Srčni utrip sem šla plesat na Irsko, kjer nas je Gabriella Roth s sinom Johnatanom peljala v ples strahov in jeze. Kako to in kaj naj bi srce imelo z jezo in strahom? Če ti to do zdaj ni potegnilo, te tudi naslednja stran ne bo razsvetlila, ampak strah in ljubezen sta dva konca iste energije, jeza ... Jeza je pa njuna...? No, včasih so v starejših premožnejših francoskih hišah imeli vratarice, ki so pri vhodu pletle. Vse so vedele, kuhale so za svojo ali sosedovo družino, kakšnega otroka so (po)čuvale in žival so imele v bližini, pa še morilec ni mogel neopažen mimo njih. Jeza je taka vratarica, mimo katere ne moreš, ne glede na njeno zaposlenost. Soočenje z njo je nujno. Jeza je džoli in kot vsaka drug človeški izraz je lahko zaveznik ali pa deluje proti tebi.




Prvi človek, ki ga je med plesom v Dablinu prineslo mimo meni za par, je bila prelepa rdečelasa domačinka na koncu dvajsetih let v črni dolgi obleki in s črno obrobljenimi zelenimi očmi. Pozdravljena, ženskica moči, sem pomislila in bila nekako počaščena. Ko naj bi zaplesali strah, sem se počutila kot na drugem planetu. Za trenutek me je celo obšla iluzija, da strahu v meni ni več. Zato sem v tisti irski telovadnici posebej pozorno sledila navodilom o tem, kaj in kako naj plešem, z namenom, da dovolim ostankom strahov na dan, da preobrazim in spustim, kar se mi obeša na moj srčni utrip. Gabriella že ve, v kaj vodi tisoče plesalcev po svetu.

Znašla sem se v množici soplesalcev v različnih stopnjah bolj ali manj pristnega strahu, v zelo turbulentni množici ljudi, katere deli so brzeli drug mimo drugega, na trenutke z res veliko hitrostjo. Presenečena sem ugotovila, da v strahu uživam. Okrog sem se preganjala v občutku moči vse moje energije, v kateri sem zaznala kratkotrajno pikanje zunaj telesa in to pred pleksusom in dolgotrajnejše špikanje okrog obeh nadlakti. Potem pa še tega ne več. Divjala sem in uživala; uživala sem v svoji moči kot posledici opravljenih preobrazb.

Ko smo vstopali v jezo, mi je ušel jasen in glasen krik kar tako (morda se je vratarici kaj prismodilo) in Gabriella je rekla, da zdaj se (še) ne kriči, da to bomo lahko delali kasneje. Rekla je, da zaenkrat smo še v fazi jeze, ki jo ne moremo izraziti.

?! Presenečena sem obstala, se na glas zasmejala in takoj za tem zajokala. Pravila in zapovedi, avtoriteta in kontrola, smeš in ne smeš! Veš, kaj, draga moja Gabriella...! Ne boš mi govorila, kaj naj delam in kaj ne! Ne ti ne nihče drug mi v življenju ne bo več govoril, kaj lahko počnem! Nihče mi ne bo določal, kdaj naj ljubim, se smejim, jokam ali jezim! To! Zavedla sem se olajšanja prvega darila delavnice in odplesala naprej. Jeza se je na delavnici vodeno stopnjevala do mere, da se je protipožarni alarm sam vklopil. Kaj ne, večina je bila Ircev in plesati jezo na Irskem je verjetno drugače kot v Angliji.


Eden od petih plesnih ritmov je kaos in kot vrhunec vala te vrste plesa ljudem da možnost precejšnje opustitve blokad, tudi v stresanju, skakanju in kričanju. Gabriella nas je vodila in spodbujala v opuščanje in prepuščanje, v izkušnjo preseganja, ko ljudje postanemo ples, ko gremo (lahko) čez.

Na-a, hvala! Jaz ne več! se je z vso jasnostjo pojavilo v meni. Jaz v življenju ne bom več tvegala, na vrsti so drugi!

Da bi izločila morebiten neobjektiven dejavnik mojega ega, trmo morda, sem si rekla: Pa preveriva, kako je z najinimi mejami, Boginja! Pognala sem se, se v zraku spotaknila in ob stiku s tlemi ujela. Ja, meni res ni težko iti čez mejo. Da v življenju izbiram težjo pot, mi je že reklo nekaj ljudi. In jaz jim nisem rekla, da njih je strah umreti, čutiti, (za)živeti. Strah jih je biti!


Zdaj je pa res dovolj, sem spoznala v Dablinu, v tem življenju ne grem več "čez". Nisem lahko prišla do prostora, v katerem sem, in njegove meje poznam. V resnici gre za čudežni prostor brez omejitev, ki ima različne ravni. Odslej se bom igrala v takih, ki me odpirajo in veselijo, ni mi več treba raziskovati tistih, s katerimi bi sebi ali okolici kaj dokazovala. Tudi to ne, da izbiram lažjo ali težjo pot, da jaz sem pogumna, da znam iti "čez". Predvsem in najprej sem pripravljena sprejemati darila svojega prostora, čez svoje meje pa ne grem več. Zdaj so na vrsti vsi tisti, katerih Svetloba v njih še nima svojega prepoznanega prostora, pomeni potrjenih mej. Naj še drugi spoznajo, da nič ni močnejše od njih in, da strah je iluzija. Če pa v glavah imajo predstave o težjih in lažjih poteh...? Avbe..., močni plotovi!

Človek je energija, ne inteligenca. Energija sem, ki samo sebe omejim, ko se imam za inteligenco. Ljubezen, jeza, strah..., samo za različne energije mene gre, za različne vibracije, ki me sestavljajo. Potem je moje plesne copate napolnila vzvišenost...; kako sem jo plesala!


Moja vzvišenost je dobila krila, ko me je varno nosila mimo skremženih obrazov soplesalcev.

Jebite se!, sem plesala, jebite se vsi že enkrat. Divjala sem neverjetno ravnotežje moči svojega pleksusa, medtem ko je precej oddaljena ljubezen čakala na svojo iztočnico. Vmes sem slišala nekaj teorije o fazah strahu in jeze, ko mislimo, da nismo jezni, pa smo na primer... vzvišeni in za tem otopeli ali nekaj takega.

?? Kaj me briga teorija! Jaz sem! Sem, kar sem, in, če ti ni prav...: Jebi se še naprej s teorijo, mene zanima praksa! Kako sprejeti sebe v vsakem svojem odtenku, pa naj se imenuje ego, vzvišenost ali kako drugače "slabo". En sam pleksus me je bil, zabavalo me je in uživala sem. No, če me vse tole lahko pripelje v srce, bi bilo pa res najbolje, da samo še plešem...


Ko naj bi strah in jezo v plesu skomunicirali v parih, je k meni enega za drugim prineslo dva učitelja petih ritmov. Kakšen ples je to bil! Pa večina ljudi misli, da je spolnost višek možne skupne izkušnje med nami! V plesu s Škotom sem dobila potrditve svoje možne odprtosti, sodelovanja in prepuščanja. Energija me je nosila - ne, kar potegnila me je in šla sem z njo tik ob plesalcu in okrog njega, čutila, da bi lahko šla še spodaj in čez, kljub vsem tistim rokam in nogam, ki se še dotaknile niso. Nobenega strahu ni bilo, nobenega. Ko je pred menoj stal Irec, pa naj bi s kretnjami izrazila jezo, na katero naj bi odgovoril on in potem spet jaz in spet on. Z dvignjenima rokama in glavo sem se pognala naprej in kot zmagovalen kip obstala tik ob njegovem obrazu, kar izstrelilo me je. Ko se je v naslednjem trenutku sesedel k mojim nogam z glavo med rokama, me je res presenetil in v naslednjem svojem gibu sem šla ponj dol, na tla. Seveda se je takoj sam "pobral", pripravljen naprej z mano plesat večno igro moči med moškim in žensko. Ufa! Dober je bil, res je bil dober. "Ples" sva končala s pogledom v oči in nosovoma kak centimeter narazen, pri čemer sem stala na prstih kot pribita v tla v popolnem ravnotežju. Roki sem seveda spet imela dvignjeni v zrak. Te komunikacije ne bom pozabila, tega plesa, v katerem sva oba dobila, oba sva zmagala. Ko ga je čez nekaj ur v plesu spet prineslo mimo, sem mu skočila okrog vratu in režala sva se...


Karkoli sem na tej delavnici še delala, jeze nisem (več) čutila, mi je pa šlo na smeh, ko sem gledala soplesalce jezne. Razdeljeni v kakih dvanajst jeznih skupin naj bi si grozili, skakali in renčali drug proti drugemu. Enostavno nisem mogla sodelovati. Prav potrudila sem se in nekajkrat z izbiro vstopila v jezo moje skupine, a ni šlo. Sedla sem in opazovala predstavo, s katero se nisem mogla poistovetiti. Tako kot leto pred tem domorodce v Novi Papui, ki so se igrano šli vojno, preden so pojedli pujsa. In če ti v tehle vrsticah prebiraš karkoli kot višje/nižje, bolj/manj, dobro/slabo, je to tvoja realnost, ne moje sporočilo. V tem življenju enostavno nisem plemenski človek.

Posedli smo okrog Gabrielle, ki je zapela enostaven napev, v katerem smo ji po parih minutah lahko pritegnili. Vse moje celic so se odprle in začela sem jokat. Jokala sem, medtem ko se je moja biologija spominjala, jokala sem ljubezen in žalost. Ljubezen in žalost skupaj sem jokala. Za tem je bila na vrsti plemenska glasba in kar odneslo me je k velikemu zvočniku. Noge in roke so se same začele premikati in telo se je upogibalo naprej in nazaj čisto po svoje. Vsa sem se prepustila, vsa sem šla noter, v enostavnost sem šla po spomine, po zdravljenje. Glasba me je poklicala v preteklost plemen, katerih del sem bila, plemen, ki sem jim pripadala, ki sem jih ljubila. Moje celice so se spomnile plemen, za katera sem skrbela.

?! Samodejno sem se prestopala, gibala in dihala sem moč resnice, povezanosti in pripadnosti. Enost sem poplesavala, medtem ko me je objemala vedno večja žalost. Jokala sem vsak vdih bolj, dokler nisem obstala in se drla v strop telovadnice. V nebo me je stresalo, v takratnega Boga, od katerega me je ločil..., me je ločilo...? Kdo mi je vse to vzel...? Ljubi Bog, a je tole žalost mogoče izjokat? V tem življenju sem dvakrat res jokala dol in vase, v svoje srce in ven iz njega; enkrat v zvezi s prvim možem in drugič v zvezi z Nušo. Tokrat sem srce odpirala z jokom v zrak. In zavezala sem se "nebesom".

V polnem zavedanju pomena zaobljub v mojih prejšnjih življenjih sem se tu, na Irskem, v imenu in zaradi Svetlobe, v kateri sem poplesavala, zaobljubila, da bom v najkrajšem možnem času nazaj vzela moč svoje preteklosti. V polnem zavedanju in občutkih strasti svojega srca sem pred tistim zvočnikom terjala nazaj moč svojega najboljšega duha, ostanke svoje duše, svojo enost. S tem bi se delavnica zame lahko končala. Bila sem očiščena in utrujena.


Na vrsti je bil zadnji ples in za par mi je prineslo drugo temnolaso mlado domačinko. Posedli smo in se v parih gledali v oči. O, kako lepo, sem pomislila, že dolgo se nisem gledala v ogledalo.

V levem očesu dekleta pred menoj so se začele vrstiti ženske...Takoj pri prvi sem vedela, da si bom končno lahko ogledala ženske iz svoje preteklosti in res sem jih zelo resnično doživela. V solzah in tresenju sem izkusila eno za drugo najgrše in najstrašnejše možne ženske. Šest ali sedem žensk. Eno za drugo sem doživela temne obraze zdravilk in šamank, ob katerih ljudje niso mogli kaj, da se jih ne bi bali. Spoštovali so jih in se jih bali, tudi čarovnica so jim rekli. Bog, kako so bile tiste ženske grde! Kaj tako grdega še nisem videla. Ženske so bile umazane, tudi iznakažene, videti so bile temne. Obenem me je presunil njihov globok mir v vedenju in sprejemanju vsega, kar so bile, tudi tega, da so... strašne. Da se jih ljudje bojijo. Čutila sem njihovo samozadostnost, predanost, njihove korenine, tudi njihov posmeh. Solze so mi lile, ko sem gledala v levo oko mlade Irke in dihala. Dihala sem svojo preteklost, oživljala sem pozabljene dele sebe. Zavestno sem jemala nazaj svojo moč. Pa dobro, sem pomislila čez nekaj časa, saj nisem bila samo grda... Lepota, ki sem jo za tem dojela pred seboj, je iz mene potegnila drugo vrsto solz. Druga življenja, drugi filmi - s tem se bom ukvarjala drugič.


Po vrnitvi domov sem gozd doživljala drugače. Vsak del Zemlje mi je govoril in glasno sem nazaj govorila vejam, umazaniji pod stopali, šumenju med listi v zraku in na tleh. Kdo si pa ti? sem obstala pred glasnim dvignjenim delom zemlje, odločena, da ne grem naprej, dokler ne določim vira šumenja. Ko sem zagledala miško, sem se počasi nagnila k njej naprej in potem se nobena od naju ni premaknila. Stala je, dokler si nisem cele ogledala, potem pa počasi odkorakala po hribčku počez in nazaj navzdol in prav počasi v svojo luknjo.

Spremenila sem se, vem, sem se zavedla. Lepo, da se celo ti ob meni počutiš varna...


Bernarda Pavko Prava