala

Nekega dne je mama Lastovica zamišljeno pogledala v nebo.

Poletje se je bližalo koncu. Razširila je nosnici in pazljivo preučevala zrak.

Zanimalo jo je, kakšen veter piha, kakšen je zračni tlak, kateri oblaki se zbirajo na nebu, in ostale podnebne nadloge.

Podatke je vstavila v prenosni računalnik, ki ga je zmeraj imela ob sebi. Hotela je zvedeti, če je že čas za odhod. Za selitev v tople kraje. Za sezonsko emigracijo. Za mukotrpno pakiranje kovčkov.



Računalnik je naredil pljusk in pljask in izstrelil rezultat. “Ojoj,” je pomislila mama Lastovka. “Zgodilo se je, česar sem se najbolj bala. Rezultat kaže, da je treba začeti pakirati.”

V roke je vzela piščalko in zažvižgala. Priletela sta Lastoviček in Lastovička.

“Draga otroka. Prišel je čas, ko moramo odriniti. S sabo vzemita le najnujnejše. Kopalke, brisačo in zobno ščetko. V Afriki se zdaj poletje šele začenja, tako da ne potrebujemo ničesar več.”

Lastovička in Lastoviček sta se zapodila v svoji sobi in vzela vsak svoj nahrbtnik. Vanj sta res dala le najnujnejše. Že čez pet minut sta priletelela k mami in rekla v en glas: “Pripravljena sva.”

Mama se je medtem mudila z malce večjim nahrbtnikom, kot je bil njun. Vanj je dala prvo pomoč za vsak slučaj in rezervne brisače ter rezervne kopalke.

Kmalu je bila gotova tudi ona. “Pa pojdimo, “ je rekla in dala znak za polet.

Dvignili so se v tako lepem loku, kot je tega zmožno le še kakšno reaktivno letalo, in poleteli na dolgo pot.

Mi jim pa lahko samo zavidamo vroče sonce in peščene plaže tam v daljni Afriki.


Irena Matovič