|  Pred sabo imam zvezek, na katerega naslovnici je fotografija prelepega tjulnja, ki s svojimi velikimi temnimi očmi zre v daljavo. Pod sliko je napisano baby. Mladiček torej. Prelep tjulnji mladiček v belem kožuščku in z velikimi iskrenimi očmi. Ko se zazrem v te oči in v njegov obraz, poskušam razumeti, kaj vse občuti ta mladiček. Izžareva svežino rane mladosti, iskrenost in vedoželjnost ter veliko željo po ljubezni, toplini in nežnosti svojih staršev. Toda v njegovih očeh je tudi strah, strah, da bi še nebogljen in nedorasel samostojnemu življenju ostal brez staršev, brez matere, popolnoma sam.
In nato poiščem še druge fotografije, fotografije živalskih mladičkov, ki so skupaj s svojimi materami. Gledam mlade muce in kužke, konje, medvede in slone, leve in tigre. Pa tudi ptice, gosi in race, krokodile, delfine ter še mnogo drugih živali. In v očeh teh mladičkov ni niti malo strahu, temveč popoln mir in gotovost. Povsem zaupajo svojim materam, kar dokazujejo z vsem svojim bitjem. In v očeh mater, v izrazu njihovega obraza, najprej opazim neizmerno ljubezen. Oči so velikokrat zaprte in na obrazu izraz popolne blaženosti in sreče, ali pa so uprte v svoje otroke in izražajo veliko odgovornost in skrb. Prav na vseh fotografijah pa začutim prijateljstvo in povezanost.[imageX_right][imageX_right]
To vendar ne more biti samo nagon in instinkt, si rečem. Pravzaprav ne opazim nobene razlike med ljubeznijo in skrbjo, ki jo izražajo človeški starši in med tisto, ki jo gledam na teh fotografijah. In isto občutim tudi, ko gledam mladičke. Prav nič drugačni se mi ne zdijo od človeških otrok. Razigrani so, ali pa se polni želje po ljubezni in varnosti stisnejo k svojim staršem.
Ljubezen staršev do otrok je najiskrenejša od vseh ljubezni. In marsikateri starš pozna neizmerno in globoko bolečino, ki se je zarezala vanj, ko je izgubil svojega otroka. In skoraj vsak starš se je že kdaj bal za svojega otroka. Takšni trenutki so zmeraj boleči. In tisti, ki je že občutil bolečino, laže razume drugega ter laže dojame, kako se počuti.
Mogoče na tak način lahko razumemo, kaj občuti živalska mati, ko izgubi mladička, to nebogljeno, nežno bitje, s katerim je bila popolnoma povezana, ko ga je nosila pod srcem. Bitje, za katerega je nato z neizmerno ljubeznijo skrbela in se veselila njegovega napredka. Njenega otroka, ki jo je vsak dan razveseljeval in se stisnil k njej, ker si je želel njene nežnosti in ljubezni. Gledala ga je, kako se brezskrbno igra in poslušala njegove glasove. Občutila je dotik njegovega nežnega telesca in bitje njegovega srca ter ob pogledu v njegove oči razumela, kaj si želi in kaj potrebuje.
Nato pa ga nenadoma nima več ob sebi, čeprav ve, da je še majhen in nebogljen in da jo potrebuje. Morda ga sliši, kako jo kliče in tuli od neizmerne stiske in strahu, a ne more več do njega. Mogoče pa sploh ne ve več, kje je in kako ravnajo z njim. Lahko da je pri dobrih ljudeh, čeprav to še zdaleč ni isto kot biti pri materi. Toda mogoče je pri ljudeh, ki so do živali brezčutni, ki jih zapirajo v kletke in na njih delajo poskuse. Ali pa je morda v rokah ljudi, ki so zaradi želje po dobičku ali po okusni mesni hrani v živalih že davno pozabili zaznavati njihova čustva in občutke ter občutiti njihovo stisko in trpljenje, temveč v njih vidijo samo še premikajoči se predmet, ki ga lahko izkoristijo za svoje potrebe in užitke.
Morda stoji ob otrokovem mrtvem telescu, ker ga je ustrelil nekdo, ki se ne zaveda, kaj pomeni izgubiti otroka, in ki se ne zaveda neznosnega trpljenja in bolečine mladega bitja, ki si želi ljubezni in varnosti, a mora gledati v oči strašni smrti.
Kaj ob takšnem razmišljanju občutimo mi? Grozljivo je, zares grozljivo. Ob posnetkih, ki prikazujejo trpljenje živali, si velikokrat zakrijemo oči in zatisnemo ušesa, ker vsega tega ne moremo prenesti. Toda živali morajo vse to doživljati. Nobene izbire nimajo, ker smo tisti, ki bi morali skrbeti, da bi jim šlo dobro, pozabili na usmiljenje in ker tako zelo hrepenimo po sreči, da jo iščemo v denarju in užitkih in se ne zavedamo, da jo na tak način vedno bolj izgubljamo.
Božič občutimo kot veliki praznik miru. Radi bi ga preživeli s tistimi, ki jih ljubimo in s katerimi si želimo biti srečni. Poskusimo nekaj narediti za to, da bodo tudi živali lahko ostale skupaj in da bodo srečne. Že majhen korak vsakega posameznika lahko marsikaj premakne. In če je teh korakov več in še več, lahko veliko pripomoremo k temu, da bo sreča spet postala del našega življenja in nam je ne bo več treba iskati tam, kjer je ni. Saj kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu. To je že marsikdo doživel in doživimo lahko vedno znova.
|
NE ZAMUDITE
Kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu
Prispeval/a: eckhart dne sreda, 24. december 2008 @ 02:12 CET
Tako se je seveda lahko zgodilo in se dogaja že najmanj zadnjih 1500 let - od papeža Janeza III. v šestem stoletju po Jezusu, ki je večno preklel in iz katoliške cerkve izobčil vegetarijance, kar velja še dandanes - da so katoliki in ostali biblični, pozunanjeni "kristjani" totalitarnih cerkvenih institucij praznik spomina na rojstvo kneza miru in vegetarijanca Jezusa Kristusa, ki se je rodil med živalmi, spremenili v praznik klanja le teh. Potoki krvi na grozovit način ubitih živali v modernih "humanih" klavnicah tečejo prav posebej ob božiču in veliki noči. Ja, praznik miru so katoliki in njihovi luteransko-pravoslavni kompanjoni spremenili v praznik klanja in kanibalističnih gurmanskih užitkov ob spremljavi sentimentalnih božičnih viž.
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru
Kadar nekaj naredimo za srečo drugih, se ta naseli tudi v našem srcu
Prispeval/a: eckhart dne sreda, 7. januar 2009 @ 00:07 CET
Basen o krvavem božiču
Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.
Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«
Katoliki so iz praznika, ko se spominjamo rojstva kneza miru Jezusa Kristusa, kneza miru ne samo za ljudi, ampak tudi za živali, in iz praznika duhovnega vstajenja – velike noči – naredili praznika klanja naših sobitij, prijateljic živali. Živali, ki so edine bile prisotne pri Jezusovem rojstvu. Zdaj, ko so Ga navidezno sprejeli tudi ljudje, se jim maščujejo z neverjetno množičnim in brutalnim mučenjem in klanjem. Ljudje namreč po svetu vsako minuto ubijejo več kot 85.000 živali in to tudi zaradi sprevržene sle po užitku ob kosih živalske mrhovine. Zaradi zdravja in dobrega počutja vsekakor ne, saj novejše znanstvene študije dokazujejo, da zaradi uživanja mesa ljudje zbolevajo. Dnevno ljudje pokončajo 22,4 milijonov nedolžnih žrtev. Zlasti za božične in velikonočne praznike doseže okrutno morjenje svoj višek. Pri tem se redno pozablja, da je le korak od klanja živali do klanja ljudi. Tudi pisatelj in vegetarijanec Tolstoj je ljudi opozarjal, da dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Videti je, kot da ljudje nasploh, katoliški verniki pa še posebej, z morjenjem živali "trenirajo" morebitno kršenje Ustave Republike Slovenije v njenem 17. členu (nedotakljivost človekovega življenja) in 18. členu (prepoved mučenja). Krivdo za tak položaj živali nosi v veliki meri ravno Rimskokatoliška cerkev, kajti njeni pismouki so že pred dobrim tisočletjem živalim vzeli dušo.
Med drugim je zanimivo tudi vprašanje, le kaj pomembnega se praktično oz. teološko zgodi, ko župnik "blagoslovi" šunko, ki jo vernik prinese za veliko noč, da se katolikom ta krvavi, pogansko - magijski obred zdi potreben še dandanes? Mogoče kasneje, po katoliškem prepričanju ta isti vernik, ko to šunko baše v svoje telo, doživi razsvetljenje, povezavo z Bogom? Če bi bilo tako, bi bila situacija na tem svetu drugačna, kot je. Čeprav živali ne ubijajo več v "božjih" hramih - cerkvah kot so jih nekoč, ampak namesto duhovščine to naredijo profesionalni morilci živali v klavnicah – mnogi med njimi so tudi katoliški verniki - je katoliški obred blagoslavljanja velikonočnih jedi vsekakor krvav! Saj kdor z nakupom šunke daje naročilo za ubijanje živali, ima tudi sam krvave roke.
Če bivši inkvizitor in sedanji papež g. Ratzinger oz. Benedikt XVI. misli, da je resnični Jezusov naslednik, bi med njegovimi ukrepi morala biti okrožnica, kjer bi ukazal, naj njegov kler neha brisati kri nedolžnih živali s šunke z njenim "blagoslavljanjem"- saj je tako obnašanje čisto zasmehovanje Nazarečana ter njegovega nauka ljubezni. Isto velja za tiho kleriško odobravanje božičnih pečenk. Kdor podpira ubijanje živali, tako da sam blagoslavlja in uživa kose njihovih trupel, naj se ne imenuje kristjan. To posebej velja za tiste, ki trdijo, da so Njegovi namestniki na zemlji, ali pa pridigajo v Njegovem imenu.
Čeprav so se katoliški in drugi pismouki zelo potrudili, da bi v svojih verskih spisih - npr. v bibliji - zabrisali vsako sled o Jezusovem odnosu do živali, so poročila o tem le prodrla do nas. Najbolj očitna je Jezusova ljubezen do živali v dolgo nepoznanem spisu "Evangelij popolnega življenja", ki ga je objavil v začetku prejšnjega stoletja Anglež Ousley in v slovenščino prevedeni knjigi "To je Moja Beseda", kjer je vsebina spisa še poglobljena in razširjena. Tam piše o dogodkih, ko je Jezus npr. osvobodil ujete ptice, posvaril mučitelja konj in opominjal gonjača kamel, naj živali ne pretepa, temveč naj ravna z njimi kot z brati ipd. V tej knjigi najdemo tudi podrobno razlago dejstva, ki je bilo kristjanom v prvih stoletjih po Jezusu samoposebiumevno, namreč, da je bil Jezus – tako kot njegovi učenci - vegetarijanec in pacifist.
Zgoraj navedeno nam daje pravico vprašati se: "Kaj bi rekel Jezus danes, ko se zakolje na milijone živali za praznovanje Njegovega rojstva in vstajenja?" Mogoče bi ljudi pozval k žalovanju za žrtvami božiča in velike noči in k izstopu iz vseh verskih skupnosti, npr.iz Rimskokatoliške cerkve, ki v Njegovem imenu teološko omogočajo te in ostale grozovitosti nad živalmi in so v preteklosti vegetarijance in ljubitelje živali tudi preganjale.
Končajmo vendar z norostjo morjenja in ubijanja za božič ter veliko noč in se odpovejmo kosom mrhovine na svojem krožniku. Končno obstaja veliko okusnih vegetarijanskih zamenjav za praznične jedi, za katere ni potrebno nikogar ubiti.
»Zemlja ima dovolj za potrebe vsakega človeka, toda ne za njegovo slo.«
Mahatma Gandhi
»Nič ne bo toliko povečalo možnosti za preživetje na zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani.«
Albert Einstein, fizik
Mlada goska se je zahvalila za razlago in zamišljeno odšla. „Izgleda, da le obstaja življenje po božiču,“ je spotoma ugotavljala, „le kanibalski ljudje s svojim poželenjem po naših „okusno“ pripravljenih in menda za njihovo zdravje nujno potrebnih kadavrih to preprečujejo. Mogoče pa bodo pod udarci usode kot npr. „ptičja“ gripa, „nore“ krave in druge kužne bolezni, bolezni, katere so nam z napačnim obnašanjem sami vcepili, spoznali, da je pot do miru in sreče le enost z vsemi oblikami življenja. In čeprav so nam ljudje s svojim slabim duhovnim zgledom zelo škodovali ter smo prevzele veliko njihovih napak, živali še vedno vemo, da se do enosti ne pride z vase zagledanim, grabežljivo brezobzirnim pohodom na vse v svoji okolici – pa četudi je „blagoslavljan“ s strani predstavnikov samozvanih edino zveličavnih ver.“
Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru