Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090128092927762

Narod, svetovljanstvo in nostalgičnost četrtek, 29. januar 2009 @ 05:01 CET Uporabnik: Tatjana Malec Pisec komentarja na TV MMC mi je zastavil vprašanje - ali ni koncept naroda tudi zastarel in se tisti, ki se obrača k njemu, lahko imenuje nostalgik? Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah. Sam nazor kozmopolitizma ne izključuje domovinskosti skupnosti ljudi, ki bivajo na določenem ozemlju, ki mu pravimo država in so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest, da tvorijo narod. Narod je kot avtohtona rastlina. Je že res, da svetovljanstvo, ki ga zastopa kozmopolitizem pooseblja široka svetovna razgledanost, s širokim duhovnim obzorjem in velika uglajenost, vendar sleherni človek se vrača h koreninam svojega rojstva, v kraj, kjer ima svoj dom oziroma se vrača kot lastovka v svoje gnezdo. Vsak človek ima patriotizem v svojih genih in nosi v sebi zavest kraja, iz katerega izhaja, in zavest časa, v katerem živi. Začni razvijati misel o narodu kot odgovor na nostalgičnost in spoznaj bistvo vsebine odgovora! Narod ni nobena fikcija. Beseda narod ima podoben pomen kot družina. Slovenci smo postali svoboden narod s svojo državo in s tem je izpolnjen tisočletni sen, da imamo kot narod svojo državnost in svojo suverenost, svojo narodovo zgodovinsko in kulturno bit in zavest. Narod ima pravico do samoodločbe in pravico do avtonomnega urejanja odnosov znotraj države in s svetom. Slovenci po svetu in manjšine gojijo vezi z matičnim narodom. Za narod je sleherni pripravljen dati tudi življenje, da bi osvobodil sebe, svojo družino, svoj narod in če je treba se bori, napade sovražnika in ga izžene s svojega teritorija. Med NOB in po vojni je veljal pozdrav: »Smrt fašizmu – svobodo narodu!« Vsi dopisi so se končali s tem geslom, kar jasno pove, da svoboda ni nek abstraktni pojem, temveč temeljna vrednota naroda. Na svojo narodnost je vsak pripadnik naroda ponosen. V literarnih delih opevajo pesniki in pisatelji svoj narod in narodne junake. Kot narod nas druži skupen izvor, skupna preteklost, materni jezik, običaji in pripadnost. Za slovenski narod veljajo vrline, da je delaven, pošten, vztrajen, klen in da ima kremenit značaj. Vselej v zgodovini je slovenski narod zahteval in uveljavljal svoje narodnostne pravice, pravico do šolanja, uradovanja in cerkvenih obredov v svojem maternem jeziku. To mu ni vedno uspevalo, kar smo Slovenci plačevali tudi s prelivanjem krvi. Tujci so nas vedno v zgodovini raznarodovali, vendar slovenski narod je obstal prav zaradi svoje rodoljubnosti in narodne zavesti. Narodi se združujejo v Organizacijo združenih narodov, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu. Narod se vso svojo zgodovino bojuje za svoje simbole osebne in narodove časti, narod simbolizira izvor zavestnega razuma in simboličnih misli ljudi s skupnimi vrednotami. Narod zajema svojo življenjsko modrost iz skupnega vrelca svoje kulture. Zato lahko govorimo tudi o narodovem značaju. Narod je zaradi tisočletnega stika s svojo zemljo nanjo vezan, vezan je na naravo, ki jo je obdeloval in iz nje črpal pridelke za svoje preživetje, vezan je na svoje bivališče, ki je dajalo človeku in njegovi družini zatočišče. Narodova kultura je jezikovna govorica, umetnost v književnosti, slikarstvu in gledališču, arhitektura, navade in šege, splošna omika, religija, noša, prehrana, itd. Vsak človek je otrok svoje generacije in se primerja, vrednoti in generalizira tudi z drugimi narodi, s svetovno kulturo. Vsak narod ima svojo dušo. Z globalizacijo seveda tudi izginjajo tradicionalne oblike narodove kulture, vendar to ne pomeni, da bi narod izgubil svojstvo, svojo bit in postal neprepoznaven v vsem, kar ga oblikuje. Z narodno zavestjo nam bo uspevalo te vrednoteh negovati in ohranjati. Ohranjanje starega v novem je velika modrost narodove zavesti. Svetovljansko moderno in arhaično nastopata skupaj in se dopolnjujeta, pri tem pa arhaično ne izgubi svojega bistva. Narodova omika je arhetip, je človeška tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Srčnost je za Slovence pomenila prvotno krepost, ki izraža neposredno moč, vztrajnost in odpor srca. Človek je zgodovinsko bitje preteklosti in prihodnosti, Zgodovinska zavest in z njo tudi spomin, povezan s preteklostjo, je opora, ki nam pomaga povezovati sedanjost s prihodnostjo. Že sama zgodovina implicira v sebi zgodovinsko zavest in s tem tudi nostalgičnost za starimi časi. Običajno se bolj spominjamo prijetnih, koristnih in lepih stvari, kot pa slabih izkušenj. Tudi spoznanja so običajno kratkotrajna, kot da se nismo iz preteklosti ničesar naučili. Nostalgičnost je tesneje povezana s spomini na čas, narod pa z vso bitjo in obstankom. Narodu ne moreš obrniti hrbta, je živ, je tu, si ti, tvoj obstoj, obstoj tvoje družine! Vse stvari so zreducirane na raven svoje gole prisotnosti: čas, razmere, obstoj, minljivo, družbeno – politične razmere pa so ukinile čas. Naroda nikoli. Narod smo otroci specifičnega časa. Nostalgičnost pomeni biti z eno nogo v nematerialnem svetu, svetu, ki ne obstaja več. Obstaja samo še v našem spominu. Narod je sposoben preučevati preteklost in si zamišljati prihodnost, lahko je tudi nostalgičen ali poganja človeški napredek. Lahko utemeljuje neizpodbitne resnice in načela tradicije, ali je utopičen in drzno sanja in tudi svoje sanje uresniči, kot so bile uresničene ob osamosvojitvi Slovenije in pridobitvi njene državnosti. Človeško bitje kot pripadnik naroda je lahko svobodno in srečnejše. Premore pogum in premore voljo do lastne moči. Sanjamo o boljšem svetu, nostalgičnost je spomin, je različica pojava, da se spomnimo, da smo bili in vedenje, da bomo obstali. Neprijetna preteklost je lahko potlačitev izkušnje, lepih stvari se pa spominjamo z nostalgičnostjo. Vsak človek nosi s seboj vsebino preteklosti in moč prihodnosti. Življenje je gibanje zavesti skozi čas, sežgimo čas, da ne pregorimo v spominih in prižgimo novega! www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net