Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

DOŽIVLJENJSKA LJUBEZEN
Eden od najpomembnejših partnerskih odnosov, ki ga sklenemo v življenju, je odnos s samim sabo. Oscar Wilde je nekoč rekel: ljubiti samega sebe je začetek dosmrtne romance. Ljubezen do sebe je pot do sreče; če se ne maramo, ne moremo imeti radi drugih in življenja nasploh.

Že ljubezni do drugih ni preprosto opredeliti, še težje je opredeliti ljubezen do sebe. Lahko bi rekli, da gre za strast do lastne sreče. Ljubezen do sebe začenjamo doživljati, ko se odločimo, kdo smo, in da je to, kar želimo, pomembno. To je notranje stanje, ki se razvije, ko se odločimo razviti ljubeč odnos s sabo, lastno dobro počutje pa se nam zdi pomembno; povežemo se s sanjami in se spodbujamo pri njihovem uresničevanju.

Razmerja so prepredena z negotovostjo in presenečenji. Dobrimi in slabimi. V to ste lahko prepričani, nikoli pa ne morete biti prepričani, kako delujejo ženski možgani. Od tod tudi moški strah pred nekaterimi ženskimi stavki, ki lahko pomenijo trenutno ali dolgoročno grožnjo mirni plovbi v dvoje.

"Morala bi na plesne vaje."
Ta predlog moškemu, ki ni najbolj ritmičen, vlije strah v kosti iz dveh razlogov. Prvič, plesa se bo učil v dvorani, polni podobnih nesrečnikov, ki mu bodo tacali po čevljih in se zaleteli vanj, ravno ko se bo zdelo, da je končno le povezal tri plesne korake skupaj.

Spominjali ga bodo na njegovo bedo in obljubo, ki bi jo moral požreti. In drugič, na naslednji poroki ali zabavi bo punca gotovo želela blesteti pred izbrano družbo in predstaviti celoten plesni repertoar. Od fokstrota do srednjeveških družabnih plesov.

Ali ni očitno, da obstaja, oziroma bolje rečeno, da mora obstajati ''kozmična inteligenca'', ki deluje v vseh stvareh – celo tistih, ki so nam nevidne in jih ne moremo zaznati? Obstaja torej načrt delovanja, ki ga lahko prevedemo v univerzalni zakon … Ta zakon ali skupek zakonov se imenuje tudi ''smisel življenja''; je smer poti evolucije. (Jorge Angel Livraga)

Povabilo v neznano
Naš univerzum je koherentna in povezana celota. Neznano je lahko nekaj večjega, širšega, bolj vzvišenega in čudovitega, močnejšega, svetlejšega od tega, kar poznamo, vendar nikoli ne bo popolnoma drugačno. Podati se moramo v neznano, tako rekoč proti tistemu, kar nam manjka, da bi dosegli vedenje, ne s strahom, temveč z notranjo radostjo, s katero se nam razkrivajo neraziskani zakoni narave in skrite moči v človeku.

Potrebujemo več filozofije
Danes nam manjkajo številne stvari. Kljub vsemu izobilju in udobju, ki nam ga ponuja tehnika, pa naj bo ta resnično ali zgolj prividno v službi človeških potreb, živimo v pravem pomanjkanju. Prav tako lahko opazimo, da s tem, ko več imamo, tudi več potrebujemo. To vodi v začaran krog, ki ga je precej težko pretrgati, razen če se ne posvetimo stvarem, ki jih resnično potrebujemo.  Zato pravimo; potrebujemo več filozofije.

Kadar pojasnjujemo namen Nove Akropole, pri tem poudarjamo predvsem predavanja iz filozofije, podane na klasičen način. In ravno ta "klasičen način" je tisto, kar izpostavljamo. Filozofija je v tem primeru mišljena v najširšem pomenu, saj zajema vse vidike življenja in skuša odgovoriti na vsa vprašanja, povezana z njim, ne da bi pri tem zapadla v ozke okvirje, ki jo danes omejujejo.

Piše: Tomaž Gerdina v novi Vivi www.viva.si

Sprejeti minljivost
Posledica narcistične kulture je nedvomno strah pred staranjem. V zahodni evropsko-ameriški civilizaciji je postal konec življenja (starost, oslabelost, onemoglost, umiranje, žalovanje), tabu, tako kot je bil še pred dobrimi sto leti tabu začetek življenja (spolnost in rojevanje), piše Jože Ramovš v knjigi Kakovostna starost. Ker je starost tabu, jo ljudje izrinjajo iz zavesti. Nanjo ne mislijo, ne zaznavajo je in je ne sprejemajo.

Srednja in mlada generacija odrivata stare ljudi v osamo na robu družbe, da jim ne bi vzbujali dvoma v smiselnost življenja z vrednotami porabniške družbe (uspešnost, lepota, mladost). V drugih kulturah in v preteklosti evropske kulture starost ni bila tabuizirana.

Avtor: Aleš Babič

Veliko ljudi je finančno in čustveno zabredlo zelo globoko. Ker ne obvladajo položaja, v katerem so se znašli, skušajo zapolniti praznino in zato si velikokrat privoščijo stvari, ki niso v skladu z njihovimi finančnimi zmožnostmi. To jih pahne še globlje v dolgove. Ne znajo se več dokopati do svojega notranjega veselja in zadovoljstva, zato se skušajo nekako »zamotiti«. Temu bi lahko rekli tudi »hipnoza«, ki daje človeku lažno veselje do življenja.

Vedno več je družin, ki ne shaja s svojimi dohodki. Dolgovi se nenehno povečujejo, saj smo ljudje postali žrtve potrošništva iz katerega se zelo težko izvlečemo.

Sodelovanje je v odnosu tako zelo pomembno zato, ker je »čudovito strgalo za ego«. Kajti če želiš sodelovati, moraš odriniti svoje želje, moraš se tudi umakniti in popustiti. To seveda omejuje tvoj ego. Če je tvoj ego močan, se bo tej omejitvi upiral. Tedaj boš poskušal uveljaviti svoje interese na račun partnerja. Vendar se poskušaj zavedati: to je skoraj zagotovo smer slepe ulice.

Nekoč, ko boš prišel do konca ulice, boš po vsej verjetnosti obstal pred zidom. Zid je zgrajen iz želja tvojega partnerja, za katere si ti tako dolgo misliš, da jih lahko zaobideš. Danes je veliko ločitev posledica dejstva, da eden ali oba partnerja nista pripravljena sodelovati. Odnos imata za samopostrežno trgovino, pri čemer spregledata, da se obhod v trgovino vedno konča pri blagajni.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Pod vedno večjim pritiskom živimo. Eksistenca, razkorak med željami in možnostmi, vse večje zahteve po učinkovitosti, informacijski vihar in še veliko drugega nas spravlja v položaj, v katerem se ne počutimo dobro, smo ogroženi, prestrašeni in vedno bolj bolni.

Marsikdo v takem primeru deluje rušilno ali celo samouničevalno, toda dandanes opažamo, da je v kot stisnjena vedno večja masa ljudi. Nezavedno smo zabredli v živi pesek pritiskov, ki nam grozijo s pomočjo psihičnih ali fizičnih težav, porušenih odnosov, odtujenosti vse do končne ugonobitve na enega od načinov, tistega, recimo, ki je potencialno zapisan v zvezdah; živi pesek, iz katerega vsaj navidezno ni rešitve. Ali pač?

Ljubezen – večna uganka
Zdi se nam, da je ta zapletena tema o nasprotju med platonsko in telesno ljubeznijo nekaj povsem sodobnega. A dejstva govorijo drugače. Ta problem je namreč star toliko kot človek in sega globoko v preteklost, vse do skrajnih dometov naših zgodovinskih spoznanj.

Naslednje presenetljivo spoznanje je, da je protislovje med platonsko in telesno ljubeznijo zgolj navidezno. Protislovje, ki v resnici sploh ne obstaja ali pa ga je vsaj s filozofskega stališča težko upravičiti.

Tisto, kar je za filozofe bistveno, je problem, ki se nam postavlja ob vprašanju, kaj sploh je Ljubezen?

Dobra novica za vse posameznike, katerih domovi in pisarne so največkrat videti, kot bi vanje udarila strela in orkan hkrati, zaradi česar jih pogosto grabi slaba vest. Ni razloga za to, pravita Eric Abrahamson in David H. Freedman, avtorja knjige Popolna zmešnjava – skrite koristi nereda (izšla je pri založbi Vale Novak). Njuna s preiskavami podprta sveža teza je presenetljiva in revolucionarna. Trdita namreč, da nam lahko frfotavi nered v življenju prinese več uspehov kot strogi red.

Prepričana sta, da red pogosto povzroča več težav, kot jih rešuje, zmešnjava pa je po drugi strani precej uporabnejša. Če jo imamo okrog sebe, smo po njunem mnenju na dobri poti, da bomo bolj ustvarjalni kot nekdo drug, ki vedno stavi na popolno urejenost bodisi sebe bodisi prostora, v katerem živi in dela.

Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Danes, ko prežetost z materialnimi vrlinami in pogledi na svet dosega enega od vrhuncev, ko je ČAS, torej eno od najmočnejših orodij merljivosti in primerljivosti, že dodobra podivjal in obeta, da bo – vsaj po eni od uveljavljenih razlag tega, kar naj bi se leta 2012 v resnici zgodilo – podivjal še bolj, saj bo prišlo do spremembe frekvenc, v tem času se z božjim imenom srečujemo vse pogosteje.

Po eni strani so poročila o nepravilnostih in nečednostih, o katerih se doslej ni govorilo, vse pogostejša in posledica nekaterih primerov so celo sodni procesi in odškodnine – če se je vse to res dogajalo, se vprašamo, kje je Bog, da to dopušča. Enako velja za grozodejstva, storjena v vojnah in drugih pojavih nasilja – ali je to res mogoče kar opazovati?! Po drugi strani lahko spremljamo poteze rimskokatoliške Cerkve, ki prejema nove in nove usmeritve, ki praviloma pomenijo majhne korake – nazaj.

V novih Misterijih www.misteriji.si

Čustva so absolutni pokazatelji naših želja

Nad petimi fizičnimi čuti obstaja še en čut, ki se ga manj zavedamo – čustveni čut. Čustva v našem življenju igrajo veliko vlogo, a se le malokdo zaveda njihove osupljive moči in vrednosti. Kako priti do polnejšega zavedanja in razumevanja naših čustev, da ustvarimo več vsega, kar si želimo, ali koristimo drugim, opisuje Osupljiva moč čustev, tretja v seriji Abrahamovih uspešnic, ki bo konec meseca izšla pri založbi Ara. Iz knjige povzemamo nekaj odlomkov.

Kaj če bi vam nekdo povedal, da v tem življenju resnično imate namen, in da je vaš namen ta, da si dovolite živeti v večji radosti? Kaj če bi vam nekdo povedal, da je resnično merilo uspeha v življenju vaša radost?

Verjetno se vsi strinjamo, da je strah neprijeten in da ga neradi čutimo, vendar kljub temu ni človeka, ki ga še ni izkusil. Naj bo strah še tako neprijeten, življenje brez njega bi bilo nemogoče.

Ko se soočimo z nevarnostjo, nas strah opozori, da smo ogroženi; žene nas k previdnosti, izostri naša čutila in usmeri našo pozornost. Strah v nas povzroči stanje napetosti in razburjenosti, kar nam omogoča, da se branimo in zavarujemo. Je naš obrambni mehanizem v vseh situacijah, ki ogrožajo naš obstoj.

Posebnost ljudi je v tem, da živimo za prihodnost. Hodimo na fakultete, ki nas ne zanimajo, zgolj zaradi sorazmerno dobro plačane službe (računalništvo, pravo, medicina, farmacija,..) oz. nekega papirja, ki ga bomo dobili po dovolj letih odrekanja, trpljenja in agonije. Po tej poti nadaljujemo, in se zaposlimo v službah, kjer se zgodba ponovi. Nekaj let oz. desetletij odrekanja, da bomo lahko na starost ali ko se upokojimo, živeli mirno in izpolnjeno življenje. Ko bomo imeli končno dovolj časa in denarja, da bomo lahko počeli vse tisto, kar si srce poželi.

Tudi če skrčimo na krajše obdobje, lahko vidimo nesmiselnost tega. 8 (ali več) ur preživljanja na dan, za 4 do 5 ur življenja, s tem da je ta preostali del dneva pri mnogih zapolnjen s takšnimi in drugačnimi neplodnimi mašili. Nato imamo 5 dni agonije na teden, za 2 dni oddiha, kjer se za malenkost lahko odpočijemo. Tako pride na 10 mesecev in pol trpljenja na leto, za mesec in pol sprostitve. Živimo torej le za 4 ure na dan, 2 dni na teden in 1.5 meseca na leto.

Najvišji cilj vseh ljudi je popolnost, in kdor želi doseči to stanje, se mora prej naučiti, da ga nobena izkušnja ne spravi iz ravnotežja in da ga nobena motnja ali skušnjava ne odvrne od njegove usmeritve. Šele ko nam to uspe, nam težave, stiske in trpljenje v življenju ne morejo do živega.

Takega človeka od znotraj izpolnjujejo popolna ljubezen, modrost, pogum, tolerantnost in razumevanje in za vse to dolguje zahvalo okoliščini, da vse ve in vse vidi. Kajti popoln mojster se odlikuje po tem, da mu nič z njegovega področja ni tuje. Vsekakor smo sposobni preoblikovati svoje življenjsko potovanje v kratko osrečujočo dogodivščino, če spoznamo, da lahko svoje verige odvržemo le, če svobodo dajemo: osvobodimo se tako, da drugim damo popolno svobodo.

V zadnjih letih psihologi vse pogosteje omenjajo čustveno inteligenco. Prišli so namreč do ugotovitve, da slavni inteligenčni kvocient (IQ) oziroma akademska inteligenca ni merilo za inteligentno obnašanje ali iznajdljivost v vsakdanjih življenjskih situacijah. Ljudje kljub visokemu IQ-ju pogosto doživljajo neuspeh na delovnem mestu, v družabnih stikih, pri ohranjanju zrelih in stabilnih odnosov ter soočanju s težavami in krizami.

Raziskave so pokazale, da IQ sestavlja le 20 % dejavnikov, ki določajo življenjski uspeh, preostalih 80 % pa sodi na t. i. področje čustev. Drugače povedano, človek uporablja dve vrsti uma: racionalni in emocionalni. Racionalni razmišlja, analizira, sklepa na podlagi objektivnih dejstev, je logičen in prizemljen.

Ljudje, ki lažejo niso zlobni ali podli ali pokvarjeni le prepričani so, da je njihova resnica revna, slaba, bedna, ničvredna, dolgočasna, po drugi strani kruta, čudaška, nerazumljiva, morda sprevržena…itd. V vsakem pomenu besede jo zaničujejo in prezirajo.

Sovražijo jo z isto močjo kot sovražijo laži drugih ljudi. Zanje je popolnoma nesprejemljiva. Pomeni jim toliko kot zmečkani papirček na tleh, ali še manj. Zanjo sploh ne želijo slišati, kaj šele se je zavedati. Zavedanje jih obremenjuje in plaši. Raje ne vstopajo v mračnost nezavednega, raje ga ne osvetljujejo. Zdi se jim kot grobnica polna okostja, ščurkov, kač in smradu.

Ženske so v moški domišljiji čudovita bitja. Zato so takšne tudi na filmih, v knjigah in pesmih. Zaradi tega je včasih razočaranje toliko večje, ko se predstave razblinijo ob čereh vsakdana. Kdaj torej? Lepa je in pisana, kot bi stopila iz Van Goghove ali Gaugainove slike. Gledal bi jo ves božji dan, potem pa jo povabiš na odbojko na mivki (ker ti je všeč in da bi se postavljal pred slinastimi prijatelji).

Pojavi se v najbolj seksi dresu, kaže popek, očala v laseh odkrivajo oči, ki jih je greh zakriti. Začne se igra in moški v obeh ekipah prvih nekaj žog zagotovo zgrešijo, ker šport res ni tako pomemben, da bi se vznemirjal zaradi tega in spregledal peščeno boginjo. Ko zgreši prvih nekaj žog tudi ona, se moški prizanesljivo nasmihajo (taka lepotica ne more igrati slabo), ko izgubijo prvi niz, začnejo gristi pesek in nje nihče več ne opazi.

Ali ni ustvarjanje karakterja kot ustvarjanje umetniške skulpture? Jaz verjamem, da karakter ni nekaj, kar se zgodi kar samo od sebe, enako kot dleto ne more ustvariti umetnine, brez da jo vodi umetnikova roka. V obeh primerih je bila potrebna zavestna odločitev, da je nastal specifičen izdelek. Gre za zavesten delovni proces.

Karakter je rezultat tisoč in tisoč izbir, ki te počasi preoblikujejo iz osebe, kakršna si danes, v osebo, kakršna želiš postati. Če zavestno ne izbiraš misli, besed in dejanj, boš še vedno postal nekdo. Lahko da boš živ, toda imel boš zgolj osebnost, ne pa karakterja.

Piše: Anita Škof v novih Misterijih www.misteriji.si

Zdravo žalovanje
Vam drag in bližnji je zapustil fizično telo. Sploh ni pomembno, ali pred mesecem ali nekaj leti – če vi zaradi žalovanja za njim ži­vo­tarite, namesto da bi živeli, je to vaš samomor na dolgi rok. Čas je prišel, da sprejmete njegovo svobodno izbiro in do­volite odhod tudi njegovi duši, če ste jo s pretiranim žalovanjem in oklepa­njem nezavedno zadrževali v lastnem ener­gij­skem polju. Čas, da se energijsko in čustveno osvobodite tudi sami. Da po­novno zaživite.

Doživljate žalost, občutek praznine in osamljenosti, potrtost, depresijo, bole­či­no, prizadetost, jezo … Ti občutki so lah­ko celo pripomogli, da odhajajoča du­ša ni zmogla opraviti prehoda v sta­nje Enosti, se vrniti Domov, k Izvoru. Z ob­čutkom, da ste z vašim dragim umrli tudi vi, ste lahko povzročili, da se zadr­žu­je v vašem energijskem polju. Tako ne postajate samo ujetnik nesrečnih energij, misli in čustev, ki ste jih sami izbrali, tem­več čedalje bolj tudi ujetnik energij­ske blokade, ki je tako nastala. Tako trpita in sta ujeta oba.

Da ne bi izgubljali časa, je treba vedeti, kdaj se nima smisla truditi. Sicer to več ali manj ve vsak sam zase, nekateri opozorilni znaki pa so univerzalni.

Komunikacija z njo je siromašna
Ne gre le zanjo, ampak za njen celoten socialni univerzum. Njeni prijatelji, njena družina in sodelavci imajo vsi po vrsti zelo omejen besednjak, ki premore več mašil in kletvic kot besedni zaklad celotnega vojaškega taborišča. Ali pa je zmožna v treh stavkih devetkrat povedati besedo, ki je tisto poletje nova slengovska pridobitev. Čez tri leta pa samo še ona razume pomen izrečenega. Če vaša mačka komunicira z njo bolje kot vi, potem je to slab znak.

Nihče od vaših prijateljev je ne mara
Vaši prijatelji je ne marajo in za svoje občutke imajo več neodvisnih potrditev, da je obupna. Veliko časa ste porabili, da ste svoj socialni krog usposobili za prav takšne primere, ko izgubite glavo. Prisluhnite torej tudi svoji socialni mreži. Če z nobenim od vaših prijateljev ni zmožna vzpostaviti normalnega odnosa, je nekaj z nekom narobe. Z vsemi prijatelji, z njo ali z vami.

Tesnoba in strah, ki sta posledici tega, da se moramo v življenju soočati z določenimi neprijetnimi resnicami, sta povzročila, da ljudje primerjamo življenje z igrami na srečo: nič ni povezano z ničemer, vse je le golo naključje, na podlagi katerega eni zmagujejo in drugi izgubljajo. In tako v tej »loteriji življenja« vsako jutro prosimo za našo srečo in ponoči jočemo, če sreča ni izbrala nas.

Naše lastne napake, kot so pomanjkanje volje, brezbrižnost in psihološka strahopetnost, opravičujemo tako, da krivdo enostavno valimo na »ta kruti svet«, v katerem živimo in proti kateremu človek ne more storiti ničesar. Rezultat tega je očiten: če živimo v kozmičnem kaosu, kjer se vse godi po edinemu zakonu, zakonu naključnosti, zakaj bi se torej zaman obremenjevali?

a) Princip zadovoljstva. Tako moški kot ženske se radi dobro počutijo v življenju, odnosu in v svoji koži. Če nenehoma nadlegujete moškega zaradi nečesa, kar je storil ali rekel, se boste hitro prelevili v osebo, s katero ni zabavno bivati. Preprosto se ne bo počutil dobro ob vas. To pa ima velik vpliv na to, ali bo pripravljen v zvezo vlagati več časa in energije. Ali pa bo izobesil belo zastavo pred nenehnimi opazkami in zahtevami ter dal novo priložnost sebi in ne zvezi.

b) Čustveno izkustvo in prihodnost. Način, kako se ona obnaša ob drobnih izzivih, je za moškega pokazatelj, kako bo odreagirala, ko bo v prihodnosti prišlo do zares pomembnih vprašanj. Če je torej vseskozi pretirano čustvena ali negativna, čeprav moški naredi vse, da bi jo pomiril, potem ne bo verjel, da se bodo stvari sčasoma izboljšale. Vseskozi se mu bo zdelo, da mora okoli nje hoditi kot po jajcih, kar pa nikogar ne navdaja z dobrimi občutki glede dolgoročne perspektive v odnosu.