Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040218130957133

Gospa Bukva in gospod Hrast torek, 24. februar 2004 @ 06:09 CET Uporabnik: Pozitivke V parku nekega mesta sta stala bukva in hrast. Bukva je bila že v zrelih letih, gospa z zavidljivimi izkušnjami, zato je od svoje okolice terjala, da jo pozdravljajo v skladu z njenimi leti. Svojega soseda gospoda Hrasta je primorala, da je vsako jutro privzdignil klobuk in zamomljal v skladu s protokolom: “Gospa Bukva, dobro jutro!” Nakar je gospa Bukva, polaskana, odgovorila: “Gospod Hrast, tudi vam dobro jutro!” Gospod Hrast in gospa Bukva nista bila navaden hrast in navadna bukva, ampak sta bila precej zagledana vase; bila sta nečimrna. Namreč, imela sta navado, da sta se celo jutro lišpala. Vsak listek se je moral sijati, tako kot se sijejo ravnokar pološčeni čevlji gospoda župana in vsaka veja se je morala prepogibati pod načrtovanim kotom. Saj onadva nista kar tako. Stojita v glavnem mestu, v glavnem parku, najpomembnejši ljudje ju občudujejo, zato morata posebej paziti na svoj videz. Gospod Hrast je bil na skrivaj zagledan v dično gospo. Kako se je razveselil, ko je zapihal močen veter in so se njune veje dotaknile. Ob vsakem dotiku je Hrast vzel dva, tri njene listke in jih vsak večer pred spanjem poljubil. Sploh ni vedel, kako se ji približati. Bila je tako nedosegljiva, tako lepa, sigurno ji ne manjka snubcev. Koliko noči ni prespal, ko je koval načrte. Toda zjutraj je vse odvrgel, vsi so se mu zdeli obsojeni na neuspeh. Prišla je jesen. Tista jesen je bila še posebej mrzla in vetrovna. Veter kar ni hotel pojenjati. Gospod Hrast je bil sigurno edino bitje v mestu, ki se je tega veselilo kot otrok. Nekega jutra pa so nastopili mrzli sibirski vetrovi. Potegnilo je tako močno, da je odpihnilo vso listje tako z Bukve kot s Hrasta. Gospod Hrast se je nežno oklenil njenih ročic, jih stisnil v svoje in ji rekel: “Nikoli več te ne spustim.” Gospa Bukva se ga je oklenila. Nikoli prej kot v tem trenutku se ni zavedala, kako je navezana nanj. Irena Matovič Komentarji (0) www.pozitivke.net