Naj ti takoj brez ovinkov povem kdo sem.
Sem kapitan A. B. velike letalonosilke XYZ. Gospod predsednik naše države nam je ukazal, naj napademo z vsemi silami majhen otok sredi oceana, kjer je baje prišlo brez naše vednosti do državnega udara in so nove oblasti odrekle poslušnost nam, njihovim gospodarjem.

Problem je v tem, da je gospod predsednik že poslal v napad na otok eno od naših križark, pa so se vsi na njej sramotno brez boja predali otoškim oblastem.

Hoteli smo navezati stik s posadko te križarke, pa so nam po radiu pošiljali le osladno-pocukrano glasbo.
Res čudno.

Avioni, helikopterji, specialci v bojni opremi so že vsi pripravljeni na zadnji predsednikov ukaz za napad.

Seveda se je najlažje odločiti za trditev,
da je razsvetljenje nekaj tako vzvišenega,
kjer moraš znati najmanj hoditi po vodi,
ali pa tako kot Milarepa leteti po zraku
in kar se seveda nikakor ne da v tem življenju doseči,
zato je najbolje na vse skupaj kar lepo pozabiti
in v tem prepričanju do svoje smrti lepo živeti naprej.

Ne prijatelj, moje stališče je, da imaš tako kot vsak človek,
tudi ti znotraj sebe to svoje svetlobno telo
in to priložnost, da se prav v tem življenju lahko razsvetliš,
seveda samo če si to resnično in iskreno želiš.

Ampak treba je vedno začeti pri sebi
in ta pot vodi izključno navznoter,
v prilagajanje razuma in telesa tej najnežnejši,
a hkrati najmogočnejši življenjski sili.

Tvoj Bog je,
kakor tvoja najljubša,
radijska postaja.
In ti kot njegov,
najljubši radijski sprejemnik.
Ampak če nisi uglašen,
na njegovo frekvenco,
samo nekaj »cviliš«
in bolj slabo »špilaš«
sebi in drugim.
Tvoje notranje veselje,
je odraz tvoje vesoljne uglašenosti nanj.


stojči Stojan Svet

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II. (1. del)

Cisto v levi dojki sem odkrila kakšno leto za tem, ko sem pustila službo. V času, ko so bili moja realnost stres na stres, naval novih, bolj senčnih spoznanj o sebi in mojih bližnjih ter spremljajočih čustev, pa nobene podpore, nobenega denarja… Le kdo se bo ukvarjal s cisto?

Ko sva z Meto delali na Reki, je ona nekajkrat molila nad njo in vsakič se je zmanjšala. Tako sem začela Boga za preobrazbo "te zadeve" v dojki prosit še sama, vendar sem se kmalu naveličala igrice - cista se je zvečer v molitvi zmanjšala in zjutraj je bila spet prvotne velikosti. Tega me je postalo strah. Stanje sem nekaj časa ignorirala, ko pa je cista začela rasti, sem spet začela molit. Vmes so bili stresi in nezadovoljstvo, neuspešni poskusi več delati in zaslužiti, moje in tuje kritične misli, pogledi in projekcije skrbi in dvomov. Vedno večji potisnjeni strah, razočaranje in jeza.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II. (1. del)

V 44. letu sem se prvič v življenju odselila iz hiše staršev (močna karma, ja). Življenje me je postavilo v mirno okolico Novega Polja z dosti laježa in majhnih otrok, med prostrana polja. Namenilo mi je pol hiše in velik radodaren vrt. Iz ceste enajst sem se preselila na cesto štirinajst in iz številke 5 na 6. Prav vse sem dobila, tako da sem lahko Nuši vse pustila. Kupila sem le nekaj krožnikov in nov pribor. In tik pred to veliko spremembo je v moje življenje prišla Mama Meera.

Na prvo deseturno vožnjo proti severu Nemčije sem šla konec januarja 98 in to v koži preplašenega otroka s popolnoma prehlajeno glavo, bolečim grlom in začetkom pljučne zabasanosti. Mama Meera svetuje, naj univerzum prosimo za vse. Vedela sem že, da Boga ljudje ne prosimo za preveč, ampak za premalo. Ustrezno svoji lastni vrednosti sem se na to "vse" počasi navajala. Ko sem bila tretjič pri Mami Meeri, sem npr. prosila za blagoslov za moje delo, za moje delavnice. Po vrnitvi domov sem v trenutnem vzgibu poklicala Thomasa v Ameriko, če lahko nekatera njegova predavanja in ridinge, ki sem jih prevajala, spravim v knjigo. Začela sem pisati oz. prevajati in predvsem - procesirati.

Modrost: Znanje I

Tako kot že milijardo krat prej, tudi ko sem se jaz pojavil na naši čudoviti Zemlji, so vsi ostali planeti imeli določen položaj, ki ni nikoli isti, glede na nas, naše osončje in celotno vesolje. Nenehno se vse spreminja in prav vseh sprememb verjetno ne bomo mogli nikoli dojeti.

Moj prvi vdih se je zgodil v letu Zmaja. Čudovito. Pomladanska energija dišečih cvetlic, rožic, španskega bezga. Hvala Ti Stvarnik. Od prvega vdiha do trenutka, ki se ga prvič spomnim je preteklo kakšnih 5 let. Ko sem se zavedal sebe in svojega obstoja, sem se vneto, vztrajno in vendar zelo tiho spraševal, spraševal in spraševal:

Kdo sem pravzaprav? Kaj počnem tukaj? Glej, vdih izdih, zakaj diham? Zakaj gre? Kaj bo potem? Zakaj so oblaki in zvezde zgoraj? Moram kaj odkriti? Nekdo je »zraven« mene? Ves čas? Zakaj in kaj mi to sploh tako tiho »govori«? Ali »Ga« bom kdaj videl s temi očmi? Čutil s temi čutili?….
Vprašanja, vprašanja …… razum ne odneha ….. mati moja mila …. kako bo …???!!!

UVOD

Ta zgodba NI izmišljena in moje skromno mnenje je, da zadeva nas vse.

Aktivni, srečni, odgovorni in zares izpolnjeni posamezniki pravijo, da nihče med nami ni čisto sam in da je trajna sreča na dosegu roke, da se jo da doseči.
Pravijo, da je v vsakem izmed nas potencial, ki samo čaka, da ga uporabimo.

Če pozorno pogledamo v svoje srce, okoli sebe in pomislimo na kolege in kolegice v službi, na prijatelje in prijateljice, starše ter otroke, kaj vidimo?
Srečo? Spontanost? Izpolnjenost? SREČO?
Ne povsem.

Kako to? Kaj nas ljudi dejansko ovira in vleče nazaj v naših življenjih?

V tem članku bom vam poskusil predstaviti svoje poglede na srečo in na tisto, zaradi česar je naš planet ne ravno prijazno mesto za bivanje...
Hvala vam za vaš čas. :)

Skozi vrata čustev
tvoja šibkost vodi v moč.

Skozi vrata tvoje bolečine
pelje pot v radost in veselje.

Skozi vrata tvojega strahu
pelje pot v gotovost in varnost.

Skozi vrata tvoje osamljenosti
vodi pot ispolnitve, Ljubezni in tovarištva.

Skozi vrata brezupa
vodi pot resničnega in izpolnjenega upanja.

Sprejmi svojo otroško nepopolnost

in postal boš popoln...

ARELENA

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

Dva meseca po vrnitvi od Sai Babe je v Slovenijo prišel šaman Foster Perry iz Mehike. Foster je bil zame vilinček, absolutno brezspolen in presunljivo lep. Pozdravil je vse strani neba (kako domače mi je bilo vse, kar je storil), v krogu je zakrožila njegova šamanska pipa, z velikim lasom je naredil poseben vtis in potem začel stopati k posameznikom s svojimi intuitivnimi vpogledi.

V Fosterju sem čutila dosti dosti več, kot je bilo videti; ko sem ga gledala, sem samo bila. Bila sem v kinu svoje preteklosti, velikih pomembnih stvari, lepega, velikega, ljubezni, ne... - Ljubezni. Ko je začel govoriti, se mu je obraz spremenil, mokre bistre oči so se povečale in poglobile in skozenj je pogledal nekdo drug. In tega sem zares poznala. Globoko v sebi sem ga poznala tako, da mi je šlo na jok. Preveč vsega in prehitro se je dogajalo… Potem jo je čez dolgo dvorano mahnil proti nama z Meto, ki je sedela na moji levi.

Ne! Menda ja ne, saj ne more k meni. Kam greš? Ostani tam!, se je oglašalo v meni, ko se je počasi bližal.

Reikisti/ke vseh dežel, združimo se!

Spet in spet bi lahko na dolgo in na široko pisal o stvareh, ki reiki praktikante/ke ločuje od navadnih smrtnikov" (reiki naj bi bil nekaj zelo zelo specialnega, kot smo videli v prejšnjem članku) in ki preprostemu in ne-tako-bogatemu človeku (za reiki je vendar potrebno drago plačati, a ne) preprečuje učenje te nadvse preproste naravne tehnike samozdravljenja.
Vendar ne bom.

Naj vam svoje misli podam v stilu reiki principov:

Samo za danes pustimo pri miru dejstvo, da se prenekateri/e reikisti/ke med seboj NE spoštujejo in da eni drugim hodijo v zelje.

Samo za danes dajmo na stran dejstvo, da obstaja na desetine reiki šol, nekaj od teh je tudi zaščitenih kot blagovna znamka, in da gre dandanes v reiki svetu v prvi vrsti za donosen biznis.

Tvoj dih je najmogočnejša stvar,
v kateri se srečujeta:

tvoja umrljivost
in neumrljivost,

tvoja tema
in tvoja svetloba

tvoja grenkoba
in tvoja sladkoba,

tvoj satan
in tvoj Bog

tvoj pekel
in tvoja nebesa

In ne dihaš samo
skozi svoja pljuča,

skozi celo telo dihaš,
diha te voda in zemlja

diha te sonce in luna
in diha te celo vesolje,

dihajo te višje dimenzije,
dihajo te angeli božanske energije

dihajo te tvoji predniki
in dihajo te tvoji potomci

tvoj dih je lahko zate,
najnepomembnejša stvar,

ali pa tvoje božansko veselje.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

Potem ko sem pustila službo, sem se v mraku splošne teže in preizkušenj učila poiskati znake svetlobe in predvsem smisla. Iz vsake svetle iskrice sem se učila narediti slona in se opreti nanj. V tem procesu sem se upirala in upirala, zato je bolelo. Nisem pa mogla spregledati, da je to, kar mi vsakič najhitreje prinese mir - molitev oz. pogovor z Bogom. V eni mojih najljubših knjig ameriške zdraviteljice s Svetim Duhom, Agnes Sanford sem pobrala nasvet, naj se z Bogom pogovarjam tako, kot da je pred menoj kot edini, najboljši prijatelj. In to na glas. Na glas! To sem začela delati in ta monolog, ki se je z leti spremenil v klepet, me še danes najhitreje poveže s Svetlobo v meni.

Moje spoznavanje čaker je bilo izrazito praktične narave. Učila sem se, kako se stanje posameznega energijskega centra v hrbtenici odraža v mojem življenju in, kako si lahko pomagam, da se bom boljše počutila in delovala. Duhovnost je kar naenkrat začela postajati zelo uporabna. Moje zavedanje je rastlo, ustrezna sprememba mi je pomagala, podpirala je moj mir. Mojemu življenju je razkrivala nov smisel v drugačnem razumevanju sebe in drugih. Bivanje ljudi določa energija, ki mi smo, in nanjo lahko vplivamo! Odprl se mi je nov svet. Čakre so me začele zanimati, potem so me prevzele, fascinirale so me, me zaznamovale za naslednjih sedem let. Začela sem se hitro spreminjati. In stisnjena od učenja, ki ga je potrebovala moja osebnost, sem tu in tam videla barvo aure, zagledala sicer nevidno energijo, v stiski dobesedno slišala glas svoje duše… Ravno toliko, da sem zdržala.

Današnji modri ljudje bi rekli,

da tisto kar nas res osrečuje,

je izvorno spoznanje srca,

in tistega najžlahtnejšega duha,

ki prebiva znotraj njega,

znotraj vsakega od nas.

Do katerega pa se na žalost,

brez introvertiranosti diha,

nikakor ne da,

niti se nikoli ni,

niti se nikoli ne bo.

Pridi do te sreče, ni težko :)


stojči Stojan Svet

Vsak kdor ljubi
svoje božansko srce,
ta dobro ve,
da ljubi v njem,
tudi tvoje srce
In srca tistih ljudi,
ki se odzivajo,
na tvoj notranji,
svetlobe klic.

stojči Stojan Svet

Mi vsi rastemo znotraj sebe,

kot plodovi na drevesu življenja,

kot plodovi na drevesu Njegovega duha,

ki se manifestira skozi mojstre modrosti,

mi vsi smo obsijani od te notranje svetlobe,

ki milostno sije skozi srca vseh nas,

kot milostno sije na nas tudi zunanje sonce.

Ko kdo dozori, pade z drevesa na tla,

s semenom Njega znotraj svojega srca. :)

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

V začetku aprila 99 sem dobila potrditev, da imam raka. Resna, a ljubka in ljubezniva angleška zdravnica Christine mi je položila roko na koleno: Raka imaš! Ali lahko rečeš: Raka imam!?

Seveda lahko to rečem, sem pomislila. Pa kaj naj zdaj? Saj jokam! Naj kričim? Bila sem jezna. Jeza je prva reakcija človeka na vsako izgubo. Tudi na izgubo iluzije.

Zvečer sem prosila za vodenje in sanjala:

V nedoločljivo neugodnem ozračju vodim dva majhna psička, od katerih se eden, ta svetel, sname iz povodca in zdirja čez široko asfaltno cesto in naprej, črni pa se poganja za njim, še vedno pripet. Slutim nevarnost in pogledam na levo in desno; samo na levi so v daljavi bližajoči se kamioni. Spustim črnega psa in požene se za belim.

Odpravim se v nasprotno smer, stran od ceste, ko čez čas za mano priteče črni pes in mi pod noge vrže malo črno vlažno stvar. Pomislim, da je nekaj mrtvega, ko prepoznam komaj rojenega črnega psička, še v posteljici. Naenkrat je poleg mene nekaj ljudi, ki občudujejo novo bitje. Poglej, poglej! Ravnokar se je rodil…!

* * *

Ali lahko o razsvetljenju piše nekdo, ki ni videl te notranje svetlobe?

Seveda lahko, vendar ali ni koristneje brati pisanje nekoga,
ki piše iz lastnih izkustev in lastne svetlobe,
kot pa nekoga,
ki o tem ni povsem prepričan in o tem samo od nekje nekaj prepisuje.

Ali bo nekdo, ki je razsvetljen zaradi tega, ker o tem piše, zato kaj manj razsvetljen?

Seveda ne,
saj razsvetljenje ni odvisno od prebranih, ali napisanih besed,
ampak od tega,
ali ta oseba ima to orodje,
ali način za prepoznavanje in gledanje te notranje svetlobe, ali ne

in pa seveda od tega,
koliko ta način res vsakodnevno uporablja zase.

Najprej poglejmo kaj bi beseda razsvetljenje v zvezi s človekom utegnila pomeniti. Prav gotovo sama beseda izhaja iz svetlobe in glagola razsvetliti, drugače bi bila uporabljena kaka druga beseda.
Da ne bom dolgovezil naj kar takoj preidem na bistvo.

Moja definicija razsvetljenja je: Moje videnje in občutenje moje notranje svetlobe.

SSKJ pa pravi za razsvetljenje, da je to jasno navadno nenadno spoznanje, ki omogoča človeku pravilno odločitev ali ravnanje.

Očitno se po tej definicije vidi, da ljudje pri nas že dolgo niso doživeli osebnega razsvetljenja, da bi ga opisali na preprostejši, manj mističen in bolj jasen način

in da nas je večina Slovencev hudo nerazsvetljenih, saj se kar naprej nepravilno odločamo in ravnamo, kar se res vidi že po nezadovoljstvu ljudi.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

V pisanju pred tabo je zahvala življenju, čeprav prikrita. Življenje nam pomaga bolj, kot smo navajeni videti.

Ker nam stalno daje nove možnosti, smo dostikrat bolj zaposleni z zapravljanjem prilik in pritoževanjem, kot z zavedanjem podpore. Šele ko se nam zemlja zatrese pod nogami, navadno pogledamo v nebo.

Moja hvaležnost je globoka, kljub vsebini tega pisanja, ki je eno samo človeško guganje in iskanje tal pod nogami.

Pred teboj je slavospev Svetlobi v ljudeh, čeprav prikrit. Do tistega najvišjega v sebi pridemo, ko se soočimo z najslabšim delom sebe in ga sprejmemo. Ker je Svetloba v nas in okrog nas močnejša kot kdajkoli, so zmage v tem soočanju zagotovljene.

Pred teboj je človeški del mene in to odkrit. Posvetitev in velik korak duše, kar mi je rak na dojki bil. Pred teboj je vse, kar želim spustiti, ne pa pozabiti. Le kdo bi želel pozabit največje darilo?

Vsak človek, ki ga srečam na ulici, v trgovini, sodelavec v službi, sorodnik, prijatelj ali partner, me uči nekaj, kar še ne znam. Od vsakega imam možnost, da dobim najboljše, saj je to tudi njegova podzavestna želja. Srečujemo se, komuniciramo in opravljamo razne vzajemne ali enostranske dejavnosti s takimi ali drugačnimi ljudmi ravno zato, da predelamo ovire, ki so nam postavljene v ta namen. Vsak je individum, ki ima točno določene darove za drugega in potrebuje kar sam nima ali ne zna uporabiti.

Nekega dne je majhna pikapolonica sedla na krila vesoljskega vozila, ki se je ravno pripravljalo na polet.

»Kako si velik! Si ti pravi ptič?« se je pričela čuditi.
»Oh, dekletce majhno! Jaz sem raketoplan.«
»Kaj je to, raketoplan?« je bila zvedava.
»Oh, saj veš; ljudi peljem v vesolje.«
»Kje pa imaš mamo?«
»Nimam mame. Mene so naredili ljudje,« se je čudil raketoplan.
»Kako so te lahko naredili ljudje?«
»Najprej so si me izmislili in me narisali na papir. Potem so merili in računali, na koncu pa še določili, iz kakšnega materiala bom narejen.«
»Moja mama je doma. Malo sem pobegnila. Saj nisem šla daleč.«
»Oh, jaz pa se odpravljam zelo daleč, dekletce majhno. V vesolje.«

Zanima me, ali veš... Zanimaš me ti, ki bereš.

Si se že kdaj vprašal, ali je vse skupaj, kar se dogaja v tvoji glavi, sploh normalno? Je to normalno samo po tvojih merilih ali po splošnih merilih? A lahko sploh kdo oceni, če je v tvoji glavi vse normalno, ali lahko ocenjuješ le ti, ki edini veš, kaj se dogaja?

Ali ni vse le posledica strahu? Strahu pred samim seboj? Ne pred drugimi, pred seboj. Ali ni vse skupaj le zanikanje samega sebe in svojih resničnih dejstev samega sebe? Ali ni tvoje življenje le priredba tistega, kar ti svet kaže?

Ali sploh vidiš napake tega sveta? A vidiš vse omejitve odzunaj, ki ti postavljajo notranje omejitve? Si se kdaj vprašal, kako bi življenje izgledalo brez ure, brez materialnih stvari in brez ljudi? Ali sploh vidiš, da ti le-te postavljajo omejitve? Da so to dejansko tiste omejitve, zaradi katerih zanikaš bit samega sebe in jih hočeš priredit zunanjemu svetu in zaradi katerih te je strah samega sebe?

Kar nekaj pesmi in člankov sem že napisal o trpljenju, tokrat pa bom poizkusil napisati še nekaj o trpljenju brez razloga.

Kdor me pozna, me v zadnjih 25 letih ni videl trpeti, saj imam vendar orodje, ki človeka odvrača od lastnega trpljenja: mojstrovo darilo spoznanja sebe.

Vendar so se mi v zadnjem času dogajale čudne stvari in se mi je prikradlo nazaj neko že davno pozabljeno trpljenje.

Denar ni prihajal tako kot sem načrtoval in se mi je celo zgodilo, da nisem mogel plačati računa za elektriko, pa so me izklopili iz električnega omrežja.