Sramežljivost in nesramnost

sobota, 7. februar 2009 @ 05:02 CET

Sramežljivost in nesramnost sta gotovo dva diametralna pojava. Kdo še ni zardel, ko se je znašel v nerodnosti ali zagati. Celo hormon sramežljivosti so odkrili, prepričani, da lahko oksitocin, ki se izloča med orgazmom, sicer pa igra pomembno vlogo pri porodu, materam pa pomaga, da se povežejo z novorojenčkom, čudežno vpliva na nadzor sramežljivosti. Oksitocin namreč omili tesnobo in umirja fobije. Oksitocin bo torej alternativa alkoholu, ki najpogosteje služi kot »zdravilo« proti sramežljivosti in tremi. Česar vsega znanost ne odkrije in medicinska industrija ne unovči.

Vendar poglejmo si sramežljivost z druge psihološke plati. Otroci zagotovo doživljajo sramežljivost tako, da če otroku kdo reče, da ima mozolj na nosu in drugi zraven slišijo, je otroku nerodno, zardi in tako nekako uravna svoj otroški kompas zadreg.

Povsem nekaj drugega pa je puritanska sramežljivost, ki ji stojita v ozadju svetohlinstvo in zlaganost nasladnikov, ki se sramujejo naravnosti. N. pr. ženska si želi spolnosti pa iz sramežljivosti tega ne pove ali da razumeti svojemu partnerju. Sramežljivost ji tako povzroča zadržanost, kjer ji ne bi bilo treba, če bi bila spontana in odkrito izrazila svojo željo in potrebo. Temu je kriva vzgoja, ki vcepi človekovemu značaju svetohlinstvo in zlagano vedenje. Veliko krat je temu kriva pretirano stroga in narobe razumljena verska vzgoja. Neka Italijanka, bolj z juga Italije, mi je zaupala, da se nikoli pred svojim možem ne sleče, da jo je sram in da je še ni videl gole.

Pogosto ljudje zardevajo in se kot nesigurni vase tako obnašajo do avtoritet, ker ne vedo kako bo njihova odkritost ali neposredno spontano obnašanje vplivalo nanje. Bojijo se zavrnitve, da ne bodo dovolj pametni, prepričljivi, karizmatični, simpatični in modri. Skratka, da ne bodo sprejeti. Takšna sramežljivost odraža nesamozavest in premalo utrjeno zaupanje vase. Sramežljivi smo tudi, ko se znajdemo v situaciji, ki je nismo poznali ali komuniciramo z nepoznanimi ljudmi, pa ne vemo, kako bodo reagirali na našo prisotnost. Dolžnost staršev je, da že otroka obravnavajo kot enakopravnega člana družine, da se navadi izražati svoje mnenje, stališče in razpoloženje ter da pridobi s tem samozavest.

Pri tem pa je treba omeniti, da je zelo pomembna zavest o mejah spoznanja, kje je tista spoštljiva in bitna vrednostna drža, ki človeku omogoča, da mora v odnosu do drugega izmeriti tiste razdalje, ki pomenijo resnično vzpon in odraz njegove človečnosti, omike in kulture. Vsak človeški odnos z drugimi je neka poduhovljena sramežljivost. Pomanjkanje spoštovanja, je pomanjkanje sramežljivosti na višji ravni. Če je pomanjkanje te sramežljivosti preveliko, da nima meja, govorimo že o nesramnosti. Če ni razdalje, če je človek brezobziren do drugega in če človek posiljuje drugega s svojim prepričanjem in ga celo pri tem žali, je to nesramnost, ki človeka razčloveči.

Slačenje človeške narave in človeških teles in razgaljanje najintimnejših delov ali osebnih skrivnosti pomeni nespoštovanje tiste prepotrebne razdalje, ki jo mora človek ohraniti do drugega. Sramežljivost nima samo negativnih lastnosti in je, če je v pravi meri dozirana, tudi življenjska modrost, je proizvod človekove simbolične, zavestne misli in razuma, ne pa gonske, instinktivne nezavedne napadalnosti, ki podreja, rani ali izraža premoč in gone.

S sramežljivostjo nimamo v mislih neodločnosti. Zaupati moramo vase in v svojo zdravo pamet ter presoditi kako se obnašamo glede na situacijo. Najti je potrebno pravo ravnotežje. V medčloveškem odnosu se vedno pojavi tekma, le omikani in kultivirani ljudje znajo ustvariti ravnovesje, da nam bosta stik in pogovor prijetna, sproščena in topla. Človek ima instance, ki zbližujejo ali oddaljujejo, presoja in vrednotiti jih po moralni plati.

Kako je z vernimi ljudmi? Sama pripadnost veri ne oblikuje osebnosti, ne daje in ne dviga vrednostne lestvice, ne osmišlja življenja in ustvarja boljših odnosov z drugimi, je lahko brez vsebine ne obogati človeka in ga ne dvigne iz kritične oseke, če človek ni sposoben sam odkriti v sebi etičnosti in vrednot. Puritanska sramežljivost ima pogosto v ozadju svetohlinstvo in takšna sramežljivost nosi v sebi nasprotne učinke. Običajno je obscenost v glavah tistih, ki jo presojajo Lahko so tisti, ki se navzven delajo sramežljive, najhujši razuzdanci.

Sam Markiz de Sade neprenehno govori o nekem skrivnostnem »načelu rahločutnosti« (In Bog ve!). Sramežljivost ve in se zavaruje! Ni resničnega užitka brez globoke sramežljivosti. Philippe Sollers (Nova revija,317 – 318/2008, stran 304) pravi, da ima sramežljivst dva sovražnika: puritanstvo v njegovi svetohlinski in krepostniški sramežljivosti in pornografsko nasilje (tudi to puritansko), ki hoče preprečiti glasbo naslade.

Tretja vrsta sramežljivosti, ki manjka mnogim politikom, ko lažejo ljudem v obraz. Ni težko opaziti, ko eno mislijo in drugo govorijo. Že sam pogled nanje pove, kaj se z njihovo psiho in vestjo dogaja, ko menjavajo obraze in razpoloženje pravšnjosti pri nastopih), niso prepričljivi in niti najmanj sramežljivi, četudi govorijo neresnico). Nietzsche je rekel, da ni nič bolj nevarno kakor informirana sramežljivost. Pravi: »Gorje mi, odtenke imam. »

Tu bi omenila še izstopajočo sramežljivost nekdanjega predsednika države pok. Janeza Drnovška, ki pri nastopih ni gledal javnosti v oči, izmikal je pogled in se pogosto prisilno nasmejal. To držo bi povezovala z dejstvom, da se v svoji vesti ni nikoli identificiral z vlogo politika, ki jo že sam njen značaj pogojuje s pravšnjostjo govora, ker je bila v njem močnejša človečnostna drža, drža vesti, kar je prišlo zadnja leta njegovega življenja močno do izraza v njegovih knjigah, humanitarnih nastopih in izjavah (n.pr. srečanje s Strojanovo, humanitarna skrb in akcija za Darfur, itd). Tedaj je pokazal svoj resnični »jaz«.

Po načinu izražanja sramežljivosti lahko spoznamo značaj in stopnjo srčne kulture človeka.

Nič ni bolj protitotalitarnega kakor je smramežljivost. Posreči se ji ta čudež, da je hkrati revolucionarna in aristokratska, meni Philippe Sollers (Éloge de l'infini, zbirka Folio Gallimard, Pariz, 2003, str. 933 – 934, La pudeur). Dodala bi: "in človeška".

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20090205125537926