Festival za tretje življenjsko obdobje

V okviru mednarodnega dneva starejših bo 30. septembra ter 1. in 2. oktobra v Cankarjevem domu potekal že osmi Festival za tretje življenjsko obdobje. Letos bo še obširnejši in temu primerno tudi bogatejši. V treh nadstropjih Cankarjevega doma bo festival tri dni ponujal pester razstavni, izobraževalni in kulturni program.

Festival za tretje življenjsko obdobje je edina tovrstna prireditev v Evropi, ki je iz leta v leto obširnejša tako po času in prostoru kot tudi po svojem dosegu. Festival s svojo tematiko pokriva eno ključnih težav današnjega časa, položaja stareših v družbi ter poudarja modrost, izkušenost in potenciale starejše generacije.

ThetaHealing sistem
"Ker je Theta zdravljenje podano in zasnovano na Božanski brezpogojni ljubezni, se boste počutili lagodno in umirjeno, ko se boste učili to tehniko in jo izkusili na sebi. Ko se je boste naučili, boste spoznali, da ima vsaka oseba intuitivne sposobnosti, ki ga lahko pripeljejo do spontanega telesnega in čustvenega ozdravljenja. Z uporabo tega izjemnega procesa boste lahko pomagali sebi, pa tudi svojim prijateljem in družinskim članom."

Vianna Stibal

Kaj je ThetaHealing?
Theta je ime, ki so ga znanstveniki dali možganskim valovom nizke frekvence, ki so prisotni pri globoki meditaciji. To so valovi, ki nas popeljejo v podzavest, ki upravlja z našimi občutki, prepričanji, nagnjenji in obnašanjem. To je stanje uma v katerem jogiji in sveti ljudje izvajajo čudežna ozdravljenja in manifestirajo predmete. V tem stanju so tudi ljudje, ki hodijo po žerjavici, ne da bi se pri tem opekli.

Vi ste najbolj pomemben kritik. Nobeno mnenje ni tako pomembno za vaše blagostanje, kot je mnenje, ki ga imate o samem sebi. Medtem, ko prebirate tole, govorite s samim seboj.

»Da vidimo, če razumem kaj on misli s tem…Kako lahko to primerjam s svojimi izkušnjami? Naredil si bom zapiske o tem…pravzaprav sem to že vedel…«." Verjamem, da samogovor lahko nadziramo tako, da deluje za nas, posebno pri izgradnji naše samozavesti in ustvarjalnosti. Mi vsi se pogovarjamo s samim seboj vsak trenutek našega življenja, razen med določenim ciklusom spanja. Toda zelo redko se zavedamo našega samogovora. Vsi imamo neprekinjene komentarje v naših glavah o dogodkih in naših reakcijah na njih.

Piše: Tili Kojić v novi Vivi www.viva.si

OPRAVLJANJE IN EVOLUCIJA
Čenče o zvezdnikih ter drugih znamenitih in bogatih osebnostih lahko odslovite kot neškodljivo zabavo, toda prav možno je, da nas k prebiranju pogrošnih revij in časopisov sili evolucija.

Ko sem bila v vrsti pred blagajno, kjer navadno stoji stojnica s časopisi in revijami, polno zaposlena s kukanjem v druge nakupovalne vozičke, se mi je pogled ustavil na Jennifer. Kako se zdaj počuti, ko gre za Brada in Angelino? Kakšno pričesko bo imela?

Nekateri psihologi pravijo: »Če otrok v prvem letu življenju ni nikoli močno zgrmel po tleh, potem se njegovi starši do njega vedejo preveč zaščitniško. Mogoče se ne strinjate s to izjavo, toda ta stavek se nanaša tudi na odrasle.

Ali ste v zadnjem letu doživeli kakšen večji neuspeh? Če niste, je to zato, ker se obnašate preveč zaščitniško do sebe. Ali ste pretirano previdni? Preveč varni? Preveč praktični? Preveč dolgočasni?

Pomanjkanje poguma vas bo v življenju vedno drago stalo. Vaše pomanjkanje poguma vas zadržuje pred večjimi zaslužki, bolj intimnimi medosebnimi odnosi in življenjem, po katerem že dolgo hrepenite.

Bistvo je očem nevidno
Življenje je po eni strani zanimivo, čudovito in globoko, vendar zaradi različnih okoliščin za vse ljudi ni ravno enostavno. Predvsem v današnji protislovni in zapleteni dobi, kjer je težko živeti na dostojen, polnovreden in razumen način, saj nimajo vsi enakih možnosti. Številni problemi, težave in stresne situacije nas obkrožajo skoraj ves čas.

Vrtimo se v krogu kot veverice v kolesu, kakor hitro pa se nam uspe izvleči iz enega problema, spet pademo v drugega. Nikakor ne moremo pretrgati tega, nam dobro znanega, vase zaprtega kroga. Pravzaprav se nanj sčasoma celo navadimo.

Obstajajo problemi, ki so povezani z bojem za golo preživetje. Praviloma so za nas težavni in boleči, zato za njihovo razrešitev pogosto žrtvujemo svoje zdravje, živce in psihično stabilnost. Sklenemo kupčijo s svojo vestjo in se odrekamo svojim življenjskim principom. Borba za materialno blaginjo postaja za mnoge življenjska nuja, najvišji princip obstoja, v imenu katerega je dovoljeno prav vse.

Študija, ki so jo izvedli raziskovalci Univerze Pécs na Madžarskem, je pokazala, da ženske običajno za partnerja izberejo moškega, ki je podoben njihovemu očetu.

In kot kaže, je podobno tudi izbiranje življenjske sopotnice. Vzporedna študija je namreč pokazala, da tudi moški izbirajo materi podobne ženske.

Z vami bi rada podelila resnično zgodbo. Človeku, ki je umiral, je neznanec prišel podarit življenje skozi to, da si ga je moral on sam osmisliti.

Bilo je pred približno tridesetimi leti, ko je znanec Allan iz Velike Britanije izvedel, da je resno bolan, da umira. Pred sabo je imel največ dve leti življenja. Bil je zdravitelj, od nekdaj je vedel, da je to njegovo življenjsko poslanstvo. Zadnjih deset let je veliko delal, po šest dni v tednu, tudi do šestnajst ur na dan. Zdravil je z alternativnimi metodami, pisal knjige, potoval in učil po celem svetu. Potem pa ta novica.

Ne glede na to, se je želel pripraviti za predavanje prihodnji dan. Šel je v gostilno s pogledom na morje, se usedel in poskušal napisati predavanje. Potem je opazil moškega, ki je strmel vanj. Ni ga videl vstopiti. Poskušal je pisati, ko pa je videl, kako moški strmi vanj, se ni mogel več zbrati. Odločil se je, da bo odšel.

«Dobre misli in dejanja nikoli ne morejo prinesti slabih rezultatov, slabe misli in dejanja nikoli ne morejo prinesti dobrih rezultatov. Tudi pregovor pravi, da iz koruznega semena vedno zraste koruza in iz semena koprive vedno zraste kopriva.« - James Allen

Skoraj vsakdo razume kmečki koncept setve in žetve, ker se nam vsa stvar zdi povsem logična. Če nameravamo posaditi koruzno seme na našem vrtu, nikoli ne bomo pričakovali, da bo na tistem mestu zrastla špinača. Toda, čeprav je zakon res preprost in logičen, se v vsakdanjem življenju pogosto vedemo tako, kot da ga ne razumemo. Vedemo se tako, kot da ta duhovni zakon ne velja za nas.

Znanje v kombinaciji s čustvi sproži akcijo. Akcija je glavna sestavina, ki zagotavlja rezultate. Samo akcija povzroča reakcijo. Oziroma samo pozitivna akcija povzroči pozitivne rezultate.
Akcija. Ves svet spoštuje ljudi, ki ustvarjajo dogodke in zaradi tega so tudi zelo dobro nagrajeni.

To sem poudaril zato, ker vidim vse preveč ljudi, ki imajo samo dobre namene, uporabljajo pozitivne afirmacije za uspeh, vendar nič ne naredijo. Vsi poznamo rek: »Vera brez akcije je brez pomena.« Kako resnično!
Nič nimam proti afirmacijam kot učinkovitemu orodju za doseganje ciljev. Toda potrebno je vedeti, da obstaja zelo tanka linija med vero in iluzijo. Kot smo rekli, afirmacije brez akcije lahko pomeni začetek vašega življenja v iluziji. Nič ne more biti slabše za vas kot živeti v takšni samoprevari.

Samospoštovanje je lastno prepričanje o sebi in vrednotenje sebe kot človeka. Izraža stališča odobravanja ali zavračanja samega sebe. Kaže, v kolikšni meri je človek prepričan o samem sebi, da je sposoben, pomemben, uspešen ter vreden spoštovanja.

Na samospoštovanje pomembno vplivata dve področji človekovega življenja. Prvo področje zajema osebne zmožnosti, drugo pa videz, značaj in odnose z drugimi ljudmi. Spoštovanje samega sebe je torej na eni strani odvisno od sposobnosti, veščin in talentov, ki jih vsak človek ocenjuje pri samemu sebi, na drugi strani pa od privlačnosti, značajskih lastnosti in odnosov z drugimi ljudmi.

Poleg omenjenega Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki ne dopušča, da bi ljudje ohranjali svojo zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti, ki je izrazito duhovna kategorija in zato lastna tistim, ki so se duhovno sposobni dvigniti na takšno raven, se pojavljajo še druge skupine, ki skušajo človeku škodovati in ga zatirati. V družbi se pojavljajo mali bogovi, ki mislijo, da je njihova formalna moč, njihovo poslanstvo, da krojijo usodo malemu človeku po svoji mili volji.

Uveljavlja se podoba koristoljubnih, odtujenih in vzvišenih gospodarjev našega zdravja in sicer od politikov do mnogih, žal premnogih polbogov v belih haljah. Sem pa ne moremo in ne smemo prištevati vseh, da ne bi storili požrtvovalnemu zdravniškemu stanu krivice.

Za hitro, pametno in duhovito reakcijo bi morali podeliti nagrado hostesi na okencu letalske družbe Virgin Airlines v Sydneyu pred nekaj meseci, ko se je morala soočiti s potnikom, za katerega bi bilo bolje, če bi ga pospravili v prtljažni prostor.

Ker je bil odpovedan velik let, je hostesa za dolgo vrsto potnikov morala poiskati sedeže na drugih letih.

Naenkrat se skozi vrsto prerine jezen potnik, udari po mizi, nanjo vrže svojo letalsko karto in reče: "Takoj MORAM na ta let in MORAM biti nameščen v PRVEM RAZREDU!"

Hostesa mu je mirno odgovorila: "Žal mi je, gospod, z veseljem vam bom pomagala, vendar moram najprej namestiti  potnike, ki čakajo tukaj v vrsti, nato se bom posvetila vam in prav gotovo bova našla kakšno dobro rešitev."

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Na nasprotnem polu resnice

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli. Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje.

Ste v zadnjem času opazili, da se vas kakšen izmed sodelavcev nekoliko izogiba? Morda se ne motite in ga vaša prisotnost res živcira.
Pred vami je nekaj razlogov, ki bi lahko botrovali k temu.
Glasno pogovarjanje po telefonu. Vaši sodelavci si (večinoma) ne želijo poslušati vašega telefonskega pogovora, pa naj bo zaseben ali služben. Morda je pogovor izjemno zanimiv za vas, a verjemite, za njih po vsej verjetnosti ni, ker imajo v tistem trenutku svoje, pomembnejše delo.

Jemanje zaslug le zase. Ko vam nadrejeni čestita za dobro opravljeno delo, ne jemljite vseh zaslug le zase, medtem ko dobro veste, da vam brez pomoči sodelavcev to nikoli ne bi uspelo. Seveda si v tistem tenutku mislite, da je bolje, da je vse skupaj videti, kot da ste to storili sami, saj si s tem pridobite pri šefu nekaj dodatnih točk. A pomislite – boste še kdaj lahko poželi čestitke brez njihove pomoči? Razočaranje šefa, če ne, bo večje kot zadovoljstvo ob dobro opravljenjem delu.

Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek. Pesem je bila uglasbena leta 1882.)

Čutiti se Slovenec je nekaj bolj vzvišenega, kot se čutiti Evropejec. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je domovinsko čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede.

Stanje duha ne vključuje tiste vzgibanosti, ki bi jo Primorska potrebovala po svoji zgodovinski raznarodovalni zgodbi in trdnosti, ki bi zagotavljala njen obstoj v duhovnem pomenu. Svojo ujetost Primorska ohranja za izločenost iz časa in duhovno zaspanost. Razosebljena je zgodovinskih dejstev, brez samodojemanja svoje izvorne resničnosti in zgodovine; takšna še naprej lahko vegetira v zadušljivem stanju svoje ideološkosti polpretekle zgodovine.

Zgrešena je miselnost, da ohranjanje starega stanja duha, potrjuje njeno narodno zavednost, da ustanavlja njen smisel in jo obvaruje pred zablodami. Oklepanje te negotovosti predstavlja slabo popotnico njenemu duhovnemu razvoju in ohranjanju njene identitete. Krčevito ohranjati staro kot predstavo o dobrem, postaja zaskrbljujoče.

Občutljivost do drugega je vrednota človečnosti in intelektualne globine. Ni razkošje, temveč elementarna dobrina, posvečena prijaznosti, razumevanju in sprejemanju drugega. Občutljivost do drugega je predpogoj za sožitje in sobivanje.

To čustvo, ki ga poimenujemo občutljivost do drugega neprestano ogreva srca in krepi iskrenost, toplino, zaupanje, zvestobo, pripadnost, solidarnost in vzpostavlja spoštovanje tudi do drugačnosti. Občutljivost do drugega je tista prava mera, ki nam omogoča voljo uma, da umu dodamo lastni človeški dotik srčnosti, po katerem je naše ravnanje istovetno s človeškimi čustvi spoštovanja. Premnogo krat nam manjka zavest o tej duhovni normi, kar nas negativno opredeljuje v odnosu do tistega, ki smo ga s svojo neobčutljivostjo ranili.

V zadnjih letih se je odnos do spolnosti v družbi temeljito spremenil. Ne samo, da je spolnost postala marketinško orodje, ki prodaja od barv za lase do avtomobilov, zaradi pretirane liberalizacije je izzvenela tudi njena zavezanost intimi. Dovoljeno (v smislu nekršenja družbenih norm z določenim spolnim obnašanjem) je postalo mnogo, spremenil se je tudi pogled na varanje. Če je bilo slednje še pred desetletji nekaj, o čemer se ni niti govorilo, je danes predmet znanosti in, kot kažejo podatki, tudi precej pogosta praksa.

Nekateri varajo v vseh zvezah in vsakega partnerja
»Vzroki za varanje so različni, v osnovi pa je treba ločiti, ali gre za sistematično ali naključno varanje,« je pojasnil psihoterapevt dr. Zoran Milivojević. »Prvega prakticirajo infantilne osebe, ki bi sicer rade imele zvezo, vendar so zanjo čustveno nezrele in iščejo drugačne načine potrditve. Druga skupina ljudi, ki sistematično varajo, pa so tisti, ki izdvajajo spolnost iz odnosa.

Svet je utemeljen na nasprotjih. Stkan je iz dveh velikih kozmičnih tokovnic, ki sta si nasprotni. Njuno razrešitev upodablja simbol jin-jang. To je univerzalni problem, ki se ga rešuje tako, da se ga razdeli na majhne probleme. Vsaka duša je pri tem pomembna, vsakdo rešuje enačbo svojega življenja. Ljubezen je ključ enačbe.

Mnogi duhovni učitelji učijo, da je svet eno in da so razlike samo utvara. Naša naloga je, da to spregledamo, ter uvidimo, da ločenosti ni in da je enost tisto, kar je resnično. Z nekega globokega vidika to drži, vendar od kod potem nenehen boj v naravi, od kod nenehna dinamika, gibanje, vrvenje ... Kjer je gibanje, tam so polarnosti. Voda ne teče, če ni višinske razlike, elektrika potrebuje napetost, nagoni ženejo bitja, nasprotja poganjajo svet.

Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime »Ljubosumni«, ljubosumen Bog je. (Biblija, 2 Mz 34)

Nevarnost vere je v tem, da sicer normalnim ljudem dovoljuje obirati sadove norosti in jih šteti za svete. Ker sleherno generacijo otrok učimo, da verskih trditev ni treba utemeljevati tako kakor druge, civilizacijo še zmerom oblegajo vojske absurda. Celo danes se še pobijamo zaradi starodavne književnosti. Kdo bi si misli, da je kaj tako tragično nesmiselnega sploh mogoče? (Sam Harris, End of faith, 2004)

Samota je kraj kjer se družimo s sabo. Tam se skrbno negujemo ali se še bolj zanemarjamo. V samoti smo najbolj vidni in otipljivi. Zaznavamo, čutimo in razmišljamo intenzivneje kot v družbi. Večkrat pa nam niti malo ni všeč kaj čutimo, še manj o čem razmišljamo. V samoti se zdi,
da živimo tuje življenje, čeprav svoje. Dan in noč moramo posedati s človekom, ki ga predobro poznamo, vendar se radi slepimo, da te osebe nismo srečali še nikoli v življenju, kaj šele, da bi si priznali, da smo ta oseba pravzaprav mi. In v tej nenavadni, nevarni igri se lahko resnično izgubimo.

Nato, med zrakom in cigaretnim dimom obupano iščemo vsaj majhno sled, bližnjico, ki bi vodila v pravo smer. Iščemo obrnjeni od tega človeka, čeprav nas vleče za rokav, čeprav nas ves čas kliče … tako glasno, da nas zabolijo ušesa. Včasih tudi srce. Želimo si, da bi nas pustil pri miru. Vsaj tu. V samoti. Iščemo vogal, kjer bi imeli malo tišine, a takega vogala za nevrotične ljudi samota nima. Ima samo hrup. Zmedo.

Sončeve pozitivke so sodobno spletno svetišče, posvečeno božanskemu Soncu. Sončni žarki so se pogreznili skozi površino vseh čutov v globino in nas zaobjeli s pozdravnim klicem svoje topline. Pod sončnimi žarki plešeta dva žametna metulja z zlatimi pikicami na krilih in vabita v Panteon med sladke koreninice rastlin, ki poganjajo svoje zelene lističe. To zeleno ljudstvo prinaša v košarah svoje darove, med katerimi je veliko datljev in sladkih sadežev, a tudi fig in pelina ne zmanjka. Vegetacija je živahna in bujna. Vsakdo nekaj podari iz svoje bisage z eno izmed svojih darujočih rok in tu dobi navdih in tolažbo, ki ga bo okrepila.

Steze se vijejo okrog Panteona in vodijo k izviru, da se vsakdo lahko odžeja z bistro studenčnico. Ob cesti raste posebno lep gozd, skozi liste in veje dreves se vleče svetloba, ki vsakega popotnika spremlja s svojo mehko svetlo tkanino, z vonjem šmarnic in dišavami gozdnih sadežev. Ob gozdni poti posedajo pesniki in s svojimi stihi zazibajo v sen slehernega, ki si želi spočiti in osvežiti duha.