Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081221223026589

Kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu ponedeljek, 22. december 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonja Ličof Pred sabo imam zvezek, na katerega naslovnici je fotografija prelepega tjulnja, ki s svojimi velikimi temnimi očmi zre v daljavo. Pod sliko je napisano baby. Mladiček torej. Prelep tjulnji mladiček v belem kožuščku in z velikimi iskrenimi očmi. Ko se zazrem v te oči in v njegov obraz, poskušam razumeti, kaj vse občuti ta mladiček. Izžareva svežino rane mladosti, iskrenost in vedoželjnost ter veliko željo po ljubezni, toplini in nežnosti svojih staršev. Toda v njegovih očeh je tudi strah, strah, da bi še nebogljen in nedorasel samostojnemu življenju ostal brez staršev, brez matere, popolnoma sam. In nato poiščem še druge fotografije, fotografije živalskih mladičkov, ki so skupaj s svojimi materami. Gledam mlade muce in kužke, konje, medvede in slone, leve in tigre. Pa tudi ptice, gosi in race, krokodile, delfine ter še mnogo drugih živali. In v očeh teh mladičkov ni niti malo strahu, temveč popoln mir in gotovost. Povsem zaupajo svojim materam, kar dokazujejo z vsem svojim bitjem. In v očeh mater, v izrazu njihovega obraza, najprej opazim neizmerno ljubezen. Oči so velikokrat zaprte in na obrazu izraz popolne blaženosti in sreče, ali pa so uprte v svoje otroke in izražajo veliko odgovornost in skrb. Prav na vseh fotografijah pa začutim prijateljstvo in povezanost.[imageX_right][imageX_right] To vendar ne more biti samo nagon in instinkt, si rečem. Pravzaprav ne opazim nobene razlike med ljubeznijo in skrbjo, ki jo izražajo človeški starši in med tisto, ki jo gledam na teh fotografijah. In isto občutim tudi, ko gledam mladičke. Prav nič drugačni se mi ne zdijo od človeških otrok. Razigrani so, ali pa se polni želje po ljubezni in varnosti stisnejo k svojim staršem. Ljubezen staršev do otrok je najiskrenejša od vseh ljubezni. In marsikateri starš pozna neizmerno in globoko bolečino, ki se je zarezala vanj, ko je izgubil svojega otroka. In skoraj vsak starš se je že kdaj bal za svojega otroka. Takšni trenutki so zmeraj boleči. In tisti, ki je že občutil bolečino, laže razume drugega ter laže dojame, kako se počuti. Mogoče na tak način lahko razumemo, kaj občuti živalska mati, ko izgubi mladička, to nebogljeno, nežno bitje, s katerim je bila popolnoma povezana, ko ga je nosila pod srcem. Bitje, za katerega je nato z neizmerno ljubeznijo skrbela in se veselila njegovega napredka. Njenega otroka, ki jo je vsak dan razveseljeval in se stisnil k njej, ker si je želel njene nežnosti in ljubezni. Gledala ga je, kako se brezskrbno igra in poslušala njegove glasove. Občutila je dotik njegovega nežnega telesca in bitje njegovega srca ter ob pogledu v njegove oči razumela, kaj si želi in kaj potrebuje. Nato pa ga nenadoma nima več ob sebi, čeprav ve, da je še majhen in nebogljen in da jo potrebuje. Morda ga sliši, kako jo kliče in tuli od neizmerne stiske in strahu, a ne more več do njega. Mogoče pa sploh ne ve več, kje je in kako ravnajo z njim. Lahko da je pri dobrih ljudeh, čeprav to še zdaleč ni isto kot biti pri materi. Toda mogoče je pri ljudeh, ki so do živali brezčutni, ki jih zapirajo v kletke in na njih delajo poskuse. Ali pa je morda v rokah ljudi, ki so zaradi želje po dobičku ali po okusni mesni hrani v živalih že davno pozabili zaznavati njihova čustva in občutke ter občutiti njihovo stisko in trpljenje, temveč v njih vidijo samo še premikajoči se predmet, ki ga lahko izkoristijo za svoje potrebe in užitke. Morda stoji ob otrokovem mrtvem telescu, ker ga je ustrelil nekdo, ki se ne zaveda, kaj pomeni izgubiti otroka, in ki se ne zaveda neznosnega trpljenja in bolečine mladega bitja, ki si želi ljubezni in varnosti, a mora gledati v oči strašni smrti. Kaj ob takšnem razmišljanju občutimo mi? Grozljivo je, zares grozljivo. Ob posnetkih, ki prikazujejo trpljenje živali, si velikokrat zakrijemo oči in zatisnemo ušesa, ker vsega tega ne moremo prenesti. Toda živali morajo vse to doživljati. Nobene izbire nimajo, ker smo tisti, ki bi morali skrbeti, da bi jim šlo dobro, pozabili na usmiljenje in ker tako zelo hrepenimo po sreči, da jo iščemo v denarju in užitkih in se ne zavedamo, da jo na tak način vedno bolj izgubljamo. Božič občutimo kot veliki praznik miru. Radi bi ga preživeli s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi si želimo biti srečni. Poskusimo nekaj narediti za to, da bodo tudi živali lahko ostale skupaj in da bodo srečne. Že majhen korak vsakega posameznika lahko marsikaj premakne. In če je teh korakov več in še več, lahko veliko pripomoremo k temu, da bo sreča spet postala del našega življenja in nam je ne bo več treba iskati tam, kjer je ni. Saj kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu. To je že marsikdo doživel in doživimo lahko vedno znova. Komentarji (2) www.pozitivke.net