Tako kot že milijardo krat prej, tudi ko sem se jaz pojavil na naši čudoviti Zemlji, so vsi ostali planeti imeli določen položaj, ki ni nikoli isti, glede na nas, naše osončje in celotno vesolje. Nenehno se vse spreminja in prav vseh sprememb verjetno ne bomo mogli nikoli dojeti.
Moj prvi vdih se je zgodil v letu Zmaja. Čudovito. Pomladanska energija dišečih cvetlic, rožic, španskega bezga. Hvala Ti Stvarnik. Od prvega vdiha do trenutka, ki se ga prvič spomnim je preteklo kakšnih 5 let. Ko sem se zavedal sebe in svojega obstoja, sem se vneto, vztrajno in vendar zelo tiho spraševal, spraševal in spraševal:
Kdo sem pravzaprav? Kaj počnem tukaj? Glej, vdih izdih, zakaj diham? Zakaj gre? Kaj bo potem? Zakaj so oblaki in zvezde zgoraj? Moram kaj odkriti? Nekdo je »zraven« mene? Ves čas? Zakaj in kaj mi to sploh tako tiho »govori«? Ali »Ga« bom kdaj videl s temi očmi? Čutil s temi čutili?….
Vprašanja, vprašanja …… razum ne odneha ….. mati moja mila …. kako bo …???!!!
In zgodilo se je 1993. Moje ponovno resnično rojstvo – zbuditev. V enem samem majhnem trenutku, sem dobil vse odrešilne odgovore na zgornja, za mene tako težka vprašanja. Moje zapletene in nemirne misli so se, končno umirile. Dojel sem, da moram biti nad njimi. Le tako odprem svoja vrata v polnost, radost, mir, ljubezen:
Ponovno rojstvo
Videl sem Ga in ne s temi očmi.
Slišal sem Ga a ne s temi ušesi.
Čutil sem Ga.
S celim telesom.
Pil solze radosti.
Vem, prisoten je v vsaki moji celici.
Kot čista Ljubezen.
Ki ni iz tega sveta.
Bilo je tako svečano.
Sama Milost.
Dotaknil sem se neskončnosti.
S podarjenim telesom.
Pri polni zavesti.
Mili moj Bog.
Ljubim Te.
Hvala Ti.
Od takrat dobivam samo odgovore.
Nimam več vprašanj.
Ne morem se spomniti nobenega več.
Tako so smešna in nepomembna bila, ta moja vprašanja.
Ko slišim nekoga vprašati, je kot da bi nastala praznina, nič.
Celice se mi ne povezujejo v celoto.
Vprašanja so me zmedla.
Vem, ne morem z vprašanji priti tja, onkraj.
Žeja po vonju neskončnosti me je pripeljala v ocean radosti, miru.
Samo z orodjem občutenja sem lahko z Njim.
In Znanje je orodje, ki mi to omogoči.
»….Lahko ti uspe
Birmingham, 28. september 1983
Znanje je samo most: nič več in nič manj. Če pa se človek spusti v domneve glede tega mostu, nastopijo problemi. Naj to prikažem takole ... Predstavljaj si nekoga, ki hoče prečkati most in se na podlagi svojih domnev vpraša: "Kako dolg pa je ta most?" Odgovora ni. Misli si: "Če je dolg, moram s seboj vzeti hrano." In nadalje razmišlja: "Kaj pa, če je zares dolg? Potem bi se mi prilegla skodelica čaja." S sabo zato vzame termo steklenico. Potem reče: "Kaj pa če je še daljši? Kaj če bom hodil in se bo nenadoma stemnilo? Kaj bom naredil?" Reče si: "Če bom prenočil na mostu, moram s seboj vzeti nahrbtnik in vanj dati spalno vrečo."
Vse je razumsko, vse logično, vendar poglej, kam te ta logika vodi. On ve, kakšno je angleško vreme, kako nepredvidljivo je, zato si reče: "Kaj pa če bo začelo deževati? Potreboval bom dežnik. In če bom potem spet lačen in bi bili sendviči uničeni, moram za vsak slučaj s seboj vzeti še fižol v pločevinkah. Ta bo varen." Potem seveda potrebuje še odpirač za pločevinke in nekaj, v čemer si bo fižol pripravil, zato vzame še mali prenosni štedilnik. In tako naprej.
Potem se domisli: "Kaj pa, če je most tako dolg, da se med potjo odločim poročiti?" Tako vzame še poročno obleko.
Zdaj, ko je vse vzel, na hrbtu nosi velik nahrbtnik. Ogromen. Velikanski. Začne stopati proti mostu. Pride na most, nenadoma pa ga nekaj ustavi. Poizkusi še enkrat in še enkrat, vendar ne pride naprej. Ozre se nazaj in vidi, da je most ožji od njegovega nahrbtnika. Sam bi šel lahko naprej, toda z nahrbtnikom ne. Zdaj je soočen z mnogo resnejšim vprašanjem kot prej - česa se znebiti? Kako bo izbral, kaj naj pusti za seboj?
Bi mu zaupanje pri tem lahko pomagalo? Zaupati mora, da bo ta, ki ga je povabil čez ta most, zanj poskrbel. To je, kot če te nekdo povabi na večerjo, ti pa za vsak slučaj, če nič ne bo pripravljeno zate, prineseš kar svojo hrano. Oslarija. Vendar, približno takšno je naše vedenje.
Moramo verjeti. Zaupati, da bo na mostu lepo, da bomo na poti znali uživati in se bomo stopili z doživetjem, ki ga prinese Znanje. Domišljamo in predstavljamo si, kakšen je ta most in vse te domneve postavimo predse. In vendar je ta most, verjemite, nekaj izjemno preprostega. Mišljeno je preprosto. Narejeno je preprosto. Je zate in je zame. A imeti moraš nekaj vere, verjeti moraš vase, zaupati moraš Znanju in zaupati, da se dejansko lahko zgodi in ti uspe….«
Modrost: Znanje I
Znanje je samo most: nič več in nič manj. Če pa se človek spusti v domneve glede tega mostu, nastopijo problemi. Naj to prikažem takole ... Predstavljaj si nekoga, ki hoče prečkati most in se na podlagi svojih domnev vpraša: "Kako dolg pa je ta most?" Odgovora ni. Misli si: "Če je dolg, moram s seboj vzeti hrano." In nadalje razmišlja: "Kaj pa, če je zares dolg? Potem bi se mi prilegla skodelica čaja." S sabo zato vzame termo steklenico. Potem reče: "Kaj pa če je še daljši? Kaj če bom hodil in se bo nenadoma stemnilo? Kaj bom naredil?" Reče si: "Če bom prenočil na mostu, moram s seboj vzeti nahrbtnik in vanj dati spalno vrečo."
