Odložila sem pomemben opravek in se šla sprehajat po snegu. Za poldrugo uro sem vstopila v čistost in ravnotežje belih polj in upognjenega gozda. Kot da sem se sprehajala v drugi resničnosti. Informacijo o vzporednih resničnostih bi opredelila kot znanstveno fantastiko, ki me ne zanima, če v moje življenje ne bi prišla pred več kot petimi leti in to kot izkušnja, kot spoznanje, kot moja resnica. Od takrat je več resničnosti zame dejstvo in pri informacijah iz področja duha me zanima izključno njihova praktična uporabnost.
V letih mojih začetnih preobrazb sta v meni posejali zadevni semeni dve informaciji, obe povezani z drugo vojno. Da se je ženska v taborišču odločila: Tole ni moja resničnost! in neopažena odkorakala iz njega, in da je v istem času v Evropi obstajala vasica s karizmatičnim župnikom, ki se jo vojna ni dotaknila. Ti lahko zdaj globje izdihneš, ko tvoja mentalna matrica ti informaciji zavrne, v mojem energijskem polju pa sta šli neovirano nekam globoko v moj prostor resnice in tam kot seme čakata…
Resničnost je povezana z resnico, ki je lastna posamezniku. Resnica človeka je njegov občutek, ki je jezik duše. In najbolj ga podpira, da upošteva svoje občutke. Dober občutek je znak povezanosti s Svetlobo v sebi in slab občutek je znak ločenosti od najboljšega in najvišjega v sebi.
Zato, da čutiš, je dobro biti v telesu. Ko si od telesa odrezan, občutke zamenjuješ z mislimi. Še zavedaš se ne, da ne čutiš. Dostikrat ljudje občutkom misli dodamo in potem čustvujemo (brez potrebe). Vsaka misel te spravi iz sedanjega trenutka. Ko hrepeniš po drugem času in prostoru, po drugem odnosu…, nisi v zdaj. Z mislijo svojo moč daješ preteklosti ali prihodnosti. Pa je (samo) v zdaj vsa naša razpoložljiva moč. Zato koristi, če se zavedam: Kaj čutim zdaj? Kaj je prav zdaj moja resnica? In ko karkoli čutim kot dobro – razumno je, če se spravim tja! Ni pomembno, kako.
Ljudje menda uporabljamo od 6 do 10 odstotkov možganov. Ta podatek me je umiril v letih, ko sem o kakšni “višji resnici” (še) razmišljala in kasneje ugotovila, da zapravljam energijo! Povsem nekaj drugega sta občutek in izkušnja iste višje resnice. Do njiju pa pridem, ko na pomoč pokličem svojo Svetlobo. Ko ne sprašujem “avtoritet” zunaj sebe in jim s tem dajem svojo moč, ampak (npr.) rečem življenju:
Resnica osvobaja…! Vse je eno! Kar je zgoraj, je spodaj! Vsega tega ne razumem najbolj… Za kaj pri posamezni trditvi gre? Kaj to pomeni zame?
V teh spoznanjih me je začel zanimati človek z razvito večjo kapaciteto možganov - Človek torej. In na poti v Človeka ugotavljam, da moja včerajšnja resnica ni današnja, da resnica mojih staršev že dolgo ni moja resnica in tudi tvoja ni (nujno) moja.
Moja resnica je odraz mojega stanja zavesti, moje duhovne rasti. In stara resnica me pri tem lahko celo ovira. Samo nekje resnica ostaja resnica ves čas - v srcu. Samo v srcu resnica ostaja ista, vendar srca pred leti nisem tako čutila kot danes. Zato mi je resnica danes bolj dostopna. In dojamem jo (samo) v miru. Resnico lahko izkusim še v drobovju, nikakor pa ne v glavi.
Resnico izkusimo v drobovju, ko nimamo ali ne upoštevamo določenih miselnih, čustvenih ali fizičnih meja ali so te pretesne ali preohlapne. Takrat resnica v drobovju pomaga (po)skrbeti zase. Pa tudi za druge – ko pokaže, da se z nečistimi nameni vpletamo v življenje drugega. To stori s šepetanjem in dreganjem, pa z vleki, stiski in potiski, s padcem ali z macolo po glavi. Dovolj! Nič več! Spusti in dovoli, da se ljudje sami naučijo svojih lekcij. Dovoli, da sami podelajo svoje izzive in s tem zrastejo. Stvar naših meja je še, ko se v našem življenju znajde energija (pogosto človek), ki tam nima kaj početi, ne glede na to, da vsi ljudje v našem življenju imajo darilo za nas. Vedno. Vsaka energijska oblika v moji bližini ima darilo zame in jaz zanjo. Včasih si prinašamo eno in drugič več daril, lahko dosti dragocenih daril. Če smo si darila že izmenjali, lahko ni več razloga za druženje. To je stvar zavedanja in osebnih meja.
Stvar meja je še stalna “pomoč” ljudem z informacijami, denarjem, svetovanjem, z uslugami. Saj vendar vemo, da se ljudje v družbi šibkejših počutimo močnejši. S kakšnimi ljudmi se družiš ti? Tvoje meje določajo, koliko taka dobrota res hrani Svetlobo v tebi in v teh ljudeh. Svetlobe v ljudeh pa ne moremo podpirati, če ne znamo najprej skrbeti za svojo Svetlobo.
Za ljudi je resnica navadno nekaj, kar je mogoče uporabiti v vseh situacijah. To praviloma ocenjujemo glede na pretekle izkušnje.
Kaj pa zdaj, ko vem in dnevno izkušam, da nič več ni tako kot je bilo?
Kaj pa zdaj, ko pri vztrajanju pri starih navadah in načinih razmišljanja, čustvovanja in ravnanja izkušam odpor?
Kaj zdaj, ko stari načini upočasnjujejo moj (duhovni) razvoj, ki je še bolj boleč kot bi lahko bil? Kako naj se odprem novemu, višjemu in boljšemu zame?
Dolgo smo se delali, da ta vprašanja ne zadevajo nas. Stran smo se ozirali, jih zanikali in nekateri so jih smešili. Pa vemo, da vprašanja že vsebujejo odgovore. V času razgrinjanja resnice živimo, v letih neodložljivega soočanja s seboj, v prostoru odgovorov. Odgovorov o sebi. In resnica o sebi prinaša nemir, stisko in frustracijo, potem pa nujno olajšanje in osvoboditev, novo rojstvo.
Resnica prihaja posamično in v paketih. V paketih, na katerih je moje ime in na drugih je tvoje. In ni mogoče, da bi jih zamenjala, pa če si še tako (za)želiva. Tvoja resnica je zate in moja je zame. Osvobaja pa naju oba. Imaš rada resnico? Verjameš, da ti jo govori mož, otrok, prijateljica? In kaj praviš, zakaj ne?
Koliko si zavezan resnici boš videl potem, ko boš nekaj juter zapored v miru, s čistim namenom in osredotočen izbral resnico o sebi za ta dan. In se zvečer vprašal: Kaj sem danes novega izvedel o sebi? Tako boš spoznal svoj pravi odnos do resnice.
Resnica nas vse dela bolj resnične, bolj žive in včasih utrujene in žalostne. Bolj resničen človek bolj čuti in na poti v resničnost se uči občutke določati in izražati. Resničnost človeka še obvezuje, da naredi stvari, ki jih mora narest (iz notranje pobude) in to na svoj način. Potem ko to dela, mu tega ni težko dopustiti tudi drugim. Resničnost terja sprejemanje odgovornosti za svoje misli, besede in dejanja.
Ko nisem resnična, vstopam v vloge, igram igro. Za tragedije in drame mi nikoli ni bilo, v komedijo pa še ne morem po želji vstopati, si pa želim. Zato mi življenje prinese pred nos odnose in situacije, v katerih lahko vadim. Vadim vstopanje v različne realnosti. Vadim izbiranje energijskih prostorov, v katerih se bom počutila kar najbolje. V katerih bom sebe in druge sprejela take kot smo. Kot za vsako drugo stvar v življenju je za to potrebna vaja. Dosti vaje. Dosti ljudi, dogodkov, dosti izzivov. Dosti izkušenj, ki me upogibajo.
Bili so časi, ko je moja neupogljivost kričala v nebo. Zaradi moje močne glave, neomajnih vzorcev razmišljanja, čustvovanja in delovanja so to bila najbolj naporna leta mojega življenja. Učila sem se spuščati staro in prepuščati, a drugače nisem znala. Na vse možne načine sem skušala delati kot sem bila navajena, tako kot je delovalo nekaj deset let. A ne samo, da ni bilo pričakovanih učinkov… V katastrofo sem se zaletela, kamorkoli sem se obrnila. Padala sem in vstajala (najprej se mi je zapisalo “vstajala in padala” in res je, da sem bila osredotočena na vstajanje, ne na padanje!), brcala in piskala, ko sem z učinkovitimi lekcijami iz upogibanja počasi vstopala v zaupanje neznanemu. V prepuščanje svetlobi. Solze jeze in žalosti, pa kasneje milosti, in molitev sta počasi postajala moja nova načina bivanja in delovanja.
Na današnjem sprehodu po belo upognjenem gozdu sem se spomnila mojih upogibanj, vesela, da sem bila dobra učenka v šoli življenja. Le da imam zadnjih nekaj let že dovolj “težkih nalog za najboljše učence”, čeprav so me naučile upogniti se. Da gre še vedno za upogibanje, se tu in tam zavem, ko začutim sled preostanka svoje nepopustljivosti, največkrat v osebnem odnosu. Nič več, se spomnim, to nisem več jaz. Kako lahko v tej stari pokončnosti najbolj podprem najboljše v sebi? se vprašam. In najboljše v meni dostikrat ni moja osebnost!
S katero mislijo, besedo in dejanjem lahko zdaj najbolj nahranim Svetlobo, ki Jaz sem?
Kako lahko vstopim v drugo, višjo in boljšo realnost?
V takih ukvarjanjih s seboj sem se pred časom po nekaj letih spet znašla polna svete jeze. Kako si pa ti z jezo? Si preveč duhovna, da bi se (raz)jezila?
Če je sveta, jeza ni nič manj jezna, jo je pa dobro začutiti in koristna je. Terja odgovornost in delovanje, zahteva preobrazbo. Ta moja jeza je bila posledica neupoštevanja mojih meja. Naneslo je, da sem mislila in si želela sprejeti človeka, pa mi je telo s to jezo po določenem času pokazalo, da ga nisem. Da sem premalo naredila za to, da bi ga. Potem sem telefon zavrtela z odločitvijo, da bo Svetloba govorila skozme, še kar mirno povedala tri stavke in odhitela na družinsko kosilo.
Situaciji, ko objektivno nimam časa preobraziti neljube močnejše energije v meni, rečem kozmična zarota. V tej kozmični zaroti mi je na ljubljanski obvoznici prvikrat v življenju zmanjkalo bencina. Tega si seveda nisem takoj priznala, govoreč si, da se je sicer dober avto malce pokvaril. Seveda ni bil višji namen, da kot petarda priletim na kosilo. Samo do črpalke, Svetloba, samo do črpalke, sem si ponavljala in obstala 300 metrov pred njo. Takoj ko sem zaklenila avto, so me pobrali trije veseli mladci in me potegnili do hiše staršev, sosed me je zapeljal nazaj do avta in na črpalki mi je neznani Kranjčan ponudil svojo plastenko bencina. Z ženo v avtu je počakal, da sem jo vrnila. S preobraženo jezo, zadovoljna, celo vesela.
Na manj običajen način je bil to moj milosten in blagoslovljen dan. Dan, ko sem sprejela neljubo resnico o enem svojem odnosu in dobila potrditev svoje stare resnice – da je življenje dobro. Moja resnica je, da moje življenje dela zame! S takim prepričanjem mi je laže vsak dan postajati bolj resnična. Ko pa v kakšni situaciji ne znam biti ali mi ta resničnost ne ustreza, v prostoru naredim tri korake naprej in se potem po občutku obrnem pod pravim kotom na levo ali na desno. Tako izberem novo resničnost, ki je vedno najmanj olajšanje.
Odložila sem pomemben opravek in se šla sprehajat po snegu. Za poldrugo uro sem vstopila v čistost in ravnotežje belih polj in upognjenega gozda. Kot da sem se sprehajala v drugi resničnosti. Informacijo o vzporednih resničnostih bi opredelila kot znanstveno fantastiko, ki me ne zanima, če v moje življenje ne bi prišla pred več kot petimi leti in to kot izkušnja, kot spoznanje, kot moja resnica. Od takrat je več resničnosti zame dejstvo in pri informacijah iz področja duha me zanima izključno njihova praktična uporabnost.
Dolgo smo se delali, da ta vprašanja ne zadevajo nas. Stran smo se ozirali, jih zanikali in nekateri so jih smešili. Pa vemo, da vprašanja že vsebujejo odgovore. V času razgrinjanja resnice živimo, v letih neodložljivega soočanja s seboj, v prostoru odgovorov. Odgovorov o sebi. In resnica o sebi prinaša nemir, stisko in frustracijo, potem pa nujno olajšanje in osvoboditev, novo rojstvo. 
Situaciji, ko objektivno nimam časa preobraziti neljube močnejše energije v meni, rečem kozmična zarota. V tej kozmični zaroti mi je na ljubljanski obvoznici prvikrat v življenju zmanjkalo bencina. Tega si seveda nisem takoj priznala, govoreč si, da se je sicer dober avto malce pokvaril. Seveda ni bil višji namen, da kot petarda priletim na kosilo. Samo do črpalke, Svetloba, samo do črpalke, sem si ponavljala in obstala 300 metrov pred njo. Takoj ko sem zaklenila avto, so me pobrali trije veseli mladci in me potegnili do hiše staršev, sosed me je zapeljal nazaj do avta in na črpalki mi je neznani Kranjčan ponudil svojo plastenko bencina. Z ženo v avtu je počakal, da sem jo vrnila. S preobraženo jezo, zadovoljna, celo vesela. 
