|
||||||
|
|||||||
UVOD
Ta zgodba NI izmišljena in moje skromno mnenje je, da zadeva nas vse.
Aktivni, srečni, odgovorni in zares izpolnjeni posamezniki pravijo, da nihče med nami ni čisto sam in da je trajna sreča na dosegu roke, da se jo da doseči.
Pravijo, da je v vsakem izmed nas potencial, ki samo čaka, da ga uporabimo.
Če pozorno pogledamo v svoje srce, okoli sebe in pomislimo na kolege in kolegice v službi, na prijatelje in prijateljice, starše ter otroke, kaj vidimo?
Srečo? Spontanost? Izpolnjenost? SREČO?
Ne povsem.
Kako to? Kaj nas ljudi dejansko ovira in vleče nazaj v naših življenjih?
V tem članku bom vam poskusil predstaviti svoje poglede na srečo in na tisto, zaradi česar je naš planet ne ravno prijazno mesto za bivanje...
Hvala vam za vaš čas. :)
RECEPT ZA NEIZPOLNJENOST
Spominjam se, kako so nas v osnovni šoli (še v prejšnjem sistemu) "učili", da se je treba truditi za širšo skupnost, za državo. Sam smo vendar vsi enakopravni in enaki in vsi si zaslužimo najboljše.
Lepe misli. Prelepe. Ni čudno, da je šel stari sistem po gobe...
Svet na v katerem živimo je pač tak, kakršen je. Ni treba iti daleč, že krajši sprehod po naših mestih nam razodene, da stvari ne štimajo, kot bi lahko.
Hmm.
Dajmo potem nekaj narediti za to našo ljubo Slovenijo!
Storimo nekaj za naš Planet!
Pomagajmo lačnim v Afriki, Kitajski in Indiji!
Napaka.
(premor)
Tako ne bomo opravili dosti, po mojem mnenju.
Prosim, da se razumemo, tudi meni je res hudo ob misli na pomanjkanje hrane po svetu, vendar na razmere v Afriki, recimo NIMAM direktnega vpliva.
Je res smiselno potem trošiti energijo za sekirancijo glede globanlnih problemov?
No, to je prva stvar, po mojem mnenju, s katero sami sebe onemogočamo pri napredku:
ukvarjanje s problemi in stvarmi, nad katerimi prav zares nimamo vpliva.
Namesto, da bi pogledali SVOJI resnici v oči in se soočili s svojimi lastnimi problemi v odnosih, denimo, se raje obremenjujemo z vprašanjem globalizacije.
Namesto, da bi se spoprijeli s problemi, nad katerimi lahko prevzamemo kontrolo (v družini, recimo), nas mečejo s tira George Bush in njegov nizek IQ, pa spletke naših parlamentarcev z Janšo na čelu, da o vstopu v EU niti ne govorim, a ne.
Kako naj pričakujemo, da se bodo razmere na svetu, v Sloveniji ali pa vsaj v naši ožji okolici (kraju, vasi, soseski) izboljšale, če IMAMO MI SAMI PROBLEME, SAMI S SABO?
Družba je vendar sestavljena iz posameznikov, vas, mene in drugih.
Iz mojega vidika je ukvarjanje z drugimi (ubogo mamico in trdim partnerjem, recimo) jasen beg pred svojo lastno svobodo.
Pred svobodo, ki jo človek zaznava, ko razreši SVOJE probleme.
Sam, s svojim lastnim trudom in predanostjo, iskrenostjo ter ljubeznijo do sebe/drugih.
Ni ga denarja na tem svetu, ki bi odtehtal lastne zmage nad nižjimi aspekti nas samih (moje menje, seveda). 
" ...Once I was promised absolution
There’s only one solution for my sins
You gotta face your ghosts and know with no illusions
That only one of you is going home again.
And I blame this world for making a good man evil
It’s this world that can drive a good man mad
And it’s this world that turns a killer into a hero
Well I blame this world for making a good man bad.
Now I ain’t getting into heaven If the devil has his way
I swear I’m gonna live forever
Heading back to santa fe
Got debts to pay in santa fe
It’s judgment day in santa fe
So I save a prayer when I need it most
To the father, son and the holy ghost
And I’ll sign it from a sinner with no name
When I meet my maker will He close the book
On the hearts I broke and the lives I took?
Will he walk away ’cause my soul’s It’s too late to save?..."
Santa Fe, by Jon Bon Jovi
(se opravičujem bralcem/kam, ki ne razumejo angleškega jezika.
Meni je Angleščina zelo zelo blizu, zato jo rad uporabljam pri pisanju...)
Prav tako kot junak v pesmi Jon Bon Jovija zgoraj spoznava, da ga je v preteklosti lomil in da se bo moral s svojimi problemi in strahovi sam soočiti (...you gotta face your ghosts and know with no illusions that only one of you is going home again...), prav tako lahko tudi mi vsi počasi in korak za korakom vzamemo svojo svobodo nazaj v svoje roke.
Posameznik > družina > soseska > mesto/kraj/vas > narod > kontinent > svet.
Moje mnenje je, da je edini pravi vrstni red izboljšavanja razmer na našem svetu od znotraj navzven.
Začnimo danes pri sebi in jutri bo v naši družini lepše živeti.
IZGUBLJENE PRILOŽNOSTI
Dotaknil bi se le še enega aspekta naše notranjosti, s katerem se omejujemo:
notranja plahost.
Pri svojem delu z ljudmi kot terapevt in učitelj se s plahim pristopom k življenju srečujem vsak dan.
Prav neverjetno je, kako nam ljudem uspe same sebe prepričati, da vendar nismo dovolj dobri za boljšo službo in da za več kot povprečnost pri seksu (brez pravega orgazma, seveda), recimo, vendar nismo vredni.
Prav tako, kot se Bon Jovijev junak simbolično sprašuje, če je zanj še obstaja možnost za zveličanje (When I meet my maker will He close the book, On the hearts I broke and the lives I took? Will he walk away ’cause my soul’s It’s too late to save?), prav tako se mi venomer podzavestno sprašujemo in dvomimo v možnost lastnega napredka.
Kot smešni pijančki se oklepamo plota ne-tako-izpolnjujočih "zmag" v svojem življenju in se slepimo, da je tako ali tako že prepozno in da nima smisla truditi se zase.
Za koga pa naj se trudimo, če ne zase?
Za Michaela Jacksona?
(gromki smeh)
Moje mnenje in izkušnja je, da NIKOLI ni za NIKOGAR prepozno.
Vsak med nami je dovolj dober,
sposoben in vreden za napredek.
Za vso srečo.
Za napredek v svojem intimnem življenju in dojemanju sebe, drugih in sveta, v katerem živimo.
Tudi vi.
Iskreno vam želim, da tega ne bi nikdar pozabili in predvsem, da bi živeli v skladu s tem.
Always.
edmond c.
www.Uspehi.com
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040422221125325
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
