«Dobre misli in dejanja nikoli ne morejo prinesti slabih rezultatov, slabe misli in dejanja nikoli ne morejo prinesti dobrih rezultatov. Tudi pregovor pravi, da iz koruznega semena vedno zraste koruza in iz semena koprive vedno zraste kopriva.« - James Allen

Skoraj vsakdo razume kmečki koncept setve in žetve, ker se nam vsa stvar zdi povsem logična. Če nameravamo posaditi koruzno seme na našem vrtu, nikoli ne bomo pričakovali, da bo na tistem mestu zrastla špinača. Toda, čeprav je zakon res preprost in logičen, se v vsakdanjem življenju pogosto vedemo tako, kot da ga ne razumemo. Vedemo se tako, kot da ta duhovni zakon ne velja za nas.

Znanje v kombinaciji s čustvi sproži akcijo. Akcija je glavna sestavina, ki zagotavlja rezultate. Samo akcija povzroča reakcijo. Oziroma samo pozitivna akcija povzroči pozitivne rezultate.
Akcija. Ves svet spoštuje ljudi, ki ustvarjajo dogodke in zaradi tega so tudi zelo dobro nagrajeni.

To sem poudaril zato, ker vidim vse preveč ljudi, ki imajo samo dobre namene, uporabljajo pozitivne afirmacije za uspeh, vendar nič ne naredijo. Vsi poznamo rek: »Vera brez akcije je brez pomena.« Kako resnično!
Nič nimam proti afirmacijam kot učinkovitemu orodju za doseganje ciljev. Toda potrebno je vedeti, da obstaja zelo tanka linija med vero in iluzijo. Kot smo rekli, afirmacije brez akcije lahko pomeni začetek vašega življenja v iluziji. Nič ne more biti slabše za vas kot živeti v takšni samoprevari.

Samospoštovanje je lastno prepričanje o sebi in vrednotenje sebe kot človeka. Izraža stališča odobravanja ali zavračanja samega sebe. Kaže, v kolikšni meri je človek prepričan o samem sebi, da je sposoben, pomemben, uspešen ter vreden spoštovanja.

Na samospoštovanje pomembno vplivata dve področji človekovega življenja. Prvo področje zajema osebne zmožnosti, drugo pa videz, značaj in odnose z drugimi ljudmi. Spoštovanje samega sebe je torej na eni strani odvisno od sposobnosti, veščin in talentov, ki jih vsak človek ocenjuje pri samemu sebi, na drugi strani pa od privlačnosti, značajskih lastnosti in odnosov z drugimi ljudmi.

Poleg omenjenega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki ne dopušča, da bi ljudje ohranjali svojo zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti, ki je izrazito duhovna kategorija in zato lastna tistim, ki so se duhovno sposobni dvigniti na takšno raven, se pojavljajo še druge skupine, ki skušajo človeku škodovati in ga zatirati. V družbi se pojavljajo mali bogovi, ki mislijo, da je njihova formalna moč, njihovo poslanstvo, da krojijo usodo malemu človeku po svoji mili volji.

Uveljavlja se podoba koristoljubnih, odtujenih in vzvišenih gospodarjev našega zdravja in sicer od politikov do mnogih, žal premnogih polbogov v belih haljah. Sem pa ne moremo in ne smemo prištevati vseh, da ne bi storili požrtvovalnemu zdravniškemu stanu krivice.

Za hitro, pametno in duhovito reakcijo bi morali podeliti nagrado hostesi na okencu letalske družbe Virgin Airlines v Sydneyu pred nekaj meseci, ko se je morala soočiti s potnikom, za katerega bi bilo bolje, če bi ga pospravili v prtljažni prostor.

Ker je bil odpovedan velik let, je hostesa za dolgo vrsto potnikov morala poiskati sedeže na drugih letih.

Naenkrat se skozi vrsto prerine jezen potnik, udari po mizi, nanjo vrže svojo letalsko karto in reče: "Takoj MORAM na ta let in MORAM biti nameščen v PRVEM RAZREDU!"

Hostesa mu je mirno odgovorila: "Žal mi je, gospod, z veseljem vam bom pomagala, vendar moram najprej namestiti  potnike, ki čakajo tukaj v vrsti, nato se bom posvetila vam in prav gotovo bova našla kakšno dobro rešitev."

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Na nasprotnem polu resnice

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli. Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje.

Ste v zadnjem času opazili, da se vas kakšen izmed sodelavcev nekoliko izogiba? Morda se ne motite in ga vaša prisotnost res živcira.
Pred vami je nekaj razlogov, ki bi lahko botrovali k temu.
Glasno pogovarjanje po telefonu. Vaši sodelavci si (večinoma) ne želijo poslušati vašega telefonskega pogovora, pa naj bo zaseben ali služben. Morda je pogovor izjemno zanimiv za vas, a verjemite, za njih po vsej verjetnosti ni, ker imajo v tistem trenutku svoje, pomembnejše delo.

Jemanje zaslug le zase. Ko vam nadrejeni čestita za dobro opravljeno delo, ne jemljite vseh zaslug le zase, medtem ko dobro veste, da vam brez pomoči sodelavcev to nikoli ne bi uspelo. Seveda si v tistem tenutku mislite, da je bolje, da je vse skupaj videti, kot da ste to storili sami, saj si s tem pridobite pri šefu nekaj dodatnih točk. A pomislite – boste še kdaj lahko poželi čestitke brez njihove pomoči? Razočaranje šefa, če ne, bo večje kot zadovoljstvo ob dobro opravljenjem delu.

Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek. Pesem je bila uglasbena leta 1882.)

Čutiti se Slovenec je nekaj bolj vzvišenega, kot se čutiti Evropejec. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je domovinsko čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede.

Stanje duha ne vključuje tiste vzgibanosti, ki bi jo Primorska potrebovala po svoji zgodovinski raznarodovalni zgodbi in trdnosti, ki bi zagotavljala njen obstoj v duhovnem pomenu. Svojo ujetost Primorska ohranja za izločenost iz časa in duhovno zaspanost. Razosebljena je zgodovinskih dejstev, brez samodojemanja svoje izvorne resničnosti in zgodovine; takšna še naprej lahko vegetira v zadušljivem stanju svoje ideološkosti polpretekle zgodovine.

Zgrešena je miselnost, da ohranjanje starega stanja duha, potrjuje njeno narodno zavednost, da ustanavlja njen smisel in jo obvaruje pred zablodami. Oklepanje te negotovosti predstavlja slabo popotnico njenemu duhovnemu razvoju in ohranjanju njene identitete. Krčevito ohranjati staro kot predstavo o dobrem, postaja zaskrbljujoče.

Občutljivost do drugega je vrednota človečnosti in intelektualne globine. Ni razkošje, temveč elementarna dobrina, posvečena prijaznosti, razumevanju in sprejemanju drugega. Občutljivost do drugega je predpogoj za sožitje in sobivanje.

To čustvo, ki ga poimenujemo občutljivost do drugega neprestano ogreva srca in krepi iskrenost, toplino, zaupanje, zvestobo, pripadnost, solidarnost in vzpostavlja spoštovanje tudi do drugačnosti. Občutljivost do drugega je tista prava mera, ki nam omogoča voljo uma, da umu dodamo lastni človeški dotik srčnosti, po katerem je naše ravnanje istovetno s človeškimi čustvi spoštovanja. Premnogo krat nam manjka zavest o tej duhovni normi, kar nas negativno opredeljuje v odnosu do tistega, ki smo ga s svojo neobčutljivostjo ranili.

V zadnjih letih se je odnos do spolnosti v družbi temeljito spremenil. Ne samo, da je spolnost postala marketinško orodje, ki prodaja od barv za lase do avtomobilov, zaradi pretirane liberalizacije je izzvenela tudi njena zavezanost intimi. Dovoljeno (v smislu nekršenja družbenih norm z določenim spolnim obnašanjem) je postalo mnogo, spremenil se je tudi pogled na varanje. Če je bilo slednje še pred desetletji nekaj, o čemer se ni niti govorilo, je danes predmet znanosti in, kot kažejo podatki, tudi precej pogosta praksa.

Nekateri varajo v vseh zvezah in vsakega partnerja
»Vzroki za varanje so različni, v osnovi pa je treba ločiti, ali gre za sistematično ali naključno varanje,« je pojasnil psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. »Prvega prakticirajo infantilne osebe, ki bi sicer rade imele zvezo, vendar so zanjo čustveno nezrele in iščejo drugačne načine potrditve. Druga skupina ljudi, ki sistematično varajo, pa so tisti, ki izdvajajo spolnost iz odnosa.

Svet je utemeljen na nasprotjih. Stkan je iz dveh velikih kozmičnih tokovnic, ki sta si nasprotni. Njuno razrešitev upodablja simbol jin-jang. To je univerzalni problem, ki se ga rešuje tako, da se ga razdeli na majhne probleme. Vsaka duša je pri tem pomembna, vsakdo rešuje enačbo svojega življenja. Ljubezen je ključ enačbe.

Mnogi duhovni učitelji učijo, da je svet eno in da so razlike samo utvara. Naša naloga je, da to spregledamo, ter uvidimo, da ločenosti ni in da je enost tisto, kar je resnično. Z nekega globokega vidika to drži, vendar od kod potem nenehen boj v naravi, od kod nenehna dinamika, gibanje, vrvenje ... Kjer je gibanje, tam so polarnosti. Voda ne teče, če ni višinske razlike, elektrika potrebuje napetost, nagoni ženejo bitja, nasprotja poganjajo svet.

Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime »Ljubosumni«, ljubosumen Bog je. (Biblija, 2 Mz 34)

Nevarnost vere je v tem, da sicer normalnim ljudem dovoljuje obirati sadove norosti in jih šteti za svete. Ker sleherno generacijo otrok učimo, da verskih trditev ni treba utemeljevati tako kakor druge, civilizacijo še zmerom oblegajo vojske absurda. Celo danes se še pobijamo zaradi starodavne književnosti. Kdo bi si misli, da je kaj tako tragično nesmiselnega sploh mogoče? (Sam Harris, End of faith, 2004)

Samota je kraj kjer se družimo s sabo. Tam se skrbno negujemo ali se še bolj zanemarjamo. V samoti smo najbolj vidni in otipljivi. Zaznavamo, čutimo in razmišljamo intenzivneje kot v družbi. Večkrat pa nam niti malo ni všeč kaj čutimo, še manj o čem razmišljamo. V samoti se zdi,
da živimo tuje življenje, čeprav svoje. Dan in noč moramo posedati s človekom, ki ga predobro poznamo, vendar se radi slepimo, da te osebe nismo srečali še nikoli v življenju, kaj šele, da bi si priznali, da smo ta oseba pravzaprav mi. In v tej nenavadni, nevarni igri se lahko resnično izgubimo.

Nato, med zrakom in cigaretnim dimom obupano iščemo vsaj majhno sled, bližnjico, ki bi vodila v pravo smer. Iščemo obrnjeni od tega človeka, čeprav nas vleče za rokav, čeprav nas ves čas kliče … tako glasno, da nas zabolijo ušesa. Včasih tudi srce. Želimo si, da bi nas pustil pri miru. Vsaj tu. V samoti. Iščemo vogal, kjer bi imeli malo tišine, a takega vogala za nevrotične ljudi samota nima. Ima samo hrup. Zmedo.

Sončeve pozitivke so sodobno spletno svetišče, posvečeno božanskemu Soncu. Sončni žarki so se pogreznili skozi površino vseh čutov v globino in nas zaobjeli s pozdravnim klicem svoje topline. Pod sončnimi žarki plešeta dva žametna metulja z zlatimi pikicami na krilih in vabita v Panteon med sladke koreninice rastlin, ki poganjajo svoje zelene lističe. To zeleno ljudstvo prinaša v košarah svoje darove, med katerimi je veliko datljev in sladkih sadežev, a tudi fig in pelina ne zmanjka. Vegetacija je živahna in bujna. Vsakdo nekaj podari iz svoje bisage z eno izmed svojih darujočih rok in tu dobi navdih in tolažbo, ki ga bo okrepila.

Steze se vijejo okrog Panteona in vodijo k izviru, da se vsakdo lahko odžeja z bistro studenčnico. Ob cesti raste posebno lep gozd, skozi liste in veje dreves se vleče svetloba, ki vsakega popotnika spremlja s svojo mehko svetlo tkanino, z vonjem šmarnic in dišavami gozdnih sadežev. Ob gozdni poti posedajo pesniki in s svojimi stihi zazibajo v sen slehernega, ki si želi spočiti in osvežiti duha.

Moja prijateljica Ruth se je leta 1950 poročila s karakternim igralcem. Ko sem bila v New Yorku, sem izvedela, da je pred kratkim umrl.
Vprašala sem jo, kako je njen tredesetletni sin Matt prenesel očetovo smrt.
»Žalosten je,« mi je rekla. »Zelo ga je prizadelo. Toda povedal mi je čudovito zgodbo o angelu, ki ga je srečal, ko se je z letalom vračal domov.«

Matt je bil zelo utrujen in pod stresom, saj je bedel ob očetovi postelji, po očetovi smrti pa so ga z neštetimi vprašanji mučili še novinarji. Povsem izčrpan je prispel na letališče JFK, kjer je bila popolna zmeda. Ura je bila pet popoldne in let je bil zelo poln.

Corrie ten Boom je preživela drugo svetovno vojno v taborišču Ravensbruck. V prvih povojnih letih je vodila predavanja, na katerih je obiskovalce učila in vzpodbujala k odpuščanju. Na Holandskem je svoj dom preuredila v okrevališče za žrtve nacističnega nasilja. Spoznala je, da: "Tisti, ki so bili sposobni odpustiti svojim prejšnjim sovražnikom, so bili zmožni vrniti se v zunanji svet in ponovno zgraditi svoja življenja, ne glede na to, kako jih je bilo tega strah. Tisti, ki so pestovali svojo zagrenjenost, pa so ostali pohabljenci."

Kako in čemu odpustiti pijanemu vozniku, ki je v prometni nesreči razbil družino na koščke? Odpustiti partnerju skok čez plot? Odpustiti sebi, ker smo naredili napako? Morda je tolažeče spoznanje, da če življenje od nas zahteva delovanje v odpuščanju, je to znak, da smo sposobni odpreti srce zares na široko in lahko pogledamo globoko pod površino bolečega dogodka v sredico resnice.

Spominjam se, da sem kot otrok večkrat prosil svojo mamo, da mi je pred spanjem povedala pravljico. Še prav posebej mi je ostala v spominu tista o ribiču in zlati ribici. Ribica je ribiča prosila naj jo izpusti, v znak hvaležnosti pa mu bo uresničila tri želje. Na koncu sta bila srečna in zadovoljna oba. In takrat, ko moja mama ni imela časa za pravljico, sem si jo povedal kar sam.

V letih odraščanja pa so pravljice dobile drugačen pomen. A želje in sanje so ostale.
V spominu na moje otroštvo so mi ostali predvsem tisti ljudje, ki so me v mojih sanjah podpirali in verjeli vame. Vsak otrok najbolje izrazi sebe in se oblikuje takrat, ko ga podpiramo s pohvalami in vzpodbudami, to mu je najboljša osnova za vse življenje.

Nemiren mož se je dogovoril za sestanek z znanim vaškim modrecem.
»Modrec,« je dejal mož z dvignjenimi rokami »jaz sem zguba. V več kot pol stvareh za katere vem, da moram delati, ne uspem.«

»Oh,« je vzkliknil modrec.

»Prosim, recite kaj, modrec,« ga je prosil možak. Po dolgem premisleku modrec odgovori, »Ah moj sin, dam ti nekaj modrosti: pojdi v knjižnjico in poglej na stran 930 New York Times Almanaha za leto 1970, in mogoče boš tam našel rešitev zase.«

Tu in tam se srečam z nekdanjim prijateljem Alanom. Ko spregovoriva uvodne stavke prijaznosti, se nenadoma začne poplava besed. Alan govori, govori in govori, brez pike in vejice. Ni ga mogoče ustaviti in ni je teme, na katero ne bi imel svojega komentarja. Poslušam ga in razmišljam, zakaj to počne? Saj sploh ne zna poslušati in tudi moje mnenje ga ne zanima, če pa že uspem kaj dodati, me nemudoma preglasi s svojim komentarjem.

Sprašujem se, zakaj imajo nekateri tako močno potrebo po govorjenju? Najbrž jih nekaj tišči, nekaj vre v njih in pritisk je tako velik, da to enostavno morajo dati iz sebe, morajo si olajšati dušo, pri tem pa ni pomembno, na kakšen način. Za to potrebujejo le še poslušalce. Splošno je znano, da je v Italiji najmanj duševnih bolezni, ker si Italijani pač vse povedo na ustrezen način. Nasprotno pa je v skandinavskih državah največ depresij, ker so ljudje bolj zaprti in preveč stvari nosijo v sebi.

Po štiridesetih letih smo se sošolci in sošolke iz osnove šole ponovno sestali. Naš zunanji videz se je, razumljivo, spremenil. Kar potruditi smo se morali, da smo dokazali svojo identiteto. Nekateri med nami so namreč razen v višino, rasli tudi v širino. Samouničevanje s pretiranim delom, alkoholom, hrano in drugimi razvadami je na nekaterih pustilo očitne posledice.

Tako so eno od učiteljic, ki je vedno živela bolj zdravo, nekateri sošolci sprejeli kar za svojo, saj se je sedemletna razlika po štiridesetih letih izgubila. Za mnoge se je najbolj produktiven del življenja že zaključil. Nekateri so že v zasluženem pokoju, drugi pa še vedno zelo dejavni.

Ali ste kdaj slišali za Jesse Owensa, znanega afro ameriškega atleta, ki je postavil prvi svetovni rekord še v času svoje srednje šole? Je ena največjih oseb vseh časov v svetu športa. Ko je bil študent, je v eni uri podrl tri svetovne rekorde.

Najbolj pa je znan po tem, da se je ponorčeval iz Hitlerja in njegovih nacističnih prijateljev med Olimpijskimi igrami leta 1936. Njegov talent, fizične zmogljivosti in močan karakter so mu pomagale osvojiti tri olimpijske rekorde in štiri zlate medalje.

Ali mislite, da vi niste zmožni takšnih dosežkov? Morda imate prav, vendar pa stvari morda le niso takšne, kot se zdijo. Kljub temu, da je imel Jesse Owens telo atleta, pa je razumel tudi kaj loči zmagovalce od poražencev. Tako je zapisal v svojih spominih:

Dandanes ima ogromno ljudi probleme s svojim samospoštovanjem. Nespoštovanje samega sebe ogroža osebno in poklicno življenje. Ko ti gredo stvari narobe, ko misliš, da se je svet zarotil proti tebi, takrat je zelo pomembno, v kakšni luči se vidimo. Če si dopustimo grajanje in poniževanje samega sebe, se bodo problemi le še poglobili.

V tem članku boste izvedeli, kako izboljšati videnje samega sebe in z lahkoto premagovati vsakdanje ovire in težave.
Slovar pravi, da spoštovanje pomeni biti pozoren, ceniti in odobravati nekaj ali nekoga. Torej spoznati kvaliteto, pomembnost in veličino.