Naj ti takoj brez ovinkov povem kdo sem.
Sem kapitan A. B. velike letalonosilke XYZ. Gospod predsednik naše države nam je ukazal, naj napademo z vsemi silami majhen otok sredi oceana, kjer je baje prišlo brez naše vednosti do državnega udara in so nove oblasti odrekle poslušnost nam, njihovim gospodarjem.

Problem je v tem, da je gospod predsednik že poslal v napad na otok eno od naših križark, pa so se vsi na njej sramotno brez boja predali otoškim oblastem.

Hoteli smo navezati stik s posadko te križarke, pa so nam po radiu pošiljali le osladno-pocukrano glasbo.
Res čudno.

Avioni, helikopterji, specialci v bojni opremi so že vsi pripravljeni na zadnji predsednikov ukaz za napad.



No in kaj je zdaj to???,

Ali je to res, ali haluciniram???

Naši letalonosilki se približuje neka čudno svetleča mavrična ptica, kaj takega še nikoli doslej nisem videl v življenju???

Izgleda, da je nekje pristala izven mojega vidnega polja, nad letalonosilko pa je povsod zavladal nek čuden mir, neka osupljivo čudežna mavrična svetloba.

Kaj je zdaj to, kar naenkrat mi je »crknila« vsa elektronika, a izgleda, da je »crknila« tudi drugim, celo pilotom v helikopterjih in avionih.

Nezaslišano kaj se zdaj spodaj na pisti dogaja???
Brez moje komande piloti in vojaki kar izstopajo iz helikopterjev in avionov, se objemajo in odmetavajo svoje orožje celo v morje???

To bo za njih huda kazen in seveda po zakonu jim sledi naše vojaško sodišče !!!


Pravkar je mavrična ptica pristala tudi pred mojim komandnim oknom, me prav nesramno zdaj gleda naravnost v oči, njena mavrična svetloba pa me vse bolj in bolj obhaja v neko čudno zamaknjenost in notranji mir…………………….

Ne vem kaj se z mano dogaja, ampak jokam kot otrok, zadet od neke neznane mi sreče, ki kar prihaja in prihaja iz notranjosti mene……………..

Brez vsakega dvoma, nočem biti več kapitan,
skličem lepo posadko in mojemu namestniku odstopim svoj položaj.

Zanimivo, tudi on noče biti kapitan, pravi, da si je vedno želel zabavati ljudi, s svojim petjem in igranjem različnih kitar, ki jih je skrivaj v svoji kabini že več let igral.

Vprašam mornarje in vojake, kdo si želi postati kapitan, pa se javi le naš glavni kuhar.

Ravno prav.


Vedno sem užival v kuhanju in pripravi hrane in sem postal kapitan itak samo zato, da sem ustregel svojemu očetu, ki je bil tudi kapitan.

Tako na obojestransko zadovoljstvo zamenjava vlogi.
Posadka je srečna ob moji hrani, jaz pa ob novi kuharski praksi, glavni kuhar se kot kapitan kar dobro znajde in kar naprej smeji, ko posadki daje nova in nova navodila.

Mavrična ptica srca se vsake toliko časa spet pojavi
in nam vsakič s svojim letom prinaša notranje in zunanje spremembe.


Čeprav je prišlo že do tolikih neverjetnih sprememb, da jim ne sledim več, vse na letalonosilki lepo v najlepšem miru brez vseh konfliktov teče naprej
in zanimivo, da se nihče nikoli na nikogar več niti ne jezi in še manj dere, kar je bila praksa prej.

Zdaj imamo med posadko že mornarje, ki nas učijo, kako se notranje sprostiti, odučiti se od strogosti in uživati v tem kar vsak je.


Približujemo se otoku in že vidim ljudi na obali, ki nam mahajo in nas veselo pozdravljajo.

Vse je že pripravljeno za naš veličasten sprejem.
Ljudje plešejo, se zabavajo, na obali je pravo rajanje,
prava ljudska veselica.

Kaj jaz vem zakaj sem tako vesel, kot nisem bil še nikoli v življenju.

In komaj se sploh še spomnim, kakšen je bil naš namen, da smo prišli sem.

Ja, ta mavrična ptica srca, je kriva za vse.

Kadarkoli nad nami poleti, vsi kot mali otroci Zajokamo od te sreče, ljubezni in notranjega miru, ki se kar širi od nje.


Ne morem verjeti, da smo se šli vsa ta leta, vsa ta bedasta vojskovanja, samo zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe in drugih, ki nam jo je na srečo prinesla ta mavrična ptica srca spet nazaj.

Zdaj je že več kot jasno, da kdorkoli se bo že približal temu otoku, je za svoje sovraštvo in vse svoje vojne izgubljen in za svoj mir in notranjo ljubezen ponovno rojen in samo vprašanje je še, v kolikor še ni, kdaj bo mavrična ptica srca poletela tudi nad tvojo glavo,
ali pa skozi tvoje srce in boš tudi ti spoznal, da si samo zaradi te njene notranje ljubezni tu na tej zemlji pristal in potem boš v svojem srcu zaslišal tako kot jaz, še njen angelsko nežen glas, ki ti bo tako kot meni prav tiho zapel ali zašepetal:


»Človek, jaz sem tvoja mavrična ptica srca,
znotraj sebe sem se odločila
in se prebudila iz globokega sna,
razprostrla sem svoja notranja krila
in začela širiti svoje širno vesolje,
začela ustvarjati različne svetove,
to mi je bilo vse v neizmerno veselje,
skozi sebe sem ustvarjala vsa nebeška bitja,
da bi v veselju lahko komunicirala z menoj,
da bi lahko napredovala v svoj notranji in zunanji razvoj
mi pošiljala mojo ljubezen, ki jim jo dajem nazaj
in mnoga so in to v svoji radosti in veselju še vedno počno.
Tudi ti človek, si ta moja mala majcena kopija mene,
tudi ti znotraj sebe zdaj lahko spiš,
ali pa se prav v tem trenutku zbudiš
in razprostreš svoja notranja krila
in v svoji ljubezni z vsakim dihom znotraj sebe poletiš,
ko vzpostaviš ta stik skozi srce in skozi vse moje vesolje,
v moči brezmejne ljubezni z menoj.«


stojči Stojan Svet