Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090121010903162

Duša ženske II. del petek, 23. januar 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: novaakropola To nas pripelje do vprašanja, kaj je Duša. Ne bom je definirala z religiozno-teološkega vidika, temveč s precej bolj psihološkega: Duša je avtentična entiteta, izvorna notranja bit; je energija, ki se lahko skoncentrira v materiji, a ima hkrati sposobnost, da se dvigne na višji nivo, doseže metafizični svet, velike sanje in ideale. V Duši ženske in moškega obstajajo odtenki, ki pa se ne razlikujejo, temveč dopolnjujejo, ki se lahko dovršeno povezujejo in si ne nasprotujejo. Menim, da je v Duši vsake ženske nekaj moškega, in obratno. V grobih potezah Duša moškega vidno teži k delovanju navzven; ženska je vsekakor mnogo bolj introvertirana. Duša Moškega teži k rasti, napredku, širjenju znanja o stvareh; ženska pa želi stvari zbirati, jih občutiti in občudovati. Duša moškega je impulzivna in stvari poganja; Duša ženske pa vtise shranjuje. Moški se posveča kreativnosti; ženska išče v stvareh praktičnost; ne zato, ker ne bi bila kreativna, temveč zato, ker se bo vedno vprašala: Čemu? Moški se izkazuje skozi ideje, ženska pa skozi svojo intuicijo … Čudovito bi bilo, če bi lahko povezali Dušo moškega in ženske, saj bi potem imeli aktivno delovanje in introspektivnost, rast in ohranitev napredka. Imeli bi impulz in hkrati zaščito tega impulza; imeli bi kreativnost in obenem težili k praktičnosti ustvarjenega. Imeli bi ideje, ki bi temeljile na intuiciji … Nedvomno stvari niso take, nismo uspeli doseči te povezanosti, odpraviti tekmovalnosti in sprejeti sporazuma, nismo zmožni skupnega delovanja in nismo zmožni razumeti, da absolutno potrebujemo tako moške kot tudi ženske, ker oboji tvorijo del Človeštva Ženskam bi lahko dali nekaj prav preprostih nasvetov. Najprej, naj ne poskuša biti kot moški, kajti zato, da bi postal pomemben, da bi postal heroj, ni treba biti moški; obstajajo ženske, ki bi lahko bile velike junakinje in bojevnice, vendar morajo odkriti, kakšna je njihova vojna, katero je njihovo bojno polje, kakšno je njihovo orožje in kdo so njihovi sovražniki. Problem ženske je, da se oblači v podobo moškega heroja in tako bije boj, ki ni njen. Pred mnogimi leti sem dobila nasvet od mojega učitelja, profesorja Livrage, ustanovitelja Nove Akropole. Spomnim se, da sem tedaj prisostvovala na njegovih predavanjih o retoriki, da bi se naučila govoriti v javnosti. Občudovala sem njegovo lahkotnost izražanja, način premikanja in takoj sem ga začela posnemati. Morala sem samo opazovati, kaj je počel, in ga posnemati. Po predavanju me je poklical k sebi in mi rekel: “Tako ne boš nikoli znala dobro govoriti, kajti namesto, da bi bila to, kar si ti sama, boš le kopija tega, kar jaz počnem. Jaz le razlagam določene tehnike, ti pa moraš govoriti na tvoj način, moraš se izražati po svoje, najti moraš to, kar imaš v sebi. Nikoli ne boš mogla govoriti na enak način kot jaz.” Dejansko, nikoli mi ni uspelo govoriti tako kot on, ker nisem imela njegove višine, njegove postave in njegovega glasu, zato sem razlagala ideje na drugačen način, pa čeprav sem govorila o istem; od tistega trenutka dalje sem poskušala biti jaz sama in šlo mi je dosti bolje. Torej prva stvar, ki jo moramo ženske storiti, je sprejeti same sebe: biti ženska ni nobena slabost in nobeno prekletstvo; še več, menim, da nas je zgodovina bogato obdarila z neverjetno velikim številom mogočnih ženskih osebnosti, velikih junakinj v vseh pomenih in s številnimi anonimnimi junakinjami, ki z velikim notranjim ponosom vsak dan bijejo svoje male bitke. Drugi nasvet je – ne izgubite vsestranske identitete ženske: ženska ni le mati, ni le soproga. Je prav tako ljubimka, svečenica, boginja, herojinja, umetnica … Vse to je znotraj ženske; njena identiteta ima mnogo strani in ni se nam ji treba odreči le zato, da ugotovimo, ali nam uspe doseči vodilen položaj, ki danes znotraj družbe velja za omembe vrednega. Na žalost ženska tako izgublja najpomembnejši del svoje identitete. Če nekdo ne najde svoje identitete, naj jo išče. Nekateri sociologi menijo, da je treba opraviti notranje potovanje, zato da najdeš samega sebe. Sprejeti se kot žensko – ne nujno skozi tekmovanje z moškim; Biti neodvisna od moških, prodreti v lastne globine, čeprav je to včasih boleče, kajti to pomeni naleteti na mnoge slabe lastnosti, ki nam niso všeč; a ko jih najdemo, jih lahko odpravimo, popravimo. Prodreti globoko vase pomeni najti tudi mnoge vrline in s tem, ko jih odkrijemo, jih lahko tudi nadgrajujemo in povečujemo njihovo število. Kaj je Duša Ženske? Iz česa je zgrajena ta duša, ki mora osvajati, da bi pridobila nazaj svojo resnično vlogo – ne le v družbi, temveč tudi v zgodovini? Skoraj vse antične civilizacije, ki so posvečale največ pozornosti vlogi ženske, so dušo ženske opisale s štirimi lastnostmi, ki predstavljajo vrednote tudi v današnjem času. Lahko govorimo o ženski duši kot Življenju, Energiji, Ljubezni in Modrosti. S temi štirimi karakteristikami, ki so njeno resnično orožje, je ženska idealna junakinja, ki lahko začne lasten boj. Ženska duša je Življenje v vseh pomenih te besede, ne le zato, ker ima ženska sposobnost dati luč novemu življenju, temveč zato, ker je sposobna pomagati živeti in je velika vzgojiteljica. Lahko ustvarja, spravlja stvari v tek, navdihuje … V njenih rokah je dajanje in ohranjanje življenja. Veliki razlagalec modernih mitov, Joseph Campbell, pravi, da je bistvenega pomena, da ženska lahko da življenje telesu, duši, družbi, civilizaciji, in te možnosti nima, izgubi smisel svojega obstoja. Mora vdihovati to življenje s svojo posebno obliko energije, ki je drugačna od lastnosti njene duše. Ta energija ni zelo impulzivna, temveč odporna, konstantna; prenaša lahko neverjetne stvari, tako kot je neverjetna njena potrpežljivost. To je zanjo veliko orožje – ne, ker bi bila zatirana, potlačena, temveč ker je odporna, močna. Nima velike fizične odpornosti, ima pa ogromno psihično odpornost; to je njena energija, ki ji pomaga prenašati težave in bolečino z vedrino in močno voljo. Ženska je Ljubezen. Vem, da vsi ljubimo, moški in ženske. Vendar moški ljubi tako, da ljubezen vključi v svoje življenje, ženska pa na ljubezni ustvari lastno življenje. Kaj je ljubezen v ženski? Orožje z dvojnim rezilom: če ljubezen ni prava, ljubezen z malo začetnico, se spremeni v egoistično in posesivno ljubezen; gre za strah, da ne bo ljubljena, namesto da bi ljubila, in da ne bo cenjena, namesto da bi cenila. Če pa se ljubezen z veliko začetnico budi v ženski kot njena duša, potem gre za veliko sposobnost združitve, ogenj z domačega ognjišča, plamen iz središča zemlje, središča svetega hrama. Ženska združuje, ima sposobnost povezovanja, spajanja, celjenja, združevanja oseb, duš, lahko pomiri in spravi tiste, ki so sprti; njena ljubezen je velika dobrodušnost. Njena ljubezen je sposobnost doseči lepoto, harmonijo, boriti se za pravico. Zaradi tega je ženska ljubezen in hkrati modrost, s praktičnim in organiziranim načinom razmišljanja, ki ga odlikujeta razsodnost in razumnost. Kajti – če jo vprašamo, zakaj nekaj počne, bo vedno znala odgovoriti. Predvsem pa ima veliko moč, ki je ne sme nikoli spregledati – to je njena Intuicija. Misli s čuti. Vem, da je včasih tak način razmišljanja podcenjen in omalovaževan, vendar se nedvomno v ženski ideja, združena s čuti, pretvori v intuicijo in tako predvidi stvari z neverjetno spretnostjo in sposobnostjo: to je njena moč, njena Modrost. Rekli ji bomo intuicija, in ne ugibanje, saj ne verjamem, da bi lahko to bilo navadno uganjevanje stvari in dogodkov: ona preprosto “ve”. V antičnih civilizacijah se je govorilo o inicijacijah žensk, a danes si to zaradi pomanjkljivih podatkov predstavljamo kot nenavadne rituale, polne satanskih prizorov; nedvomno pa je velika iniciacija žensk od nekdaj pomenila osvojitev lastne duše. Vsi veliki miti vseh religij to odražajo: junak osvoji svojo dušo moškega, junakinja pa svojo dušo ženske. In so miti, ki nam pripovedujejo o moških in o ženskih bojih. Ko se je Herakles odločil prepotovati ves svet, ker ga je čakalo dvanajst preizkušenj, da bi postal zmagovalec, je očitno, da se je spopadel s preizkušnjami, ki so tipične za dokaz moškosti, čeprav vsebujejo vedno tudi lastnosti, ki bi jih lahko opredelili kot ženske. Vendar pa so v mitih tudi tipično ženske zgodbe: takšna je pripovedka o Perzefoni, mladem očarljivem dekletu, zelo navezanem na svojo mater, veliko Boginjo Mati vseh Bogov. Nekega dne je Boginja videla, kako je njeno hčerko ukradel Bog Podzemlja, temačnega globokega sveta: odprla se je razpoka, prikazala se je Hadova kočija in tam, kjer se je Perzefona igrala s svojimi prijateljicami, ni ostalo nič več. Perzefona je izginila v podzemni svet. To je mit o ženski. Ženska v resnici ni ugrabljena. Gre za prispodobo o njeni poglobitvi v dušo, introspekciji, iniciaciji. Ona potrebuje to poglobitev samo vase, spoznati mora okultni, podzemni, ezoterični svet, svet misterijev in čudežev. Demetra zaman išče svojo hčer, saj se bo vrnila na zemeljsko površje šele, ko bo nastopil čas. Ko se Perzefona vrne, objame svojo mater, saj se ponovno sreča z Boginjo; a tedaj je mlado, neizkušeno dekle že postalo prava Ženska: s podzemlja se je vrnila z zrni Modrosti, ki jih ne bo nikoli mogla pozabiti. V podzemlju je postala hči očeta, in ko se vrne na zemljo je hči svoje matere: sedaj že nosi v sebi enega Boga in eno Boginjo. Zaključila je svoj veliki boj. Ne tekmuje z moškim, kajti dobro ve, kdo je. Ta kratek mit razkriva, da mnoge zgodbice, ki jih pripovedujemo otrokom, miti, ki za nas nimajo posebnega pomena, odražajo dušo moškega in ženske, univerzalne arhetipe, in ne stereotipov ter vnaprej določenih idej, kot to danes skušamo razložiti. Prišel je trenutek, ko ženska ne želi več mednarodnega dneva žena le zase, temveč da se nauči biti gospodarica same sebe vse dni, vse mesece, vsakega leta v svojem življenju. Prišel je trenutek, ko čuti, da je aktivna igralka v svojem življenju in čuti, da ima moč in sposobnost storiti mnoge stvari zase, s svojimi lastnimi značajskimi potezami in predvsem, da se čuti glavna igralka v tem, kar jo dela večjo, bolj vzvišeno, bolj plemenito, velikodušno, kajti ženska želi dati in ima vedno odprte roke. Če ženska zna dati Življenje, Energijo, Ljubezen in deliti svojo posebno obliko Modrosti, takrat bo zares glavna igralka in, namesto da bi čakala na 8. marec, bo vsak dan našla kotiček, v katerem se bo počutila kot ženska in kjer bo harmonično živela z moškim. Lahko bi torej praznovali svetovni dan Človeštva in uživali v miru in vedrini, ki ju moramo doseči med moškim in žensko, vendar le, če in ko bomo najprej osvojili Dušo Ženske in – zakaj pa ne? – tudi Dušo Moškega. prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA www.akropola.org Komentarji (0) www.pozitivke.net