|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II. (1. del)
V 44. letu sem se prvič v življenju odselila iz hiše staršev (močna karma, ja). Življenje me je postavilo v mirno okolico Novega Polja z dosti laježa in majhnih otrok, med prostrana polja. Namenilo mi je pol hiše in velik radodaren vrt. Iz ceste enajst sem se preselila na cesto štirinajst in iz številke 5 na 6. Prav vse sem dobila, tako da sem lahko Nuši vse pustila. Kupila sem le nekaj krožnikov in nov pribor. In tik pred to veliko spremembo je v moje življenje prišla Mama Meera.
Na prvo deseturno vožnjo proti severu Nemčije sem šla konec januarja 98 in to v koži preplašenega otroka s popolnoma prehlajeno glavo, bolečim grlom in začetkom pljučne zabasanosti. Mama Meera svetuje, naj univerzum prosimo za vse. Vedela sem že, da Boga ljudje ne prosimo za preveč, ampak za premalo. Ustrezno svoji lastni vrednosti sem se na to "vse" počasi navajala. Ko sem bila tretjič pri Mami Meeri, sem npr. prosila za blagoslov za moje delo, za moje delavnice. Po vrnitvi domov sem v trenutnem vzgibu poklicala Thomasa v Ameriko, če lahko nekatera njegova predavanja in ridinge, ki sem jih prevajala, spravim v knjigo. Začela sem pisati oz. prevajati in predvsem - procesirati.
Precej subtilno umiranje na obroke ni bilo prijetno. Pri pisanju višjih angelskih resnic so se "na suho" pojavljale moje sence, kar ven iz mene so hodile. Zamere, očitki, nerazpoloženja, kompulzivno hranjenje… Kdaj in kako spustiti sence pa je mojstra vredno učenje. Bistveno pri tem je zavedanje.
Ko se ne zave(da)m, delujem na podlagi svojih pričakovanj, izkušenih bolečin in prijetnih stvari, ki me želijo vodit še naprej. Zavedanje pa vedno gre v spomin in ga prouči - bo tale odgovor podprl svetlobo v meni ali ne? Tako se odpro nove možnosti.
Najmanj sem pripravljena spustiti, ko me je strah, ko ne zaupam, ko sem jezna ali celo ponosna. Za trmasto se nimam. Težko je spustiti, ko je čustva preveč - takrat pomaga sama pripravljenost na to. In ko je čas, se zgodi. Spustila naj bi takrat, ko tega ne želim in to, česar se najbolj držim! Angeli so prihajali vse bliže in bliže, jaz pa sem (ne)zavedno odlagala ta neogibni prihod z vsako priliko, ki se je pojavila. V dveh mesecih je nastala srčna knjiga, izjemen učbenik angelskih in Thomasovih učenj, Osvobajanje od sebe. Resno sem vstopila v postopno, a zanesljivo umiranje starih načinov razmišljanja in čustvovanja. To sem določila z naslovom knjige, samo, da se tega takrat nisem zavedala.
V dneh, ko je izšlo Osvobajanje od sebe, sva bila s Thomasom nepričakovano dva polna tedna skupaj. Bog me je čez noč postavil v vlogo služenja in to - moškemu. Zaradi svojega "angelskega kritja" je to lahko bil samo Thomas. Prevajanje 10-12 angelskih ridingov na dan je bilo eno samo blagoslovljeno povišano stanje. Zame prevajanje svetega Duha ni delo, ampak užitek, saj se do njega (vsaj pri prevajanju) zlahka odprem, besede pa tako ali tako same tečejo.
Izraz služenje mi nikoli ni bil blizu. Izrabljen je nekako tako kot bog ali ljubezen. Zato, ker nas družba uči delati, ne služiti, zato, ker se do zdaj nismo učili živeti Boga in ne njegove ljubezni. Služenje pomeni delati v zavesti ljubezni, dajati zato, ker se dobro počutiš, ne zato, da bi se dobro počutil. Za mnoge služenje pomeni biti dober in pomagati drugim. Vsakič, ko sem slišala za koga, da je dober, se je nekaj v meni postavilo na zadnje noge. Res dober človek je po mojem zelo realiziran in izpolnjen človek, ki s svojim bivanjem širi vse drugačno energijo kot to, ki bi jo imenovali dobrota. Vsi ljudje najprej skrbimo (samo) zase in bolj ko se to res naučimo, bolj blagodejno vplivamo na druge. V tem klasičnem pomenu "dober" človek samo kompenzira in zraven čaka, kdaj bo kaj imel od tega. Leta "dobrote" se lahko lepega dne končajo v napadu žolčnih kamnov in v težavah z jetri. Poleg tega mi izraz služenje vedno potegne na Kristusa, jaz pa ne želim biti preganjana in še manj križana. Še najmanj sem bila "dobra" v obdobju, ko je Thomasa prineslo v moje stanovanje in še manj sem mu bila pripravljena služiti. Nisem še bila v prostoru delati, kar ljubim, zato, ker to ljubim delati. Globoko in iskreno pa sem se bila na vseh ravneh pripravljena učiti to, kar duša meni, da je dobro zame. Prepoznala sem višji namen sodelovanja s Thomasom in zame je to bilo dovolj.
Thomasu sem kuhala, prevajala ridinge v Ljubljani in mu organizirala delo na Reki in v Opatiji. Tam je imel v petih dneh čez 50 ridingov in vmes sem ga peljala v Novo mesto na predavanje. Poleg tega, da sem uživala v prisotnosti Svetlobe, sem se pri prevajanju seveda dosti naučila.To je odtehtalo mojo občasno nestrpnost, saj ena ženska bi prevod ridinga, druga ne, tretji bi rada prevajala prijateljica. Ena je prišla deset minut prej in visela na ograji, osma je malo zamudila. Ne, čez dan Thomas nič ne je, kuhala bom zvečer… Poleg tega sem pazila, da sicer hud hišni pes zaradi nenadnega navala ljudi ne bi bil preveč prikrajšan. Intenzivnost je bila taka, da jo še moja glava ni mogla zminirat, samo s tokom sem lahko šla. Dovolj časa pa sem imela, da sem se zavedla muke odpiranja vrat mojega doma, mojega mirnega zatočišča. Mojega skrivališča?
Potem ko sem se iz Rožne doline preselila v Novo Polje, so bili zame pomembni samo angeli, Bog in moje delo. Devetnajstletna Nuša je moj odhod dobro prenesla, ravno se je na novo zaljubila. Dela nisem imela prav dosti, vendar se s tem nisem pretirano ukvarjala, dokler sem živela iz meseca v mesec (pomagalo mi je prekinjeno avstrijsko zavarovanje). V resnici sem se najbolje počutila sama s seboj. Moj dan je zapolnilo dihanje angelov, neskončno mirno sprehajanje po bližnjih poljih v vsakem vremenu in vseh letnih časih, pa stik z Materjo Zemljo. Z ljudmi se skoraj nisem družila in še manj sem se smejala. Kar se tega tiče, sem Nušo res pogrešala. Oja, saj so me poklicale ženske, saj so želele biti z menoj, vendar meni ni bilo do tega. Počasi sem se navajala na položaj, v katerem bi lahko zaspala z glavo v angelskem naročju. Počasi počasi bi prestopila… K angelom bi šla...
Edina stvar, ki me je pritegnila in celo začela navduševati, je bilo dogajanje na mojih delavnicah Ozaveščanja in razvijanja instinktov ter Komuniciranja z angeli. Postala sem bolj spontana in očitno vodena. V potek delavnic, v izrečene besede vseh prisotnih in v blagoslovljene učinke mojega dela sem zaupala vsak dan bolj. Največ miru in uglašenosti sem začela prepoznavati v začetni uvodni molitvi. Kakšno leto sem pred začetkom delavnice v mislih poprosila angele za prisotnost in vodenje. Ta prošnja je počasi postala glasna in se kasneje začela spreminjat v zahvalo. Vsaka delavnica je postajala drugačna, odvisno od ozadja življenj prisotnih, ki jih nisem poznala, a se je v milosti pred nami razkrivalo tisto, kar je bilo zanje pomembno. Vsak dan bolj sem zaupala, da se bosta na delavnici pokazala pomemben izziv in najustreznejša rešitev, da se bo neodvisno od mojega "truda" začutila in v milosti zacelila najbolj živa rana.
Skupaj z udeleženci delavnic sem se začela zavedati intenzivnosti in učinkovitosti v molitvi poklicanih energij enosti in ljubezni Boga. Stik z angeli se je krepil, znaki Prisotnosti so postajali del dneva, del mene, mojega bivanja. Če se je pri kom od nas energija res zataknila (šla stran predaleč od srca), sem si pomagala s petjem. Ko zapojem mantro gajatri, ljubi Baba meni in drugim vedno pomaga iz vsake zataknjenosti. Vedno.
Ko so mi angeli dali vedeti, da za Božič ni namen, da obiščem Mamo Meero, sem bila kake pol ure v res globoki žalosti. Navadila sem se brati znake življenja, ki me peljejo in jaz samo sledim, zato sem se k Mami že prijavila. Nekaj dni za tem razočaranjem mi je Meta pri masaži omenila, da gre Nežka na štirinajstdnevno romanje na Sinaj, v Jordanijo in Izrael. Spustila se je milost, začelo me je tresti in kar nekaj minut sem jokala. Jokala sem! Tako torej, na romanje me pošiljaš...! Kako sem lahko podvomila vate, Mama? Kako sem lahko pomislila, da me odrivaš? Tako mi je moja biologija na malce dramatičen način povedala, da na to romanje grem tudi jaz. Štirinajstdnevno romanje je name vplivalo subtilno in prefinjeno, a zelo globoko.
Koliko boga se lahko spomnim? Koliko boga sem zmožna sprejeti? Za to je šlo.
Milost me je prekucnila, ko se je duša dokončno prebila nekam bolj v mojo bližino in zasijala skozi preostale plasti v vsej svoji veličini poslanstva, dolgo zanikana in potiskana. Samo v Sveti deželi je bilo to mogoče. Tam je bila v družbi svojih, podpirana in spodbujana, da se končno razkrije moji osebnosti. Našla sem svoje pleme, z nami je bilo 14 župnikov. Zadnji dan potovanja sem zbolela in bliže ko smo bili Ljubljani, slabše sem se počutila. Iz letala sem žalostna zrla na meglene ravnine pod seboj. Kaj zdaj? Že pred meseci sem se enkrat vrnila domov po dveh tednih odsotnosti in v stanovanju jasno spoznala: Tole stanovanje ni moj dom (najemništvo pri tem ni bilo noben dejavnik). V hiši sem se na začetku počutila doma in potem naenkrat ne več. Ko sem pomislila na Rožno dolino, je bil to moj dom še manj in moj dom tudi ni stanovanje v Ankaranu, ki je družinski dolgoletni azil. Mirno in z lahkoto sem sprejela dejstvo, da nimam doma; očitno sem se od njega odvezala. A tokrat je bilo drugače.
V Bethlehemu, v Nazaretu, v Jeruzalemu, na Masadi…, tam sem jaz doma.
Prvi teden je bilo na romanju po Sinaju in Jordaniji z nami 8 župnikov in drugi teden v Izraelu 14. Vsi skupaj so maševali. Prvi teden v naravi in naslednji v božjih hramih Jeruzalema, Bethlehema, Nazaretha, na Gori blagrov. Vsaka maša je bila zame novo rojstvo. V vsako cerkev in na vsak prostor, kjer so maševali, sem vstopila s to odločitvijo: Višja bom, boljša želim biti. Dotikali so se me besede prof. dr. Bizjaka, heci in predvsem entuzijazem p.Petra, vsem župnikom lastni izrazi v pridigah. Spomine so mi vlekli na dan zgodnja vstajanja, energije pri vzponu ali spustu z gora, ko je bilo toplo in ko smo bili utrujeni. In župnike bi lahko še in še opazovala, čutila, izkušala in doživljala. Nekateri župniki so mi bili zelo blizu, g. Pavel iz Bohinja tako, da je bolelo. Ko je po svoje in zase popeval v cerkvah, sem samo požirala solze. Prostor in čas tega romanja sta me počasi in zanesljivo odpirala spominom davnega, zaupanju in varnosti nekega starega religioznega prostora. Igre mojih in svetih energij so prebujale nova občutenja in glava je mirna počivala. To poznam. In znan prostor je varen prostor.
V času tega februarskega romanja je sneg podrl sicer rodovitno hruško v Rožni dolini in v kuhinji moje mame so na tla zgrmeli vsi kuhinjski elementi z ene stene.
* * * * *
Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (6. del)
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040417181322242
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
