Svet je utemeljen na nasprotjih. Stkan je iz dveh velikih kozmičnih tokovnic, ki sta si nasprotni. Njuno razrešitev upodablja simbol jin-jang. To je univerzalni problem, ki se ga rešuje tako, da se ga razdeli na majhne probleme. Vsaka duša je pri tem pomembna, vsakdo rešuje enačbo svojega življenja. Ljubezen je ključ enačbe.

Mnogi duhovni učitelji učijo, da je svet eno in da so razlike samo utvara. Naša naloga je, da to spregledamo, ter uvidimo, da ločenosti ni in da je enost tisto, kar je resnično. Z nekega globokega vidika to drži, vendar od kod potem nenehen boj v naravi, od kod nenehna dinamika, gibanje, vrvenje ... Kjer je gibanje, tam so polarnosti. Voda ne teče, če ni višinske razlike, elektrika potrebuje napetost, nagoni ženejo bitja, nasprotja poganjajo svet.

Pazi na to, kar ti danes zapovedujem! Glej, pregnal bom pred teboj Amoréjce, Kánaance, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Varuj se, da ne skleneš zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš, da ne postanejo past v tvoji sredi! Temveč podrite njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte njihove svete kole! Kajti ne smeš se priklanjati drugemu bogu, ker je GOSPODOVO ime »Ljubosumni«, ljubosumen Bog je. (Biblija, 2 Mz 34)

Nevarnost vere je v tem, da sicer normalnim ljudem dovoljuje obirati sadove norosti in jih šteti za svete. Ker sleherno generacijo otrok učimo, da verskih trditev ni treba utemeljevati tako kakor druge, civilizacijo še zmerom oblegajo vojske absurda. Celo danes se še pobijamo zaradi starodavne književnosti. Kdo bi si misli, da je kaj tako tragično nesmiselnega sploh mogoče? (Sam Harris, End of faith, 2004)

Samota je kraj kjer se družimo s sabo. Tam se skrbno negujemo ali se še bolj zanemarjamo. V samoti smo najbolj vidni in otipljivi. Zaznavamo, čutimo in razmišljamo intenzivneje kot v družbi. Večkrat pa nam niti malo ni všeč kaj čutimo, še manj o čem razmišljamo. V samoti se zdi,
da živimo tuje življenje, čeprav svoje. Dan in noč moramo posedati s človekom, ki ga predobro poznamo, vendar se radi slepimo, da te osebe nismo srečali še nikoli v življenju, kaj šele, da bi si priznali, da smo ta oseba pravzaprav mi. In v tej nenavadni, nevarni igri se lahko resnično izgubimo.

Nato, med zrakom in cigaretnim dimom obupano iščemo vsaj majhno sled, bližnjico, ki bi vodila v pravo smer. Iščemo obrnjeni od tega človeka, čeprav nas vleče za rokav, čeprav nas ves čas kliče … tako glasno, da nas zabolijo ušesa. Včasih tudi srce. Želimo si, da bi nas pustil pri miru. Vsaj tu. V samoti. Iščemo vogal, kjer bi imeli malo tišine, a takega vogala za nevrotične ljudi samota nima. Ima samo hrup. Zmedo.

Sončeve pozitivke so sodobno spletno svetišče, posvečeno božanskemu Soncu. Sončni žarki so se pogreznili skozi površino vseh čutov v globino in nas zaobjeli s pozdravnim klicem svoje topline. Pod sončnimi žarki plešeta dva žametna metulja z zlatimi pikicami na krilih in vabita v Panteon med sladke koreninice rastlin, ki poganjajo svoje zelene lističe. To zeleno ljudstvo prinaša v košarah svoje darove, med katerimi je veliko datljev in sladkih sadežev, a tudi fig in pelina ne zmanjka. Vegetacija je živahna in bujna. Vsakdo nekaj podari iz svoje bisage z eno izmed svojih darujočih rok in tu dobi navdih in tolažbo, ki ga bo okrepila.

Steze se vijejo okrog Panteona in vodijo k izviru, da se vsakdo lahko odžeja z bistro studenčnico. Ob cesti raste posebno lep gozd, skozi liste in veje dreves se vleče svetloba, ki vsakega popotnika spremlja s svojo mehko svetlo tkanino, z vonjem šmarnic in dišavami gozdnih sadežev. Ob gozdni poti posedajo pesniki in s svojimi stihi zazibajo v sen slehernega, ki si želi spočiti in osvežiti duha.

Moja prijateljica Ruth se je leta 1950 poročila s karakternim igralcem. Ko sem bila v New Yorku, sem izvedela, da je pred kratkim umrl.
Vprašala sem jo, kako je njen tredesetletni sin Matt prenesel očetovo smrt.
»Žalosten je,« mi je rekla. »Zelo ga je prizadelo. Toda povedal mi je čudovito zgodbo o angelu, ki ga je srečal, ko se je z letalom vračal domov.«

Matt je bil zelo utrujen in pod stresom, saj je bedel ob očetovi postelji, po očetovi smrti pa so ga z neštetimi vprašanji mučili še novinarji. Povsem izčrpan je prispel na letališče JFK, kjer je bila popolna zmeda. Ura je bila pet popoldne in let je bil zelo poln.

Corrie ten Boom je preživela drugo svetovno vojno v taborišču Ravensbruck. V prvih povojnih letih je vodila predavanja, na katerih je obiskovalce učila in vzpodbujala k odpuščanju. Na Holandskem je svoj dom preuredila v okrevališče za žrtve nacističnega nasilja. Spoznala je, da: "Tisti, ki so bili sposobni odpustiti svojim prejšnjim sovražnikom, so bili zmožni vrniti se v zunanji svet in ponovno zgraditi svoja življenja, ne glede na to, kako jih je bilo tega strah. Tisti, ki so pestovali svojo zagrenjenost, pa so ostali pohabljenci."

Kako in čemu odpustiti pijanemu vozniku, ki je v prometni nesreči razbil družino na koščke? Odpustiti partnerju skok čez plot? Odpustiti sebi, ker smo naredili napako? Morda je tolažeče spoznanje, da če življenje od nas zahteva delovanje v odpuščanju, je to znak, da smo sposobni odpreti srce zares na široko in lahko pogledamo globoko pod površino bolečega dogodka v sredico resnice.

Spominjam se, da sem kot otrok večkrat prosil svojo mamo, da mi je pred spanjem povedala pravljico. Še prav posebej mi je ostala v spominu tista o ribiču in zlati ribici. Ribica je ribiča prosila naj jo izpusti, v znak hvaležnosti pa mu bo uresničila tri želje. Na koncu sta bila srečna in zadovoljna oba. In takrat, ko moja mama ni imela časa za pravljico, sem si jo povedal kar sam.

V letih odraščanja pa so pravljice dobile drugačen pomen. A želje in sanje so ostale.
V spominu na moje otroštvo so mi ostali predvsem tisti ljudje, ki so me v mojih sanjah podpirali in verjeli vame. Vsak otrok najbolje izrazi sebe in se oblikuje takrat, ko ga podpiramo s pohvalami in vzpodbudami, to mu je najboljša osnova za vse življenje.

Nemiren mož se je dogovoril za sestanek z znanim vaškim modrecem.
»Modrec,« je dejal mož z dvignjenimi rokami »jaz sem zguba. V več kot pol stvareh za katere vem, da moram delati, ne uspem.«

»Oh,« je vzkliknil modrec.

»Prosim, recite kaj, modrec,« ga je prosil možak. Po dolgem premisleku modrec odgovori, »Ah moj sin, dam ti nekaj modrosti: pojdi v knjižnjico in poglej na stran 930 New York Times Almanaha za leto 1970, in mogoče boš tam našel rešitev zase.«

Tu in tam se srečam z nekdanjim prijateljem Alanom. Ko spregovoriva uvodne stavke prijaznosti, se nenadoma začne poplava besed. Alan govori, govori in govori, brez pike in vejice. Ni ga mogoče ustaviti in ni je teme, na katero ne bi imel svojega komentarja. Poslušam ga in razmišljam, zakaj to počne? Saj sploh ne zna poslušati in tudi moje mnenje ga ne zanima, če pa že uspem kaj dodati, me nemudoma preglasi s svojim komentarjem.

Sprašujem se, zakaj imajo nekateri tako močno potrebo po govorjenju? Najbrž jih nekaj tišči, nekaj vre v njih in pritisk je tako velik, da to enostavno morajo dati iz sebe, morajo si olajšati dušo, pri tem pa ni pomembno, na kakšen način. Za to potrebujejo le še poslušalce. Splošno je znano, da je v Italiji najmanj duševnih bolezni, ker si Italijani pač vse povedo na ustrezen način. Nasprotno pa je v skandinavskih državah največ depresij, ker so ljudje bolj zaprti in preveč stvari nosijo v sebi.

Po štiridesetih letih smo se sošolci in sošolke iz osnove šole ponovno sestali. Naš zunanji videz se je, razumljivo, spremenil. Kar potruditi smo se morali, da smo dokazali svojo identiteto. Nekateri med nami so namreč razen v višino, rasli tudi v širino. Samouničevanje s pretiranim delom, alkoholom, hrano in drugimi razvadami je na nekaterih pustilo očitne posledice.

Tako so eno od učiteljic, ki je vedno živela bolj zdravo, nekateri sošolci sprejeli kar za svojo, saj se je sedemletna razlika po štiridesetih letih izgubila. Za mnoge se je najbolj produktiven del življenja že zaključil. Nekateri so že v zasluženem pokoju, drugi pa še vedno zelo dejavni.

Ali ste kdaj slišali za Jesse Owensa, znanega afro ameriškega atleta, ki je postavil prvi svetovni rekord še v času svoje srednje šole? Je ena največjih oseb vseh časov v svetu športa. Ko je bil študent, je v eni uri podrl tri svetovne rekorde.

Najbolj pa je znan po tem, da se je ponorčeval iz Hitlerja in njegovih nacističnih prijateljev med Olimpijskimi igrami leta 1936. Njegov talent, fizične zmogljivosti in močan karakter so mu pomagale osvojiti tri olimpijske rekorde in štiri zlate medalje.

Ali mislite, da vi niste zmožni takšnih dosežkov? Morda imate prav, vendar pa stvari morda le niso takšne, kot se zdijo. Kljub temu, da je imel Jesse Owens telo atleta, pa je razumel tudi kaj loči zmagovalce od poražencev. Tako je zapisal v svojih spominih:

Dandanes ima ogromno ljudi probleme s svojim samospoštovanjem. Nespoštovanje samega sebe ogroža osebno in poklicno življenje. Ko ti gredo stvari narobe, ko misliš, da se je svet zarotil proti tebi, takrat je zelo pomembno, v kakšni luči se vidimo. Če si dopustimo grajanje in poniževanje samega sebe, se bodo problemi le še poglobili.

V tem članku boste izvedeli, kako izboljšati videnje samega sebe in z lahkoto premagovati vsakdanje ovire in težave.
Slovar pravi, da spoštovanje pomeni biti pozoren, ceniti in odobravati nekaj ali nekoga. Torej spoznati kvaliteto, pomembnost in veličino.

Nekega dne je mož našel bubo metulja. Nekega dne se je v bubi prikazala majhna odprtinica; mož se je usedel in nekaj ur opazoval metulja, kako se je boril rešiti svoje telo iz te majhne odprtinice.

Nato je izgledalo, da se je metuljev napredek povsem ustavil. Kot da je to vse, kar je metulj lahko naredil in da naprej več ne gre.

Mož se je odločil pomagati metulju. Vzel je škarje in odrezal ostanek bube. Sedaj je metulj z lahkoto izplaval. A imel je oteklo telo in majhna ter nagubana krila.

Nikoli nisem verjela, da je svet lahko tako nepopoln, da bo v moralnem pogledu slabše, kot je bilo. V svoji fikciji ali svoji viziji sem videla, da obstaja neka skupna pogojenost, ki nas bo privedla v boljše čase. S tem imam v mislih zakoličenje odnosov, ki temeljijo na demokraciji in državnem mehanizmu, katerega ureditev naj bi zagotavljala socialno in pravno državo. To se mi zdi najpomembnejše. Doživela pa sem disfunkcije države, ki izhajajo iz nekontrolirane avtonomije.

Kar se dogaja, mi jemlje dih.

Iz notranje stagnacije in zgodovinske stvarnosti kolektivistične utopije smo se znašli v starem – novem svetu, ki mu je čas podaril le oči za jasnejše videnje stvari. Kar ni zakrivil fašistični, nacistični in komunistični fanatizem, je zakrivil neoliberalizem z dinozavri, ki so zavladali moji deželi.

Te besede si mora človek ponoviti tristokrat na dan in spremembe se bodo začele dogajati. Tako nas Louise Hay prepričuje v knjigi Življenje je tvoje. Veliko razmišljam o teh besedah in verjetno nisem edina.

Kako naj se človek ceni?

Trenutno sem nezaposlena, diploma še ni končana, na nobeno poslano prošnjo za delo nisem dobila odgovora, sem v zvezi, ki se nagiba v propad. Kaj se bo spremenilo, če si bom te besede ponavljala tristokrat na dan. Kam naj se človek obrne, ko okoli sebe ne vidi več lepote in doživlja slabe stvari. Sprašujem se, če nas res lahko rešijo besede iz knjig. Kar naprej lahko beremo, ko nam ljudje pravijo, da jim je neka knjiga spremenila življenje.

Nietzsche Friderich Wilhelm (1844 - 1900), možakar z jeznim pogledom in košatimi brki (daljšimi kot Hitler), nemški filozof, profesor klasične filzofije, sicer bolj pesnik kot znanstveni filozof, je utemeljil idejo o nadčloveku, na kateri je Hitler gradil uresničevanje svojega nemškega, na rasizmu, t.j. na najvišji vrednosti arijskega človeka, utemeljenega gospostva na življenjskem prostoru, ki ga je potrebno pridobiti s silo, uničenjem židovstva in manjvrednih ras. Nekaj časa v začetku 20. stoletja je Nietzsche vplival na književno ustvarjenje v večini evropskih dežel. Dela: Tako je govoril Zaratustra, Rojstvo tragedije, Volja do moči, onstran dobrega in zlega.

Iz Nietzschejevih razprav veje sovraštvo do žensk, ki je podobno superiornosti, značilni za arijskega človeka. Nietzsche izraža elemente diskriminatornosti po spolu. Za vse oblike diskriminacije, med katere spada tudi diskriminacija žensk, je že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.

Ameriško podjetje Nortstroms, ki prodaja ženska, moška in otroška oblačila, ima k stranki usmerjeno politiko. Zagotavljajo, da če stranka ne bo zadovoljna z njihovimi artikli, bodo vzeli nazaj katerikoli kos oblačila, kadarkoli, zaradi kateregakoli vzroka in tudi brez računa. Do stranke se vedejo odgovorno, ji zaupajo in bi radi ustregli njeni želji.

Nekega popoldneva sta v njihovo trgovino v Južni Kaliforniji prišla starejši gospod in gospa z oblačili in od prodajalca zahtevala, da jima jih zamenjajo. Uslužbenec za reklamacije je po skrbnem pregledu ugotovil, da tega artikla ni v njihovem prodajnem programu in to povedal stranki. Stranki sta se sklicevali na njihovo prodajno politiko in zahtevala vračilo denarja.

Petčlanska družina je uživala dan na plaži. Otroci so se kopali v oceanu in delali gradove iz peska, ko se je pojavila majhna stara ženska. Njeni sivi lasje so plapolali v vetru in njena obleka je bila umazana in razcapana. Momljala je nekaj zase, pobirala stvari s plaže in jih dajala v torbo.

Starši so poklicali otroke in jim rekli, naj se držijo stran od ženske. Ko je šla mimo in se sem in tja sklonila in pobrala stvari, se je nasmehnila družini. Toda njenemu pozdravu niso odgovorili.

Nekoč je živel star sufi, ki se je preživljal s prodajanjem vseh vrst krame in ostankov. Videti je bilo, da mož ni razsoden, kajti ljudje so mu pogosto plačevali z neuporabnimi kovanci in sprejemal jih je brez protesta, ali pa so ljudje trdili, da so plačali. pa niso, in on je to sprejemal.

Ko je prišel njegov čas, da umre, je dvignil oči proti nebu in rekel: "Oh, Alah! Sprejel sem mnogo neuporabnih kovancev od ljudi, toda nikoli jih nisem obsojal v srcu. Domneval sem, da se ne zavedajo, kaj delajo. Tudi jaz sem neuporaben kovanec. Prosim, ne obsodi me."

Prazen list zre vame in se sprašuje, le kaj tokrat želim od njega. Prazen list si ne želi spomniti ničesar, kar sem pisal zadnjič, kaj šele tistega, kar je dlje nazaj. Prazen list ima prav. Prazen list živi za tisto, kar šele bo. In ne samo to, sedaj je njegov čas. To, kar sedaj doživlja, ga polni in izpolnjuje.

Zaradi tega, kar se ravno sedaj dogaja, prazen list ni več prazen list. In tako je spet minilo tisto, kar sem imenoval prazen list. Kje je torej tisti sedaj? Kje je trenutek, ki mu lahko rečem sedaj in ne prej ali potem?

Na vhodu v pristanišče sedim v senci bara in pijem hladen, sveže stisnjen pomarančni sok. Zapravljam čas, uživam. V realnem svetu – čakam. Čez polnih šest ur imam letalo za na Ciper. In ker čakanje načeloma sovražim, to sovraštvo vedno omilim z nečim prijetnim – zato sem tu.

Po vseh letih potovanj, ki so za menoj me je vse preteklo čakanje odlično usposobilo, da se v trenutkih, kot je ta, prelevim v lenobno dopustnico. Namesto neskončnih nestrpnih pogledov na uro v hladnih, dolgočasnih čakalnicah letališč je nekajurni skok do pristanišča in sok tu bolj uživaško privlačen kot katerakoli druga oblika tavanja po mestu, ko bi prepotena do kože in opremljena s celotno prtljago skakala naokrog za znamenitostmi.

Skoraj vsakemu od nas je že kdo kdaj solil pamet. Prav izraz mi je prišel na misel, ko opišejo neko osebo kot: on se še ni našel, tava po svetu in čaka, da mu bo vse padlo v naročje.

Sodeč po knjigi Dragulj je v tebi, lahko rečem, da to sploh ni taka neresnica. Ko se prepustiš stvarstvu oz. se predaš energiji, ki naj bi nas ustvarila. Kdo bo vedel kaj je najbolje zate, kot tisti, ki te je ustvaril. Ne govorim o starših. Govorim o stvaritelju. Lahko tudi nekateri rečejo, da je to Bog. Jaz bom rekla, da je to nekaj, kar nam riše pot, najlažje bi rekla, da je to neka nevidna energija, ki se vidi v tem, kar počnemo. Predvsem takrat, ko se nam nekaj zgodi oz., ko se zgodi tisto, kar ni bilo pričakovano. Naključij ni! Torej energija, ki poskrbi, da se nam v življenju nekaj zgodi. Žal, tudi slabega.

Živimo v burnem tempu borbe za materialne dobrine. Naši pogovori so strogo usmerjeni v posel, in tudi če bi hoteli povedati kakšno besedo več, že zaslišimo nezaželjena opozorila, »povej bistvo«, »skrajšaj«, »ne dolgovezi«, kot da smo pozabili resnično najprej živeti in šele potem delati. Prepričani smo, da ko bomo imeli še to, takrat bomo pa zares uživali.

A ko dobimo novo »igračko«, bodisi nov avto, pohištvo ali kaj drugega, smo že v mislih pri novi dobrini. Ali nas je res tako strah ustaviti se, pogledati ljudi okrog sebe, se jim nasmehniti in jih prijazno pozdraviti? Ta neprestana naglica nam je običajno puhel izgovor, kajti največkrat se bojimo bližine in zavrnitve. Bližina in pogled v oči nam odkrivata resnico. To dobro vedo mamice ko rečejo svojim otrokom: »Poglej me v oči, da vidim če je res.« Nebesedna komunikacija nas pogosto izda.