Mnogi , ki hodijo po duhovni poti in se trudijjo živeti z ' Bogom v sebi', ( to je približno kot, da si z nekom v nenehni prijateljski povezavi, kar je zelo subjektivni opis ) govorijo in spoznavajo nekaj, kar se drugim zdi praktično nepoznano, namreč o pojmu Božje milosti, ki preprosto nekje je in drugje ni. Starejše, modre ljudi smo svojčas slišali reči: - tam, kjer ni Boga, ni prave sreče...... in potem človek sam spozna, da je res nekaj na tem. Je namreč neka čudna življenska uganka, ki me še vedno čudi in se včasih in ne tako poredkoma zgodi , in sicer :

Recimo: vzemimo za primer ljudi, ki jim je vse dano: bogastvo, uspehi na vseh področjih, denarja v izobilju, lahko tudi družinska idila, itd....itd.... in, ki jih zanima vse drugo, kot pa Bog. (op: saj, zakaj ga pa ''sploh rabijo?'', saj jim je sladko življenje vse ''na krožniku prineslo'' !), a nenadoma - KRAH!

Tu pa tam se zgodi, da mi kaj od prebranega ostane v spominu v tem smislu, da sproži v meni razne miselne odzive.
To pot je je temu vzrok dober članek pod istim naslovom v reviji Jana, kjer debatirata na to temo pater Gržan in Desa Muk, ki je znana po tem, da zna postavljati tudi zelo provokativna vprašanja.

No, eden izmed takih je bil, '' Kajj dela Bog tam gor'' medtem , ko se ljudem na zemlji dogajajo nedopovedljive tragedije in nesreče..
Da, to je res zanmiva dilema in debata.
Moj razmislek na to temo bi šel v naslednji smeri:

Da bi lahko šli po pravi poti, moramo najprej vedeti, kam smo namenjeni. Sliši se logično in enostavno. Pa vendar mnogi v življenju dostikrat nimajo pojma, kam želijo. O tem niti ne razmišljajo. Da ne bi bili znova prizadeti in razočarani, se odrečejo svojim željam in pričakovanjem. Postanejo skromni, potlačijo ambicije, ne postavljajo si ciljev in upajo, da bo sčasoma bolje. Živijo ujeti v preteklosti. Upajo, da bo čas pokazal smisel nnjhovega početja.

A čas nima te moči. Moč je v nas. Mi in samo mi smo tisti, ki odločamo, kakšen pomen bomo dali svojim izkušnjam; tudi tistim, ki so bile težke in boleče. Bomo dovolili, da nam vzamejo vero in upanje? Ali jih bomo izkoristili kot priložnosti, da bi lahko bil naš naslednji korak boljši? Si bomo v bodoče, ne glede na vse, z zaupanjem vase postavljali jasne cilje na vseh področjih življenja ali bomo živeli v strahu, brez pričakovanj, ambicij in ciljev?

To ni preprosta tema in ne obstajajo preprosti odgovori. Že na samem začetku bi rada poudarila, da je veliko stvari, čeprav sem celotno to inkarnacijo preživela v izkušanju in preučevanju tega posebnega predmeta, ki jih ne vem in še več, ki jih ne razumem. Gotova sem le glede ene stvari, in to je, da ne vem.

Jasnovidnost je precej nerazumljena, tako na vzhodu kot na zahodu. Dobesedno pomeni “jasno videnje”, vendar pa to še ne pomeni, da človek razume, kar vidi. Mi imamo pet fizičnih čutov, vendar pa ne dojemamo, kako zavajajoči so ti fizični čuti.

Žal smo ljudje narejeni tako, da svojo notranjo čustveno praznino polnimo tako, da iščemo polnila v zunanjem svetu – od zunaj navznoter. Iščemo perfektnega partnerja ali našo dušo dvojčico oz. dušnega partnerja, v upanju, da bomo tako našli večno zadovoljstvo, srečo in pravo ljubezen. Iščemo novega partnerja, ker menimo, da bomo tako preboleli izgubo zadnjega.

Vse to je iluzija, saj se spet postavimo v položaj, ko nismo celi, srečni ter zadovoljni sami s seboj in ponovno pričakujemo, da nas bo druga oseba naredila »popolno«, da bo to naša druga, nekateri pravijo celo »boljša« polovica. To je zelo varljivo, saj smo le navidezno celi in če nas še ta oseba zapusti, nas lahko to popolnoma zruši.

Znanstvene raziskave kažejo, da se v človekovih možganih ustvari aktivnost, še preden se mi tega zavedamo. Ta zamik utegne biti dolg tudi do 10 sekund. Ali če povem z drugimi besedami - naši možgani nam povedo, kaj narediti, še preden mi sploh vemo, kaj hočemo narediti. Uf, tale je pa močna, kajne? 

Celoten zgornji odstavek povsem drugače osvetli našo »svobodno voljo«. Ali dejansko sploh vemo »kdo je šef«, ko govorimo o svojem mišljenju, mislih, zamislih? Ali smo mi tisti, ki sami odločamo o tem, kaj bomo mislili in česa ne? Kaj pa če imamo v svojem življenju manj »nadzora«, kot smo bili doslej prepričani?

“Previdnost nas varuje, strah nam škoduje. Iz previdnosti bomo dobro pogledali levo in desno, preden bomo šli čez cesto. Zaradi strahu je ne bomo prečkali niti potem, ko se bomo prepričali, da je prazna.” Mateja Kunc

Ali bomo res preprečili bolezen, če bomo preventivno žrtvovali zdravo tkivo?

To vprašanje je v zadnjem času zelo aktualno zaradi medijsko odmevnega primera znane ameriške igralke Angeline Jolie. Pri njej so zdravniki odkrili dva gena, ki naj bi povzročila 87% verjetnost, da zboli za rakom na dojki. Odločila se je za radikalen poseg preventivne odstranitve obeh dojk in jajčnikov. Tveganje, da zboli, naj bi se ji s tem znižalo na 5%. O smiselnosti tako radikalnega posega so mnenja med zdravniki precej različna.

Ali imajo obdobja Atlantide, Zlata doba Egipta in sedanjost kaj skupnega? Izgleda, da imajo…

Obdobje Atlantide in Zlato dobo Egipta je zaznamovala predvsem duhovna razvitost večine prebivalcev, ki so duhovne sposobnosti razvijali izredno hitro do skoraj čudežnih sposobnosti. Skrivnost obeh civilizacij oz. skrivnost njihovega duhovnega preporoda, je v aktivnem eteričnem polju.

Eterična energija je naš začetek, izvorna energija človeštva. Ko so najvišje duhovne energije po Božji volji materializirale fizično telo, se je eterična energija umaknila na obrobje fizičnega telesa in obsega energijo 10 do 15 cm okoli fizičnega telesa. Ker smo se obrnili v materialni svet in pozabili na svoj izvor, smo izgubili stik z eteričnim poljem. Izgubili smo tudi stik s samim seboj, kakor tudi ravnovesje materialnega in duhovnega življenja.

TAKOJ MORAMO MNOGO ŠTEVILČNO MOLITI ALI MEDITIRATI ZA MIR NA PLANETU, KI JE V TEM TRENUTKU ZELO OGROŽEN! 
NE GRE LE ZA SIRIJO, POTENCIALNE IN ZELO RESNE NEVARNOSTI SE ODVIJAJO TUDI DRUGJE.

ZATO JE PREDLAGAN SLEDEČI POSTOPEK:

VZEMIMO SI 10 MIN ČASA, IZKLOPIMO VSE MEDIJE, HRUP IN SE PRVIH 5 MINUT POPOLNOMA PREDAJMO NOTRANJEMU MIRU, PREOSTALIH 5 MINUT PA LE V MISLIH PONAVLJAJMO

Kako premagati preteklost?
Kakšna je razlika med življenjem v preteklosti in sedanjosti?
Koliko izmed sedem milijard ljudi, je resnično živih?

Od česar to človek skuša zbežati, in zakaj mu to evidentno ne uspeva?
So naše reakcije in delovanje, praktično v celoti pogojene s preteklostjo?
Kako delujejo naši možgani in kaj nas učijo naši starši, učitelji, šola, ter družba v celoti?

Kaj v resnici počnejo mnogi, ki iščejo, vadijo, prebirajo duhovne knjige ali sledijo napotkom svojih duhovnih učiteljev?
Mar to človek išče izhod iz labirinta preteklosti?

Krščanstvo je religija. Beseda “religija” ima očitno tri različne pomene.

1. Prvič pomeni prakso določene vrste duhovnega urjenja, s katero urimo višje principe človekovega ustroja in jih znova povežemo z božanskim izvorom, kateremu pripadajo. V tem smislu je isto kot yogizem (iz yog, vezati).

2. Drugi vidik zajema znanje o resničnem odnosu, ki obstaja med mikrokozmičnim človekom kot delom Vsega in makrokozmosom duhovnega in materialnega Vesolja. V tem smislu je znanost.

Kakšna je razlika med življenjem v preteklosti in življenjem v sedanjosti?
Koliko izmed sedem milijard ljudi, je resnično živih?
So naše reakcije in delovanje, praktično v celoti pogojene s preteklostjo?
Na kakšni podlagi delujejo naši možgani in kaj nas učijo naši starši, učitelji, šola, ter družba v celoti?

Resnica je, da od zgodnjih let odraščanja, starejši v nas vcepljajo vzorce skladiščenja in ponavljanja.
Vse to se prenaša iz generacije v generacijo.
To kar se ponavlja je zmeraj preteklost, saj se sedanjost nikoli ne ponovi.

»S smrtjo telesa se bo naposled tvoja osebna zgodba, kakršno izkušaš, končala. Lahko pa zgodbi pustiš, da se konča ta trenutek. Spusti vso. Spusti vse. Spusti vse, kar je čudovitega in kar je groznega. Ta izguba bo razkrila pravo svobodo.«
Odlomek iz knjige Gangaji, »Diamant v tvojem žepu«.

Ja zanimivo se je malo poigrati s takimi in podobnimi spoznanji, ki nam jih posredujejo tisti, ki so že uzrli širšo resnico življenja. Spustiti svojo zgodbo v bistvu pomeni spoznati in preseči ukoreninjeno dinamiko delovanja našega uma.

Davno tega, preden so pregnali bogove, je bila v oddaljeni deželi sveta gora, katere odmev je razglašal resnico. Kar je človek moral storiti, je  bilo stati nad prepadom in močnemu vetru zaupati skrivnosti svojega srca ali zakričati najbolj nerešljivo uganko.

Kmalu je iz mnogoterih kamnov, v obliki glušečega odmeva, prišel odgovor. Nekega dne so se trije možje, vsak druge vere, odločil zbrati ob vznožju gore. Od takrat naprej med njimi poteka prepir glede pomembnih stvari:

Kateri bog je najboljši?
Katerega boga se je treba bati?
Kateri religiozni spis je treba častiti?

1. Prihajajoči vali svetlobe skozi levova vrata
O tem je veliko napisanega v sporočilu NADANGELA MIHAELA, kanaliziranem 9. julija 2013 preko Celie Fenn pod naslovom “The Incoming Wave Of Light & The Lion’s Gate 2013” (The New Earth Energies July/August 2013), ki ga v angleškem jeziku najdete na www.starchildglobal.com/.

V njem med drugim pravi “…Sonce bo vstopilo v tem času v znak Leva in te energije bodo integrirane v Zemljo pod energijo Leva, mačje energije ozvezdja Sirija (angl. Sirius), od katere sta (gorečnost/ognjevitost) in ponos zelo “kraljevski”. “Vrata” oziroma “zvezdna vrata” je obdobje približno dveh tednov, v katerem se odpre vrtinec in se na Zemljo sprejme val zelo intenzivne energije. Ta val vsebuje nove svetlobne kode za razvoj Zemlje za naslednje leto/cikel in je zato znan kot planetarno novo leto.”

Čejtanja oznanja tudi enakopravnost ljudi v negovanju duha. Zagovarja univerzalno bratstvo med ljudmi ter posebno bratstvo med vajšnavami, ki so po njegovem, najboljši pionirji razvijanja duha. Govori nam, da ne bi smeli dopustiti, da človeško misel omejijo sektaški nazori.

Pove nam tudi, da naj človek služi denar na pravilen način, z iskrenim ravnanjem do drugih in do nadrejenih, ne pa na nepošten način. Ko je kralj zaradi nemoralnega pridobitništva kaznoval Gopinatha Patanajaka, enega bratov Ramanande Raja, je Čejtanja vse okoli sebe opozoril, naj bodo v posvetnih zadevah moralni.

Pred nami je velika igra, ki bo nasproti božanskemu načrtu. Šlo bo za pretanjeno zavajanje, zaradi katerega bodo mnoge duše pri svojem iskanju osvoboditve padle kot žrtve. Pred nami je teokratičen prijem moči, ki bo voden iz astralne sfere in bo dosegel vrhunec v programiranem „ programiranem Kristusovem prihodu“, ki bo zagotovo zelo prepričljiv. Medtem, bodo pravo eklezijo na zemlji, ki je igro spregledala že prvo uro in se branili praznovanja, trpinčili in preganjali. Množica bo pri njenem dozdevnem zatonu vriskala.

Vsem je znano, da so množice že prej, celo velikokrat, vriskale, če so odstranjevali tiste, ki so spregledali zablodo in so se upirali, da bi jo častili. Ti, ki so človeštvu zastonj ponudili velike in večne zaklade, so želi samo porog, izdajo, preganjenje , mučenje in smrt. „ Bil pa je dan pripravljenja na Veliko noč, okrog šeste ure. Pilat je rekel Judom: Glejte, to je vaš kralj! Oni pa zavpili: Proč, proč z njim! Križaj ga!“ ( Janez 19. 14-15).

Vse vrste čaščenja temeljijo na načelu Šrimurtija. Do te vzvišene resnice pridemo, če si pogledamo zgodovino religije. Semitsko gledanje na patriarhalnega Boga, tako v obdobju judaizma pred Jezusom kot tudi po njem v obdobju krščanstva in mohamedanstva, je zgolj delno razumevanje Šrimurtija.

Tudi predstava o vrhovnem vladarju, pri Grkih poosebljena v Jupitru in pri arijskih karma-kandijih v Indri, je le s časom spremenjeno razumevanje istega načela. Zamisel meditantov o vrhovni sili in džjotirmaja brahmanu ter predstava šakt o neosebni energiji je prav tako le zelo nejasno razumevanje Šrimurtija. Pravzaprav je Šrimurti najvišja resnica, ki se pri različnih ljudeh različno razodeva glede na njihove različne stopnje razumevanja. Celo Džaimini in Komte, ki nista priznavala boga stvarnika, sta predpisala določene faze čaščenja Šrimurtija, preprosto zato, ker sta vzgib za to začutila v notranjosti svoje duše!

5. Nekatere duše so v oblasti prakriti ali zavajajoče energije. Prakriti, Božja maja, pradhan, prapanča in avidja so različna imena istega načela v njegovih različnih fazah in funkcijah. Maja ni neodvisna šakti od vrhovne svarup-šakti. Je le odsev oziroma zunanji izraz vrhovne energije, ki služi Bogu za izvrševanje njegovih kazenskih ukrepov pri tistih, ki so mu postali nehvaležni. Maja je tako rekoč predstojnica Božjega popravnega doma.

Tiste džive, ki so z zlorabo svoje svobodne volje pozabile, da so večne služabnice Boga in so hotele uživati same, so prišle pod upravo maje, ki jim daje prisilno delo, da bi se poboljšale. Maja ima tri vidike: satva, radžas in tamas. Ti trije vidiki so kakor verige, s katerimi so zvezane nehvaležne duše.

Za tiste, ki z njimi niso seznanjeni, bomo sedaj nadaljevali s pojasnjevanjem njegovih najpomembnejših svetih naukov.

Čejtanja nas najprej uči, da se človekov razum ne zmore približati božanski sferi duha. Naš jukti ali razum je v ta namen povsem neprimeren, doumemo pa jo lahkože z malo ruči ali verskega čustva. V duhovnosti nas lahko razsvetli le razodetje. Razodetja, ki sestopajo z Nebes po čistih in blaženih dušah, so predstavljena v obliki Ved.Večne Vede in njihove razlage, Purane, so edini dokaz v zadevah duha. Zato moramo za višje zadeve, vedskeresnice sprejemati kot edino resnico. Razum, kadar iskreno pomaga razodeti resnici, je lahko sprejet kot pomožni dokaz.

Včasih se znajdemo v slepi ulici predvsem zato, ker ne poslušamo svojega notranjega jaza. Kaj pa to sploh pomeni? Notranji jaz je poosebljeno notranje bistvo našega bivanja in ponazarja notranji um, ki se aktivira, kadar se obrnemo v svojo notranjost in v sebi iščemo rešitve določenih problemov, saj ko se naslanjamo na druge, so rešitve vedno vprašljive.

Potrudimo se v sebi najti potrebno moč, da se zazremo vase in v sebi najdemo svojo resnico. Kaj pa je resnica? Je pot, ki se nam izmika, kadar ne skrbimo le zase, ampak se ukvarjamo predvsem z drugimi in pozabimo nase in na svojo pot oz. resnico. Naša resnica je naša pot, ki nas osvobaja bremen preteklosti in nam kaže pot v boljši jutri.

Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih je s skupino svojih učencev odpotoval v Gajo ter tam prejel duhovno iniciacijo od Išvara Purija, vajšnavskega sanjasija in učenca spoštovanega Madhavendre Purija.

Ko se je Nimaj Pandit vrnil v Nadijo, je začel vneto oznanjati vero; njegova religiozna narava je postala tako močno izražena, da so bili Advejta Prabhu, Šrivas in drugi, ki so vajšnavsko vero sprejeli še pred Čejtanjevim rojstvom, osupli nad mladeničevo spremembo. Sedaj namreč ni bil več tekmovalni naijajik, prepirljivi smarta in kritizerski retorik. Pod vplivom verskih čustev se je onesveščal že ob sami omembi Krišnovega imena in se vedel kot navdihnjenec.

Uvod
V tem trenutnem obdobju prepirov in sovraštva, vam bo ta knjižica, ki je pred vami, dala večno dobrobit, saj podaja božanski življenjepis in nauke najbolj milostnega Vsevišnjega Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja.

Avtor knjige, Šrila Bhaktivinod Thakur, je bil velika duhovna osebnost in začetnik sedanjega gibanja Šri Čejtanja Mahaprabhujeve Univerzalne Ljubezni. Rojen je bil leta 1838 v vasi Ula, v okrožju Nadije, v zahodni Bengaliji in v tem svetu živel 76 let. V očeh vernikov je bil najintimnejši družabnik Boga, ki prebiva v duhovnem svetu (Golok) in ki je sedaj sestopil v ta svet, da bi izpolnil Božje navodilo podarjanja transcendentalne božanske ljubezni – najvišje sreče vsem.