Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

Potem ko sem pustila službo, sem se v mraku splošne teže in preizkušenj učila poiskati znake svetlobe in predvsem smisla. Iz vsake svetle iskrice sem se učila narediti slona in se opreti nanj. V tem procesu sem se upirala in upirala, zato je bolelo. Nisem pa mogla spregledati, da je to, kar mi vsakič najhitreje prinese mir - molitev oz. pogovor z Bogom. V eni mojih najljubših knjig ameriške zdraviteljice s Svetim Duhom, Agnes Sanford sem pobrala nasvet, naj se z Bogom pogovarjam tako, kot da je pred menoj kot edini, najboljši prijatelj. In to na glas. Na glas! To sem začela delati in ta monolog, ki se je z leti spremenil v klepet, me še danes najhitreje poveže s Svetlobo v meni.

Moje spoznavanje čaker je bilo izrazito praktične narave. Učila sem se, kako se stanje posameznega energijskega centra v hrbtenici odraža v mojem življenju in, kako si lahko pomagam, da se bom boljše počutila in delovala. Duhovnost je kar naenkrat začela postajati zelo uporabna. Moje zavedanje je rastlo, ustrezna sprememba mi je pomagala, podpirala je moj mir. Mojemu življenju je razkrivala nov smisel v drugačnem razumevanju sebe in drugih. Bivanje ljudi določa energija, ki mi smo, in nanjo lahko vplivamo! Odprl se mi je nov svet. Čakre so me začele zanimati, potem so me prevzele, fascinirale so me, me zaznamovale za naslednjih sedem let. Začela sem se hitro spreminjati. In stisnjena od učenja, ki ga je potrebovala moja osebnost, sem tu in tam videla barvo aure, zagledala sicer nevidno energijo, v stiski dobesedno slišala glas svoje duše… Ravno toliko, da sem zdržala.

Knjiga Sedemkratno potovanje je bila prvi duhovni priročnik te vrste v Sloveniji. Nisem mogla razumeti, da zanjo ni bilo zanimanja. Ljudje niso prepoznali njene vrednosti. Polovico sem jo poklonila in ostalo poceni prodala. Naprej sem prevajala knjige, dihala Osha in se ohranjala pri - zdravi pameti. Nič mi ni bilo jasno. Gledala sem svoj horoskop in štela stopinje, čakala, da mi Saturn končno pride na MC. Potem mi je lepega dne potegnilo, da morda ura mojega rojstva ni prava, čeprav sem jo nekajkrat preverjala že pred petimi leti. Nihalo mi je pokazalo drugačno uro rojstva in "uspeh" se je odložil še za tri leta.

Na Reki, v Opatiji in na Rabu sem imela tečaje reikija skupaj z Meto. Na Hrvaškem, kjer imajo tako radi Marijo, se je predvsem krepila moja vera; spoznala sem nekaj res vernih, ne samo religioznih ljudi.

Potem ko sem pustila službo, se je dosti dogajalo v domači hiši. V odnosih s starši se je zgodilo vse, kar se prej desetletja ni. Razumela sem, da je bil moj odhod iz dobre službe šok tudi za njiju, vendar mi to ni dosti pomagalo. Samo opazovala sem lahko čustveno navlako, povezano s starši, ki je prihajala iz mene in ustaviti je ne bi mogla, tudi, če bi to želela. Bil je čas. Da smo pri tem zdržali še Nušina gimnazijska leta, nam je Bog naklonil izjemno pomoč, ljubega Grišo. Tibetanski levček (shi tzu) je v hišo prinesel dosti strasti, mene pa je precej naučil o energijah. Ulegel se mi je k nogam, ko sem dihala svetega Duha, hodil je k meni po pomoč, ko je od staršev prevzemal čustvena bremena. Skrajno samosvoj in aroganten ni naredil ničesar, kar mu ni pasalo. Tako kot vsak pes, je tudi naš kazal energijo družine. Griša je bil hud. Mi smo bili hudi. Bil je čustven in strasten in to smo začeli izražati tudi mi.

* * * * *

Nušo sem za maturo peljala k Sai Babi, v Puthapartiju sva bili en mesec. Ko sva v mandirju dvakrat prišli v prvo vrsto (posebno mesto, ker gre Baba čisto mimo tebe), sva se odločili, da si ogledava še nekaj Indije. Popoldan pred planiranim odhodom, ob 17. uri, sem zbolela za pet ur in bila na smrt bolna…

V tem življenju sem vedno (bila) zdrava. Dobro počutje telesa je bilo zame naravno stanje, razen občasnih prehladov in redke gripe. Ne poznam bolezni ne bolnic, tokrat pa sem v neposredni Babini bližini čudežno zbolela in to zelo zelo. Povod za popoln energijski kolaps je bila moja tiha kritična in rahlo posmehljiva pripomba na račun neke mame in njene hčere. Takoj za tem me je začelo tiščati na desni strani pod rebri, tiščati vedno bolj, tako da sem začela loviti sapo. Do stanovanja sem se dobesedno privlekla in se spustila na modroc. Še malo, pa se je bolečina razlezla po vsem telesu, naenkrat nisem mogla ne dihati ne govoriti. Kasneje se tudi na komolec nisem mogla naslonit, ko sem Nuši v solzah in smehu zatrjevala, da je vse v redu. Pod oknom tega prostora (imeli sva še kuhinjo in kopalnico) je bil zvočnik in ljudje so v pričakovanju Babe začeli peti svete pesmi… Samo jokala sem lahko in bila čim bolj pri miru, ker me je vsak večji vdih zabolel. Prisiljena sem se bila predati. Obisk pri Babi je zaznamoval začetek mojega predajanja, začetek moje poslušnosti duhovnim principom.

Prvikrat sem izkusila, kako reiki zadane na neprehodno energijo, na blok, na "neprebojno steno". Dobri dve uri sem si polagala roke, a nisem čutila nobenega prehoda. Po dveh urah sem bila še vedno v isti sceni nemoči in bolečin in težav z dihanjem, samo da je reiki končno potegnil in vleklo je kot za stavo. Ob devetih zvečer se je vse končalo kot bi odrezal. Samo utrujena sem bila. Zjutraj sem bila jaz zdrava, bolna pa je bila Nuša - samo od pasu navzdol.

To je bilo moje prvo zavedanje neposrednega vpliva Boga. Dojela sem, da tale gospod v oranžnem očitno želi, da ostaneva v ašramu. Tako me je Baba mehčal za nadaljnje strese, ki so me čakali po vrnitvi domov. Šele doma je Sai Baba shodil v mojem življenju, šele po vrnitvi domov sem ga začela čutiti in se družiti z njim. Pomeni, da sem ob džapa mali (rožnem vencu) ponavljala njegovo ime in mu začela govoriti. Takrat, ko sem bila v stiski, seveda. To pomeni - stalno.

Posledica mojih nekajletnih večjih in manjših izzivov, ki jim rečem posvetitve, je bila, da lepega jutra nisem mogla vstati iz postelje (imela sem posteljo na tleh, brez nog). Moja hrbtenica je bila zakrčena, kot bi si nikoli ne mogla predstavljati, da je lahko. Imela sem občutek, da je skrajšana z nekaj vozli. Počakala sem, da je šla Nuša v šolo, in se potem v treh urah z vsem, kar sem takrat znala, dobesedno iz vseh štirih postavila na noge. Začela sem z nekaj vrstami dihanja in nadaljevala z jogo… Da bi šla k zdravniku, še pomislila nisem. Razumela sem, da je (ne)dogajanje, v katerem sem, za telo enostavno preveč hudega. Razumela sem, da gre za lekcije. Za niz lekcij in izzivov, ki so se v mojih kobacanjih, padanjih in vstajanjih spreminjali v bisere začetka moje duhovne poti, ki jih nima nobena ogrlica.

Odnose sem imela z malim številom ljudi, a so bili ti intenzivni. V teh druženjih sem spoznavala, da se spreminjam, pomeni napredujem. Dan za dnem sem bila tunkana in zraka sem imela ravno dovolj, da sem zajela sapo, ko mi jo je zmanjkalo.

Verjemi, zaupaj. Spusti. Spremeni se…
Kaj naj spustim? Kaj, hudiča, naj spustim?, sem (za)kričala, ko je bilo prehudo. V kaj, vrabca, naj se spremenim?
Bog je postal uporabna stvar zunaj mene, na katerega sem se lahko jezila.

Meta in Nuša sta bili moj upaguru - učitelj, ki je blizu. Učila sem se spoznati, da je vse, kar se mi z njima dogaja natanko to, kar bi življenje rado, da se naučim. Vsakič, ko sem prišla do vpogleda, vsakič, ko sem kaj novega sprejela, se je upaguru spremenil nazaj v prijateljico oz. hči. Vmes so bila obdobja jeze, ki je postala moj obred, in zamera njena posledica, ko mi ni uspevalo uveljaviti svoj prav. Mojemu egu nič ni uspevalo. Na videz neomajen, a vedno bolj krhek, je vztrajal na barikadah ostanka ponosa in ran. Takrat še nisem poznala pomena opuščanja in predanosti. Strpnost, potrpežljivost in dovoljevanje niso bili izrazi mojega besednjaka. Zagnana sem se znašla v prostoru novih učenj, duhovnih zakonov in principov, tako drugačnih od lekcij in pravil, ki sem jih poznala do takrat. Ne da bi se zavedla, sem zakorakala v prostor duha in se začela učiti tega, kar je Svetloba v meni želela, da se naučim.

Ko sem po letu, dveh dojela značilnosti in pomen moje nove poti, sem lepega dne v dihanju spoznala, da me astrologija v resnici ne zanima, da reiki ni "to", da nehipnotične regresije nimajo več tistega učinka, kot so ga imele in, da masirati tako ali tako ne želim. Kaj bi potem v resnici rada? Nisem vedela, kaj bi rada, kar me je tako pretreslo, da sem se zjokala. Morda pa res nisem čisto pri pravi…

Prisiljena sem se bila naučiti v temi poiskati Svetlobo. Nisem se posebej ukvarjala z občutki in čustvi; kar se je pojavilo, sem prepoznala kot moje in skušala spustiti. Večino energije sem osredotočala na kontrolo misli. In to v času, ko je bila Nuša eno samo veliko čustvo, dostikrat vsake pol ure drugo. Lepo ogledalo sem imela, vendar ga (še) nisem razumela. Nisem se upala ukvarjati z dejstvom, da v meni raste strah. Ne eden, ampak gora strahov! Strah pred neuspehom, pred ponižanjem, pred še večjo kritiko, pred še večjo zavrnitvijo. Vsa ta čustva so postajala del mene. Preden sem jih zatrla, potisnila, sem jih lahko ustvarila samo jaz. Ego je želel zaslužek, predvidljive (ugodne) zaključke, status in varnost, želel je dokazat, da dela prav. Bila sem polna potreb vedno bolj negotove osebnosti. Terjala sem in prosila, se jezila, borila in predvsem - vztrajala. Duša pa bi rada (samo) bila. Želela je svobodo in kreativne prilike. Želela je ljubiti, pomeni sprejemati in dovoljevati. Želela je biti, spustiti in se prepustiti. In meni je bilo to nemogoče. Nemogoče pa je bilo tudi spregledati, da po najhujšem vsakič pride čas za počitek. Ravno dovolj počitka, da je bil eno malo zdravljenje.

Ker Svetloba nikoli ne deluje po vzorcih, je bil naslednji izziv drugačen. Ker sem bila jaz drugačna. Samo človek, ki se spreminja, pa obenem duhovno raste.

Bog se je v mojem življenju začel kazati v občasnih delavnicah reikija, ki sva jih imeli z Meto na Hrvaškem. Meta je zavezana Jezusu, ki jo je že takrat učinkovito uporabljal. Moja alergija na njenega boga je bila simptomatična. Njene zelo uspešne tretmaje reikija sem lahko sprejela in cenila, nisem pa prenesla, če je o tem spregovorila kot kak župnik. Kar na noge me je dvigalo in kmalu mi je postalo jasno, da je to moj problem. Sodelovanje z Meto je bilo zame polno izzivov. Močno svetla in samosvoja ženska je bila, medtem ko sem bila jaz v glavnem nesrečna in frustrirana. Na videz sem bila mirna in razumna, v resnici pa zelo kritična. V njeni družbi sem bila nekaj let v izrazito podrejeni vlogi, kar mi ni pasalo. Moje počutje je slabšalo to, da sem se (nezavedno) primerjala z njo. Bil je pač čas učenja na vseh ravneh.

Konkretnejšemu stiku z Bogom sem se upirala tako, kot to danes prepoznavam v ljudeh okrog mene. Ja, bog, pomagaj! Ja, angeli, čuvajte Nušo! Vendar samo to in še to s precej površinsko mentalno energijo. Življenje pa je stiskalo in pritiskalo in enostavno mi ni ostalo drugega kot - predati se. Meti sem nekajkrat povedala, da me njen "cerkveni" pristop moti, a se je še naprej obnašala, kot da tega še slutila ne bi. Ko je enkrat na Rabu začela glasno molit nad glavo fantka, ki je jecljal, me je jeza dvignila na noge in zapustila sem delavnico. Enostavno me je odneslo na nervozen sprehod po Barbatu.

Reiki je reiki, bog je pa bog! Kaj meša to dvoje? Dobesedno nora je..., mi je šlo po glavi. Sočasno me je v tistem oblačnem večeru na Rabu razsvetlilo spoznanje: odnos do boga je zame zelo zelo pomemben. Moj odnos do boga je pomemben bolj, kot sem kadarkoli slutila, in prav v tem trenutku je v stanju precejšnjega izziva! Na en nenavaden način mi je to spoznanje prineslo - mir. Znašla sem se v novem prostoru, ki je bil jasen. Ta jasnost, da bog je moj problem, je postala olajšanje in pripravljena sem bila pogledati, kaj s to jasnostjo lahko naredim. V mraku sem nadaljevala svoj sprehod ob morju. Zavedla sem se, da sta dogajanje in intenzivnost izzivov posledica moje stalne molitve, ki je bila: Danes naj se zgodi božja volja zame. Verjela sem, da Bog kot najvišja svetloba obstaja in da molitev deluje. Torej sem dobivala samo to, kar sem dnevno izbirala. Potem je božja volja zame tudi tale sprehod. Okoliščine v življenju so rezultat mojih izbir. Ne verjamem v usodo, ampak v več sočasnih možnosti v vsakem trenutku. Vsako možnost aktivira moja izbira in zdaj izbiram resnico glede mojega odnosa do boga, vpogled, ki ga potrebujem, želim, in mir.

V mraku večera v Barbatu se je med res temnimi sivomodrimi oblaki pokazal živordeč trikotnik, ki ga ni bilo mogoče spregledati. Pred mojimi očmi se je začel pojavljati, oblikoval se je sproti in obmiroval v jasno določeni rdečini enakokrakega trikotnika. Stala sem na robu lesenega pomola in pred menoj je bilo samo mirno temno morje, ki se je na horizontu zlivalo s temnejšo gostoto oblakov. Potem se je od spodnje stranice trikotnika v isti širini po morju začel spuščati enako živo rdeč žarek. Pas rdečine se mi je počasi bližal po mirnem večernem morju prav do kakega metra pred menoj, kjer sem stala. Stala sem in strmela, medtem ko so mi tekle solze. Bila sva samo morje in jaz, samo nebo in jaz. Bila sva samo bog in jaz. Objel me je velik mir.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (4. del)