Upočasnitev življenskega tempa je lahko ena izmed bolj učinkovitih stvari, ki jih lahko naredimo, da rešimo planet in sebe.

Tisti, ki mislimo, da je potrebno rešiti svet pred ekološkim uničenjem, grabežljivostjo, upadajočimi vrednotami, drogami, kriminalom itd., pogosto izbiramo med znanimi (a neučinkovitimi) zdravili za to. Davki na CO2, rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živlaskih vrst, močnejse okoljske regulative, več denarja za čistilne naprave in še in še.

Obstaja pa rešitev za svetovne probleme, na katero aktivisti mnogokrat popolnoma pozabijo.

Upočasnitev.

Recimo, da ne bi živeli v takšni naglici. Lahko bi si vzeli čas, da bi hodil, namesto se vozili, da bi pluli po morju namesto leteli po zraku, da bi pospravili umazannijo za sabo (ki bi je bilo ob počasnem življenju mnogo manj). Imeli bi čas, da bi razpravljali o načrtih s celotno skupnostjo, preden bi poslali buldožerje, da naredijo nepopravljivo škodo. Imeli bi čas, da bi ugotovili koliko rib lahko nalovimo v oceanih, preden zdivjajo ribiške ladije, tekmujoč med sabo, da ulovijo še tisto zadnjih nekaj rib ki jih je ostalo.

Recimo, da bi živeli dovolj počasen tempo, da bi imeli možnost vohati rože, začutiti naša telesa, se igrati z otroci in se zazrli v obraz ljubljenih brez gledanja na uro. Recimo, da bi prenehali požirati hitro pripravljeno hrani in si vzeli čas za pozorno kuhanje in mirno obedovanje. Recimo, da bi si vzeli čas in bi vsak dan nekaj časa sedeli v tišini.

Mislim, da če bi storili te stvari, planet ne bi potreboval reševanja.

Lahko bi dramatično zmanjšali našo porabo energije in materijalov. Ne bi rabili kupiti toliko pripomočkov za varčevanje časa (gospodinjskih aparatov ipd). Ne bi delali toliko napak. Več bi lahko prisluhnili drugim in pozdravili odnose.

Thomas Merton, ki je preživel del življenja v trapističnem samostanu, pravi naslednje: ''Obstaja vse-prezemajoča oblika sodobnega nasilja pod katerim aktivisti . . . najhitreje podležejo: aktivizem in pretirano delo. . . Da si dopustijo, da jih odnese množica konfliktnih skrbi, da se prepustijo prevečim zahtevam, da se zavezejo prevečim ljudem, da želijo pomagati vsem in vsemu, to je da podležeš nasilju. Norija in hitenje aktivistov nevtralizira njihovo prizadevanje za mir. Uniči plodove njihovih del, ker ubije vir notranje modrosti, ki omogoča rast teh plodov.''

Prijatelj iz Indije mi pove, da je pritisk zahodnega oglaševanja v njegovi državi pravi kulturni udarec, ne toliko zaradi vsebine sporočil, kot zaradi tempa. Vpliv televizijskih oglasov in programov na čutila je v nasprotju s tisočletno tradicijo kontemplacije. Zahodnjake večkrat spravi ob živce počasni tempo s katerim stvari potekajo v Indiji. "Mar ne vedo, da je cas denar?" Kar vedo je to, da je čas življenje in če drvimo skozi čas potem zamujamo življenje samo.

Ustavi se. Najprej. Potem, pomisli potiho in previdno, kaj je potrebno narediti dalje.

Edward Abbey, okoljevarstvenik pravi takole: ''Ni dovolj, da se borimo za zemljo; še bolj pomembno je da uživamo v njej. Dokler še lahko. Torej pojdite ven, zabavajte se s prijatelji, vandrajte in raziskujte gozdove, plezajte po gorah, veslajte po rekah, dihajte čist zrak, sedite v tišini in kontemplirajte v miru narave, v tem čudovitem odprtem prostoru. Uživajte, imejte možgane v glavi in glavo na telesu, telo pa aktivno in živo in zagotovim vam: Zagotovim vam sladko zmago nad… ljudmi v pisarnah z srci shranjenimi v sefih in očmi hipnotiziranimi z računalniki. Obljubim vam tole: preživeli jih boste. ''

www.resurgence.org