HRANA STOLETNIKOV
Dreja Novak

Pri sedemdesetih si še otrok, pri osemdesetih postajaš mladinec in če te pri devedesetih povabijo v nebesa, jim tam povej, naj počakajo na sto... in šele nato premišljuj naprej.

Ta pregovor je napisan na kamnitem znamenju, ki je na plaži v majhni tropski vasici Ogimi na severu Okinawe (del Japonske). Okinawo sestavlja 161 otokov, ki so znani po obilju flore ter favne in mogočnem tropskem gozdu. Znano pa je tudi to, da tu živi največ stoletnikov na svetu. Energični dedki in babice tu živijo v svojih domovih, obdelujejo svoje vrtove in so zelo vitalni za svoja leta. Beseda upokojitev v okinawskem dialektu sploh ne obstaja. Bolezni sodobnega časa (srčna obolenja, rak) so tu zelo redke. Povprečna starost je 82 let, pa čeprav je tu potekala dolga in krvava bitka v drugi svetovni vojni.

Dragi prijatelji,

To soboto bo na tisoče Američanov korakalo v Washington DC, da zahteva mir in pravico v Iraku in na bližnjem vzhodu. Globalno partnerstvo Avaaz se trudi da bi organiziralo svetovni glas v podporo temu shodu, zato organizira virtualni shod. Če se želiš pridružiti, oddaj glas:

http://www.avaaz.org/en/global_peace_march/act.php

Leto 2006 je najbolje zanamoval(a) osebnost ...

Dragi bralci in udeleženci včerajšnje nadvse uspele prireditve, kot smo že večkrat poudarili, so zmagovalci čisto vsi nominiranci za sončno osebnost leta 2006, saj so s svojimi dejanji pokazali veliko dobrih zgledov in osvetlili marsikatero področje. Nekdo izmed njih pa si je po menenju vas bralcev in žirije, sestavljene iz uredništev, še posebej zaslužil naziv Sončna osebnost leta 2006.

Z veseljem razglašamo Sončna osebnost leta '06 je
TOMO KRIŽNAR
Tomo je popotnik in mirovnik. Po njegovi zaslugi danes ostajajo v nubskih gorah na jugu Sudana mednarodni opazovalci. Pleme, ki je počasi izginevalo, po dolgih letih živi v miru. V mladih letih je bil popotnik. Voljo do bivanja je predal vsem svojim otrokom - dvema deklicama in najstarejšemu Janu.

Tega dne je doma tiho posedala in se predajala svojim mislim. Nikomur in ničemur ni dovolila, da bi jo zmotil v teh trenutkih zbranosti. Bilo ji je lepo, sama ni vedela, zakaj.

Tega občutja ni znala in niti ni hotela pojasnjevati ali kakorkoliže obelodaniti – zdelo se ji je, da bi ga sicer oskrunila. To je bilo nekaj, kar se je tikalo samo nje in njene duše. Nikoli nikomur ni dovolila, da bi vstopil v to skrivnostno kamrico, kjer je bilo njeno varno pribežališče.

Tega dne nikogar ni pogrešala, saj se niti najmanj ni čutila samo. Z vsem svojim bitjem se je predajala temu lepemu občutju, ki mu ni vedela imena. To se ji ni dogajalo zelo pogosto, zato je te trenutke milosti znala toliko bolj ceniti.

Danijela Premzl

Denar, status, boljše zdravje… Nikoli nam ni šlo še tako dobro, zakaj se potemtakem počutimo tako izčrpane? Ko je leta 2002, Allison Pearson napisala knjigo z naslovom: "Ne vem, kako lahko to zmore" (I don´t know, how does she make it), je razkrila izčrpanost sodobne delovne matere. Vzkliki strinjanja so se razlegali po celotni zemeljski obli. Bila je najbolje prodajana knjiga.

Zdi se, da se je v kratkem casu, ki je minil od izdaje knjige, zgodil še en seizmični premik. Vsi so izčrpani, ne samo ženske z otroki, ki hodijo v službo, vsi ostali so preutrujeni, pocutijo se kot cunje, zaradi "vratolomnega ritma zivljenja;" zivimo v druzbi 24/7, ki nikoli ne spi, komentirajo sociologi.

Raziskave kažejo na našo nezmožnost, da bi "se odklopili" in se sprostili, bodisi zaradi naših notranjih napetosti ali pa tistih, ki nam jih vsiljuje šef, druzba… Nova tehnoloska doba naj bi nam prinesla večjo svobodo, a nas možnost večje fleksibilnosti, mobilnosti počasi vodi na rob prepada. Kot če bi podpisali pogodbo s hudičem!

Edini ljudje, ki menijo da lahko ekološka pridelava hrane nahrani celotni svet so utopični hipiji, histerične mame in posamezni kmetje intuziasti. Ali res?

Pravzaprav ne! Vedno večje stevilo vodilnih v "agrobiznisu", agronomov, ekoloških znanstvenikov in mednarodnih ekspertov verjame, da preobrat v ekološko kjmetijstvo v večjem merilu, ne bi le povecalo svetovnih zalog hrane, temveč je to edini načini da izbrišemo lakoto iz planeta.

Boben je glavno vozilo, ki ga šaman jezdi skozi dimenzije.

Obstajajo mnoge teorije o tem, kako šamanski boben spreminja zavest:
* povezava z materinim srčnim utripom v maternici

Teorija predlaga, da je v instinktivnem umu sprožen arhetip potovanja v maternici v življenje in osvetljena mesta v labirintu, po katerem potujemo, so po oblikah podobni življenjem in učenjem vsakogar.
* velik sestavni del možganskih frekvenc delta

Piše: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

TAKO ZELO TE IMAM RADA, DA ME SKRBI ZATE

Zgodba iz ordinacije
Duška je prišla na psihoterapijo na nasvet osebnega zdravnika, ki jo zdravi zaradi zvišanega krvnega tlaka. Ta je namreč menil, da v njenem primeru zvišani tlak izvira iz "glave", in da bi ji koristilo, če bi se pogovorila s kakim strokovnjakom. Duška je zaposlena in mati dveh otrok. Živi razmeroma običajno življenje. V odgovoru na vprašanje, ali ima psihične težave, je poudarila, da ima težave z nespečnostjo, ki so v zadnjem času izrazitejše, a tudi, da je kronično zaskrbljena. V zadnjih šestih mesecih, odkar se v službi govori, da utegnejo nekatere zaposlene odpustiti, so se simptomi le še okrepili.

Med pogovorom o nespečnosti, o kateri Duška meni, da je njena največja težava, se je hitro izkazalo, da je nespečnost posledica zaskrbljenosti. Ko se Duška zvečer odpravi spat, se kljub veliki utrujenosti, ki jo praviloma čuti, v mislih že pripravlja na naslednji dan. Razmišlja o sebi in službi, o otrocih in njihovih težavah, a tudi o moževih problemih. Zamišlja si, kaj vse bi utegnilo iti narobe, in tuhta o možnih rešitvah. Ko po petnajstih, dvajsetih minutah poskusi zaspati, ugotovi, da ne gre. Povsem budna je. Takrat se jezi nase, saj ve, da je utrujena, da se mora za jutrišnji dan naspati in odpočiti, a vseeno ostane budna. Praviloma zaspi šele po polnoči. Takšne izrazite "nespečnosti" prihajajo v valovih, ki trajajo po več dni. Takrat pred spanjem vzame tableto za pomiritev, kar dela nerada, saj se boji zasvojenosti.

»Zakaj poroka, ko pa življenje v dvoje ne potrebuje uradnega pečata, da bi bilo lepo?« je vprašanje, ki si ga dandanes zastavljajo mnogi pari. Seveda ljubezen in partnerstvo ne potrebujeta uradne potrditve, če po njej ne čutimo potrebe. Vsekakor pa je tako pred vstopom v zakonsko zvezo kot pri neformalni zaobljubi drug drugemu treba premisliti, ali smo nanjo res pripravljeni, predvsem pa uskladiti poglede obeh strani glede ključnih življenjskih vprašanj.

Najlaže se je za poroko odločiti v zanosu ljubezni, ko je ta še sveža in nam dnevno postreže z novimi dogodivščinami. Z vsakim letom partnerskega odnosa se sicer bolj spoznavamo, a postajamo z odkrivanjem pravega značaja »boljše polovice« bolj realni glede naših pričakovanj v trajni partnerski zvezi.

Evropa je prevzela pobudo za omejitev nevarnih kemikalij v elektronskih napravah, sprejeta je bila zakonodaja imenovana RoHS (Restriction of Hazardous Substances). Tej potezi je sledila Kitajska, ki je tudi sprejela podobne zakone, kot del igre na trgu. Vpliv se bo po vsej verjetnosti razširil tudi na ZDA, kjer bodo prisiljeni slediti potezam omenjenih velesil.
Kitajska se podobno kot EU osredotoča v zakonu, na šest nevarnih snovi, predvsem težke kovine: kadmij, svinec, merkurij, šestvalentni krom, kot tudi zaviralci gorenja PBB in PBDE.

Glavni način pregleda bodo oznake, ki morajo obvezno biti natisnjene na izdelku oz na priloženi dokumentaciji. Zeleni e z dvema puščicama, ki lovita druga drugo je znak, da je oprema prosta omenjenih strupenih substanc. Oranžna oznaka pa kaže na obdobje, koliko časa je naprava "okoljsko prijazna." Številka v krogu nam pove koliko časa lahko uporabljamo napravo, ne da bi nam škodila, zaradi nevarnih snovi v napravi sami. Sama oznaka bo morda vodila tudi v izdelovanje in porabo izdelkov, ki bodo imeli daljši življenski čas in bodo s tem manj obremenjevali okolje.

Kako prijazno, mladi mož, od vas, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.
»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.

»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, raje gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«

Ob viharju, ki je pred dnevi vihral prek severne Evrope, gotovo nismo mogli mimo misli o tem, kako se nad nas vrača naš neprimeren odnos do narave. Verjetno ste tudi vi razmišljali, kako se začenjajo uresničevati črne napovedi o učinkih globalnega segrevanja, in o tem, kako jih preprečiti. Pri tem ne moremo mimo naslednjih manj poznanih, a toliko pomembnejših vidikov.

29. novembra 2006 je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) objavila poročilo z naslovom ŽIVINOREJA – NAJVEČJA NEVARNOST ZA OKOLJE

Ukrepi nujno potrebni, v katerem beremo: Glede na novo poročilo, (…), ustvarja živinorejski sektor več emisij toplogrednih plinov, računano na CO2 ekvivalent (18 %), kot prometni sektor. Prav tako je glavni vzrok degradacije zemlje in vode. In naprej: Te razprave so vključevale tudi bistveno nevarnost za zdravje ljudi, povezano s hitro rastjo živinorejskega sektorja, saj bolezni živali vedno bolj vplivajo tudi na ljudi (…).

Letenje z letali že dolgo ni več romantično ali ekskluzivno. Zaradi novih varnostnih ukrepov je predvsem zelo stresno in naporno. Letenje v kraje, ki so oddaljeni manj kot 500 kilometrov, velja danes za obliko mazohizma, saj skupaj z varnostnimi pregledi, zgodnjim vpisovanjem na let in bolj kot ne nujnimi postopki z oddajo in prevzemom prtljage običajno traja dlje kot vožnja z avtomobilom.

Žal ostaja letenje v bolj oddaljene kraje še vedno edina časovno sprejemljiva oblika potovanja. Vendar se je treba nanjo leta 2007 temeljito pripraviti.

Prihod na letališče načrtujte vsaj dve uri pred predvidenim odhodom letala. Letalske družbe sicer potnike opozarjajo, da naj bodo na letališču eno uro pred odhodom letala, vendar vam lahko gre ob prometnih konicah (na primer med šesto in osmo zjutraj) pošteno za nohte. In nervoza, ker se vam nekoliko mudi, ter potenje zaradi živcev vam lahko v poznejših fazah postopka (če vas na račun treh kapelj potu policist na primer osumi zlih namenov) hodita hudo narobe. Vzemite si torej čas in na letališču raje spijte zelo drago kavo in preberite časopis.

Piše: Barbara Novak Škarja

Čudovito! Pomislimo, končno bomo lahko živeli brez tistega mučnega občutka v drobovju, brez dušečega stiskanja v grlu, brez napetosti in stresa, zaradi katerega slabo spimo, se pretirano potimo, imamo visok pritisk, glavobole in neštete druge težave. A to se šele fiziološki učinki strahu, ki bi se jih osvobodili. Predstavljajmo si, kako bi bilo, če nas ne bi bilo strah izgubiti službe, nagovoriti neznanca, povedati partnerju kaj si v resnici želimo, izraziti svoje pomisleke nadrejenemu, se lotiti nečesa novega. Ne bi se bali bolezni, samote, izgube dostojanstva, smrti in še marsičesa. Naš življenjski prostor bi se razširil in sprostila bi se naša ustvarjalnost.

Tako mislimo, da bi bilo. Kaj pa bi se dogajalo v resnici? Kaj bi nas gnalo, da si umivamo zobe, če nas ne bi bilo strah zobozdravnika? Kaj bi nas gnalo, da se učimo, če se ne bi bali slabe ocene, jeze in zavrnitve staršev? Kaj vse bi pojedli in popili, če nas ne bi bilo strah za naše zdravje? Kakšni bi hodili naokoli, kako bi se obnašali, če nam ne bil bilo mar, kaj si drugi mislijo o nas? Bi bili ustvarjalni, če se ne bi bali konkurence? Bi se držali prometnih pravil, dogovorjenih urnikov, če nas ne bi bilo strah pred posledicami? Imamo dovolj visoko zavest, da bi to počeli z voljo lastnega prepoznanja? Kdor to zmore, je osvobojen marsikaterega strahu.

Notranja pot
Brez prisile in vezanosti

Bliže k Tebi moj Bog

Notranja pot so navodila za življenje!
Smernice na Notranji poti so Deset Božjih zapovedi
in nauki Jezusa, Kristusa, predvsem Njegov Govor na gori.

Vsako prvo nedeljo v mesecu od 10.00 do 11.00
v Ljubljani na Celovški cesti 87
v Mariboru na Meljski cesti 1 (nasproti glavne avtobusne postaje)
v Celju v hotelu Evropa (kristalni salon) - do začetka prenavljanja hotela

Piše: Anton Komat v novi Vivi www.viva.si

Če nas kdo vpraša, koliko smo stari, takoj izstrelimo podatek, ki temelji na našem rojstnem datumu. Vprašanje, koliko smo stari, ni zgolj predmet preštevanja dni našega zunajmaterničnega življenja, temveč predmet intenzivnih znanstvenih raziskav. Naše telo namreč ni iste starosti, kot smo mi, osebek vrste homo sapiens. Še več, posamezni deli oziroma organski sistemi našega telesa so zelo različne starosti. V igri je obnova tkiv, njihova regeneracija, zato si to oglejmo pobliže.

Vsakih sedem let?
Že dolgo obstaja teza, po kateri se vsa snov našega telesa v celoti zamenja vsakih sedem let. Skratka, forma ostaja enaka, menjajo se njene sestavine. Z očmi biologa to pomeni, da se enako dogaja na celični ravni. Primerjava življenja s plamenom sveče je torej na mestu! Raziskovalci so ugotovili, da se celice nenehno obnavljajo, čeprav se znanosti še pred nekaj meseci ni sanjalo, kako hitro poteka ta proces pri posameznih vrstah celic, ki sestavljajo različna tkiva. Raziskave so kazale te razlike na poskusnih živalih, vendar je ostalo vprašanje, v kolikšni meri je te rezultate mogoče aplicirati na človeka. Vrsto let je problem obtičal na tej ravni. Zdaj je nevrolog Karolinskega inštituta v Stockholmu, Jonas Frisen, prišel do genialne rešitve za vprašanje: "Skozi koliko teles preidemo v času našega življenja?"
Vprašamo se lahko tudi drugače, koliko "nas" je še ostalo v visoki starosti.

Ob vse pogostejših pozivih okoljskih strokovnjakov k nujnemu odzivu na podnebne spremembe se s težavami ob letošnji mili zimi v Evropi poleg žičnicarjev že soočajo tudi druge gospodarske panoge. V Petrolu beležijo manjšo prodajo kurilnega olja in plina, Intersport je do letošnjih razprodaj prodal manj smuči kot leto prej, z izpadom prihodka pa se srečujejo zimske vzdrževalne službe. Nadpovprečno topla zima in pomanjkanje padavin pa vplivajo tudi na kmetijstvo.

Ekstremne vremenske razmere predstavljajo za rastline stres in odzivnost rastlin je lahko precej različna, pravi vodja službe za poljedelstvo, vrtnarstvo in pridelovanje krme pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) Dusica Majer.

Ob besedi MEDVED večina pomisli na kosmatinca, ki brunda in hlača po naših gozdovih ali na priljubljenega plišastega medvedka. Nekaj jih tudi zagotovo pomisli na ozvezdja Mali in Veliki Medved ali na priznanje Zlati medved za najboljši film berlinskega festivala. Z oznako „si kot medved“ pa pogosto označujemo močne, trmaste, lahko tudi okorne, a predvsem dobrodušne ljudi.

Otroci in mladostniki z rakom so zagotovo medvedki, hemato – onkološki oddelek na Pediatrični kliniki v Ljubljani pa Medvedja dežela.

Z močno voljo in trmastim pogledom se medvedki zoperstavljajo in kljubujejo kruti bolezni – raku. V Medvedji deželi prebijejo ure, dneve, včasih pa tudi tedne in mesece. Nekaj ur dneva zapolnijo zdravniški pregledi, terapije, učenje z učitelji ali ustvarjanje z vzgojiteljico, pogovori s soborci … ampak včasih se ure in dnevi preveč vlečejo.

28. januarja 2007 bomo praznovali 3. svetovni dan Indigo otrok.

Letošnje tretje druženje ob svetovnem dnevu Indigo otrok smo prestavili v Radovljico. Letošnje leto je za Indige, ki so rojeni v 70-tih letih še posebej pomembno, saj se bo njihova vloga začela vedno bolj kazati v širši družbi. Tukaj so zato, da odprejo pot novemu pogledu na svet in da nam pokažejo, da se je za spremembo na globalni ravni najprej potrebno zazreti v svojo notranjost.

Akcija v zvezi s klimatskimi spremembami

Prvi del velike akcije proti klimatskim spremembam, ki jih ustvarjamo ljudje, se bo zgodil na dan 1. februarja 2007. Skupina okolju prijaznih aktivistov L'Alliance pour la Planete (www.lalliance.fr) poziva ljudi, da osvobodimo planet Zemljo vsaj za pet minut - naj Zemlja počiva!
V ta namen prosijo vse ljudi na Zemlji, da 1. februarja med 19.55 in 20.00 pogasnemo vse luči.

To ni namenjeno samo varčevanju energije, s tem namreč v svet dajemo sporočilo, ki bo privabilo politike in voditelje. Čas je zanje, da napravijo akcijo in se pričnejo izogibati preveliki potrošnji energije. V času teh 5 minut bomo pomagali planetu k počitku - 5 minut ni veliko in nas ne bo nič stalo. Pomembno pa je, da dajemo to izjavo pred javnimi volitvami.

Nekoč je v majhni vasici živel vrtnar, ki je zelo ljubil svoj vrt. Na njem je gojil čudovito cvetje, dehteče vrtnice, pisane astre in ljubke marjetice. Vsak dan je prihajal in skrbel za svoje cvetlice. Zalival jih je, obrezoval, odstranjeval odvečno listje in rahljal zemljo. Vsako cvetlico je poznal. Pomnil je njen prvi poganjek in plašne začetke, ko je pokukala na svet. Pomnil je njene prve ranljive cvetove in kasnejše razkošje barv in vonjav. Prav za vsako je vedel, kako jo je potrebno negovati. Vedel je, koliko vode ima rada in kako jo hraniti. Zaradi njegove ljubezni so imele rože posebno lepoto in ljudje so si bili edini, da tako lepega vrta ni daleč naokoli.

V soseščini je bilo še nekaj vrtnarjev, ki pa jih je razjedalo ljubosumje ob pogledu na prelep vrt. Nekega dne so se zbrali in odločili, da bodo uničili in poteptali cvetje v vrtu ljubečega vrtnarja. Ko se je ta zjutraj zbudil, ga je čakal žalosten prizor. Cvetovi so bili razsuti po tleh, popki odtrgani od stebel, koreninice izrute in marjetice so pokošene ležale na ponosnih vrtnicah. Vrtnarju se je od žalosti trgalo srce. Potem pa si je obrisal solze in se z neskončno potrpežljivostjo lotil dela. Začel je gladiti liste, pregledovati koreninice in obvezovati stebla. Na novo je sadil cvet za cvetom. Prigovarjal je svojim cvetlicam, jih vzpodbujal, se z njimi pogovarjal in jim pel. Po dolgih mesecih dela je bil njegov vrt spet tako lep kot nekoč. Ne, bil je še lepši!

Rowland Anton Barkley, posodobljeno 12. januarja 2006

Klic
Kadar opazujete velike igralce ali koncertne glasbenike - lahko tudi samo na fotografiji - lahko v njihovih očeh začutite ogenj njihovega Duha, ki vas opomni na vašo lastno potencialno prisotnost na tem svetu. Navzočnost te božanske luči v človekovih očeh je ena od posledic ponovnega aktiviranja zavesti telesa, v zavezništvu življenjskih sil narave.

Nekateri igralci so imeli svojega šamanskega učitelja, ki je na varen način znal prebuditi njihovo moč in karizmo. Večina ima te sposobnosti le na nekaterih duhovnih nivojih, na žalost pa njihovo telo ni sposobno prevajanja tako visokih napetosti, da bi uspelo obvladati in voditi to intenzivno umetniško moč. Mnogi slavni ljudje so v telesu imeli implantate, ki so onemogočali prebuditev njihove moči, kar jim je povzročalo precejšnje čustvene bolečine, ki so jih pogosto mučile vse njihovo življenje. Teh bolečine se je moč osvoboditi z zagotovljenim uspehom.

Prebujamo se v zavedanje, da je zlata doba stanje zavesti in duha, ki se razodeva iz človekove notranjosti. Notranjost je nova dimenzija, ki ukinja prostor in čas in ju nadomešča z ozaveščeno enostjo. Ko si znotraj, je mir, ljubezen, izpolnjenost, enost, resnica. Je vse in ničesar ni. Samo SI.

Zlato dobo človeštva smo nekoč davno že živeli na planetu Zemlja. Ko smo se še zavedali, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj smo tu, udejanjali božanske notranje potenciale in jih prizemljevali. Ta izkušnja še vedno odzvanja v naših srcih. Preroki vseh časov so napovedovali njen ponovni prihod, pa naj so jo imenovali obljubljena dežela, novi Jeruzalem ali Šambala.

In tako tukaj in zdaj že žari prva jutranja zarja zlate dobe človeštva, kajti končno se zavedamo, da je ne moremo iskati v fizični dimenziji. Ker smo jo iskali v materiji, je nismo našli, saj se zlata doba razodeva le od znotraj navzven. In čeprav je hkrati zlata doba tudi čas kolektivnega prebujanja človeštva, ki ga že živimo, je najprej in predvsem stanje duha, posameznikove prebujene zavesti.