Obsesivna debelost, ki tehtnico požene na 300 kilogramov ali več, je še vedno medicinska uganka

Mehičan Manuel Uribe zadnjih pet let ni vstal iz svoje posebej oblikovane in ojačane postelje. Pred letom je bil proglašen za najdebelejšega človeka na zemlji. Tehtal je 450 kilogramov. Zdaj jih ima 150 manj.

Manuel boleha za posebno obliko obsesivne debelosti, katere nastanek raziskovalcem še vedno predstavlja uganko. Obsesivna debelost je stanje, pri katerem se prizadeta oseba dobesedno pita do onemoglosti. Če ne pride do strokovne pomoči - sama in ob pomoči svojcev si namreč ne more pomagati, se dobesedno ubije s hrano.

Manuel pravi, de je bil nekoč normalen: "Hodil sem v službo, popravljal elektronske naprave in užival tipično kalorično bogato mehiško hrano." Zdravniki pravijo, da je Manuel zelo presegel debelost, ki jo povzroči nepravilna prehrana. Indeks njegove telesne teže je krepko čez 40 - normalni je od 19 do 24. Manuel je tako debel, da ga debelost življenjsko ogroža. Telesne teže ne na "običajni " način, pač pa se pri njem zaradi usodne kombinacije genov, metabolizma, odvisnosti od hrane in psihe to odvija bistveno prehitro.
Masaža preprečuje odmiranje tkiva

Dr. Jaime Gonzales enkrat na tedne obišče Manuela. Cilj: doseči, da bo njegov varovanec brez operacije želodca, ki se pri obsesivno debelih ljudeh pogosto izvede, izgubil dobrih 350 kilogramov. Njegove sorodnike je naučil, kako mu masirati spodnji del telesa in tako vsaj malo izboljšati prekrvavitev. Manuel namreč iz postelje sam ne more vstati, niti se ne more obrniti. Zdravnik pove, da je njegova glavna skrb Manuelov spodnji del telesa, kjer se nabira tekočina. Ob ogromni telesni masi se zdi skoraj neverjetno, da je Manuel sicer zdrav: nima povišanega sladkorja v krvi, niti holesterola, niti povišanega krvnega tlaka. Tudi njegovo srce je zdravo, ob čemer zdravniki zgolj zmajujejo z glavo. Razlage ne najdejo.
300 kilogramov manj v letu in pol

Tudi zgodba Američana Michaela Hebranka je podobna. Pred dvajsetimi leti je bil najtežji človek na zemlji. Tehtal je 410 kilogramov. Prizna, da je lahko naenkrat pojedel dvajset jajc in 36 zrezkov. Nikoli ni bil sit. Potem se je zgodil čudež: ob pomoči specialista za prehrano in osebnega trenerja je v 19 mesecih izgubil več kot 3oo kilogramov. Čez noč je zaslovel in se začel ukvarjati s promoviranjem zdravega življenja in svetovanjem obsesivno debelim ljudem. S 300 izgubljenimi kilogrami v manj kot dveh letih se je vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Toda veselje ni trajalo dolgo. Po sedmih letih se je „vrnil“ na stara pota in se zredil na 370 kilogramov. Ko je zbolel, so ga morali, da so ga lahko odpeljali v bolnišnico, iz postelje dvigniti s posebnim dvigalom. Zdaj se je znova odločil za hujšanje. Hujša v bolnišnici.
Kriva je genska mutacija

Dr. Jeannie Albu iz Centra za raziskovanje in zdravljenje debelosti je Hebrankova zdravnica dvajset let. Pove, da njegovi možgani telesu neprestano pošiljajo sporočila, naj je, in nikoli, naj preneha. Polnega želodca preprosto ne zaznajo. Znanstveniki se strinjajo, da se obsesivno debeli ljudje od običajnih ljudi zelo razlikujejo. Poskusi na miših, pri katerih so povzročili pomanjkanje hormona leptina, so pokazale, da so bile miši brez leptina neprestano lačne in nenormalno debele. Sumijo, da se nekaj podobno dogaja tudi pri ekstremno debelih ljudeh.
Debelost je odvisnost

Teza, ki jo zagovarja druga skupina znanstvenikov, pravi, da gre pri obsesivni debelosti za odvisnost od hrane. Zagovarja jo tudi dr. Marc Burd, ki je zdravil ekstremno debele zapornike. Pravi, da debeli ljudje na hrano reagirajo enako kot odvisniki na mamilo in da so tudi simptomi abstinenčne krize enaki. Hebrankova izkušnja tezo delno potrjuje: „Nekaj je v tebi, kar te sili jesti. Veš, da bi moral imeti kontrolo, veš, da ne smeš, pa vseeno ješ. Ne moreš se ustaviti. Imaš se za nekaj posebnega – nenazadnje jih je malo, ki tehtajo dvesto kilogramov ali več. Dvomim, če je stvar sploh mogoče spraviti pod kontrolo.“

Na drugem koncu, v Mehiki, se Manuel mukoma prebija iz dneva v dan. Dieta, ki so mu jo predpisali, je stroga. Večinoma jo sestavljajo proteini. Ves čas je pod strogim zdravniškim nadzorom, saj bi kljub desetinam kilogramov maščevja lahko prišlo do podhranjenosti. Danes je za zajtrk pojedel 10 jajčnih beljakov. Njegova mama, ki mu ves čas stoji ob strani, ima eno samo željo: da bi Manuel spet sam hodil.
www.dnevnik.si