Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zenska-Dusa-Napredek-Druzba-Pot

Duša ženske I.del ponedeljek, 19. januar 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: novaakropola Mojo pozornost je pritegnila stran v nekem časopisu z naslednjim naslovom: “Ženske napredujejo.” Da, morda je to res. Gre za dolgo zgodovino izražanja zahtev, številne dolgotrajne boje, da si je ženska lahko pridobila dostojno vlogo v družbi. Vendar se nenehno sprašujem, ali smo izbrali pravo pot. Sicer vse te zahteve želijo ženskam zagotoviti večjo ekonomsko neodvisnost, širše možnosti zaposlovanja, večjo varnost pri delu, več spoštovanja in dostojanstva, vendar pa vse te stvari jemljemo kot mesto, položaj znotraj družbe – kot da je to le nekakšen fizični položaj. Moje vprašanje se zato glasi: Ali smo na pravi poti? Kajti znotraj tega položaja se zelo redko sprašujemo o dostojanstvu in spoštovanju – Duši Ženske. Kjub vsem velikim bojem, ki jih je zgodovina zapisala, zlasti tistim v zadnjih stoletjih, danes zasledimo nestrinjanje, pritoževanje in negativno razpoloženje. Ženska ni zadovoljna s svojo zaposlitvijo, z ekonomskimi prejemki, dnevno pa lahko v vseh sredstvih javnega obveščanja izvemo o slabem ravnanju z ženskami in njihovih stalnih pritožbah. Gre pri tem, ko si mora ženska pridobiti določeno vlogo v družbi, res za osvojitev vloge ali le za njeno ponovno pridobitev? Ali so zahteve žensk posledica dejstva, da je ženska izgubila vlogo, ki jo je nekoč imela? Ali to pomeni, da je nikoli v zgodovini sploh ni imela? Moje mnenje je, da jo je imela in da gre le za ponovno pridobivanje nečesa, kar je bilo izgubljeno in za kar bi morali ugotoviti, kako, kdaj in zakaj se je to zgodilo. Že površen pogled v zgodovino nam pokaže, da so v vseh obdobjih živele izjemne ženske, ki so ne glede na čas in okoliščine, v katerih so živele, pokazale neizmerno hrabrost, čvrstost duha in sposobnost za velika dejanja. V mislih nimam le posameznih primerov, ki so vedno obstajali, temveč tudi civilizacije, ki so dovoljevale ženskam zasesti pomembno mesto – njeno lastno mesto. In to ne le tiste civilizacije, ki so bile označene kot matriarhalne, temveč mnoge druge, ki bi jih danes označili kot patriarhalne in ki so brez zadržkov priznavale ženskam oporno, civilizacijsko vlogo. Danes se v medijih in književnosti pojavljajo številna dela zgodovinskega in polzgodovinskega značaja, kjer se ponovno obujajo te stare matriarhalne civilizacije, ko je bila ženska poglavitni lik, kjer so najpomembnejša božanstva bila boginje in kjer se je vse vrtelo okoli ženskega lika, ki so ga ljudje jemali kot osrednjega. Ni res, da je ženska bila tista, ki je prevzela oblast in moškemu pustila le pomožno, postransko vlogo; je preprosto opravljala svojo pomembno nalogo, bila je središče življenja in skrbela za neko povezanost. Morda je to tisto, kar se je danes izgubilo. Ta njena vloga je središče, kot se to odraža v grških in rimskih mitih, ko govorijo o rimski boginji ognja; ta je v središču zemlje, v centru hiše, v središču templja – in to je Ženska. Ta ogenj je Življenje in ima sposobnost, da vse skoncentrira okoli sebe. Kako je ženska izgubila to osrednjo vlogo, istovetnost s centrom, jedrom? Za to obstaja več razlogov: eni so psihološkega, drugi verskega značaja, tretji pa so kombinacija obojega. Psihološko gledano je prišlo do množičnega prepričevanja o negativnih lastnosti ženske. Napake in pomanjkljivosti imamo tako moški kot ženske, vendar se je tedaj uveljavilo prepričanje, da ženska ni kreativna, temveč pasivna in posesivna: ker ni aktivna, želi dobiti stvari, ne da bi za to bila pripravljena kaj storiti. Ženska manipulira, da bi dosegla to, kar si želi. Ženska je pretirano občutljiva, preveč čustvena in nestanovitna, spremenljiva … Zaradi teh posebnih karakternih lastnosti, ki so ji jih pripisovali v tem času, se ji ni moglo naložiti zahtevnega in odgovornega dela, ki ga je treba izpeljati do konca. Kajti nikoli se ni vedelo, če si ne bo sredi dela premislila in vse skupaj opustila. Z religioznega vidika – gledano z zunanjega, ne ezoteričnega vidika – je ženska veljala kot simbol zla in hudobije. Res ne vem, kako smo me, ženske, pridobile status grešnic in zapeljivih zvodnic v skušnjave. In vse to naj bi nastalo iz enega rebra? Moram priznati, da smo iz malega resnično naredile veliko. To prepričanje je vcepljeno v psiho moškega in celotnega človeštva. Zanimivo pa je, da je ženska, dokler je mlada in lepa, po eni strani vredna poželenja, po drugi strani pa jo moški spol iz istega razloga zavrača, saj zbuja skrito poželenje. Je to, da je mlada in lepa, razlog za to, da jo jemljemo kot simbol zlobe in skušnjave? Če živi mirno, zaprta doma, kjer se posveča gospodinjskim opravilom in skrbi za otroke, jo družba sprejema. Sprejema jo tudi takrat, ko je že častitljive starosti in s svojimi čari nikogar več ne ogroža. Takrat jo lahko celo povpraša za nasvet. To ni pravično, saj ženska je v vseh starostnih obdobjih ista oseba. Vse to je povzročilo, da je ženska postopoma začela dvomiti v svojo lastno identiteto in se začela spraševati: “Sem dobra ali slaba? Ali resnično ravnam prav? Kaj lahko storim?” Iz teh in drugih razlogov je vse bolj in bolj izgubljala svojo identiteto. Ko se je znašla v podrejenem položaju, se je odločila, da bo začela tekmovati z moškim. Začela je dolgotrajen boj – ne da bi pridobila nazaj svoje lastne vrednote, temveč da bi tekmovala z moškim v njegovem družbenem delovanju. In ta dolgotrajen boj, še zlasti zadnji dve stoletji, je žensko oddaljila od cilja, tj. povrniti si notranjo gotovost in samozaupanje, ter jo le še bolj oslabila. Kako se je začela tekma z moškim? S tem, ko je poskušala doseči enak družbeni ugled, enaka delovna mesta, enak uspeh, enake plače kot moški … Po eni strani je moškemu postala tekmica, po drugi strani pa si želi njegove potrditve. Uspešne in slavne ženske od ostalih loči dejstvo, da so to vedno lahko postale le pod pogojem, da jih je eden ali več moških podprlo in jim pomagalo do ugleda. “Uspešna si, ker si lahko vstopila in bila sprejeta v družbo moških, uspešna si, ker te priznavamo, ker ti dovolimo delati z nami. Uspešna si, ker ti priznavamo, da si odgovorna in sposobna.” Gre za tekmovanje z odvisnostjo, kajti ženska potrebuje moško potrditev. Gre za tekmo, zaradi katere ženska izgublja svoje lastne, prvinske lastnosti, ker se mora boriti, delati, osvajati, garati kot moški, ne kot ženska. Ne ravna kot ženska, temveč skuša delovati tako kot moški. Zanimivo je, da mnogi sociologi prihajajo do zaključkov, da ta zmagovalna ženska, ki je uresničila svoje sanje, ki ima odličen položaj in plačo, ki je spoštovana, v življenju naleti na trenutek, ko se vpraša: Čemu vse to? In kaj naj sedaj počnem? Kajti težava je v tem, da še naprej čuti nezadovoljstvo, da je utrujena in da je zanemarila družinsko življenje ter da bi rada več časa preživela s svojimi otroki (če jih ima). Ta borba je tista, na katero se navezujejo začetna vprašanja: Ali gre ženska po pravi poti? Je njena naloga tekmovati z moškim, izenačiti se z moškim ali ponovno pridobiti svoje lastne karakteristike, ki jih je izgubila? Veliko se govori o enakopravnosti med moškim in žensko, vendar gre za dvorezni meč, kajti – smo res enaki? Ko govorimo o enakopravnosti, moramo razumeti, da ne gre za absolutno enakost, temveč za enake možnosti, kajti tako eni kot drugi smo ljudje in kot taki potrebujemo v življenju priložnosti. Ženska potrebuje priložnost, da izrazi samo sebe takšno, kot je v resnici, takšno, kot mora biti v življenju. Po mojem mnenju bi morala biti enakopravna s tega vidika – in ne z vidika svoje osebnosti ali z vidika načina življenja. Za konec 20. stoletja je prav nenavadno, da je v prizadevanju doseči enakost med moškimin žensko prišlo do mešanja lastnosti enih in drugih in da je danes težko reči, kdo je kdo. Pri tem ne mislim na zunanjost, ki je nekaj zelo relativnega (včasih moraš pogledati dvakrat ali trikrat, preden se odločiš reči “gospod” ali “gospa” ali pa raje le “oprostite”). Zmeda je sedaj že v nečem globjem: obstaja zmotno prepričanje, da si postajamo z odpravljanjem razlik vedno bolj podobni. Danes moški zelo težko natančno definira, v čem je bistvo moškega in ženske, v čem je njena bit. Oporne točke so zelo relativne in zaradi tega prihaja do zmede. Če eden ali drugi za oporno točko nima sebi nasprotne – a komplementarne – strani, je zelo težko definirati lastno identiteto. Naš razum, naš način razmišljanja je vedno dvojen– razumemo, da je nekaj belo zato, ker ga primerjamo s črnim; razumemo, kaj je dan, ker ga primerjamo z nočjo. In ko želimo govoriti o dobrem, ga moramo primerjati s slabim; in tako se stalno pojavljajo dvojnosti. Danes v družbi manjkajo oporne točke moškosti in ženskosti. Resnično verjamem, da ni ženska kriva, da ne najde svojega mesta v družbi, temveč je vzrok tega dejstvo, da so vse vrednote pomešane. Mnogi elementi so nejasni in vnašajo zmedo, tako da niti moški ne morejo najti svoje lastne vloge v družbi … Ravno tako je ne najdejo ne mladi, ne otroci, ne starejši; še težje kot biti moški ali ženska je dandanes najti dostojanstvene vrednote in najti ustrezno mesto znotraj družbe. Ne verjamem, da ta zmeda predstavlja enakost; ta druga enakost, ki jo iščemo mi, se skriva v globjih elementih in vzrokih. Danes govorimo o feminizmu in na splošno označujemo dan žena ali boje žensk kot feministična gibanja. Kaj so ta feministična gibanja, nedvomno polna dobrih namenov? To so gibanja, ki postavljajo zahteve in želijo za ženske doseči vedno več pravic ter ugodnosti, ker so že predolgo odrinjene na stranski tir in postavljene v položaj odvisnosti. Če je kakšen moški, ki jo ščiti, naj bo to njen mož ali njen sin, se še nekako znajde, če pa ni takšnega moškega, ki bi skrbel zanjo, ona kot ženska »ne obstaja«. Iz tega razloga so ženske začele postavljati zahteve, s katerimi želijo postati enake moškim, zahteve, ki so prerasle skoraj v maščevanje in prave bitke. Obstaja oblika feminizma, ki je v bistvu antimačizem, pri katerem gre za to, kdo je boljši, kdo več dela, kdo zapolni več strani v časopisih in revijah, kdo pritegne več pozornosti. To so bitke, ki so zaradi narave večine feminističnih gibanj, ki so se oblikovala po svetu, po mojem mnenju že vnaprej obsojene na propad: njihove zmage so le začasne in stojijo na trhlih nogah, saj temeljijo na razlogih, ki danes še obstajajo, jutri pa jih ne bo več. Resnično, pravo zmago žensk predstavlja odkritje svoje lastne duše. Če bi se ustanovilo gibanje, ki bi zahtevalo spoštovanje in upoštevanje Duše Ženske – s čimer se bi definirala tudi Duša Moškega – bi bilo mogoče, da bi vsa ta tekmovalnost izginila. Bistvo ni v tem, da ugotavljamo, ali ženske lahko opravljamo enaka dela kot moški, ker mislimo, da ne obstajajo dela, ki bi bila namenjena le enim ali drugim. Jasno se je pokazalo, da vsi lahko opravljamo bolj ali manj enaka dela, bolj ali manj enako dobro. Ni monopolizma dela, to, kar dejansko obstaja so le različni pogledi na isto delo. O delu imamo različne predstave in občutja, ker je Duša tista, ki povzroči različno gledanje na stvari. se nadaljuje... prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net