»S smrtjo telesa se bo naposled tvoja osebna zgodba, kakršno izkušaš, končala. Lahko pa zgodbi pustiš, da se konča ta trenutek. Spusti vso. Spusti vse. Spusti vse, kar je čudovitega in kar je groznega. Ta izguba bo razkrila pravo svobodo.«
Odlomek iz knjige Gangaji, »Diamant v tvojem žepu«.

Ja zanimivo se je malo poigrati s takimi in podobnimi spoznanji, ki nam jih posredujejo tisti, ki so že uzrli širšo resnico življenja. Spustiti svojo zgodbo v bistvu pomeni spoznati in preseči ukoreninjeno dinamiko delovanja našega uma.

Večina teh spoznanj je kar skregana z logiko zdravega razuma. Še posebno, ker menimo, da je naša osebna zgodba pogoj za naš obstoj. Da se le z dejavnim umom dokopljemo do odgovorov in da nam lahko edino stalno prežeči um zagotovi varnost, mir in srečo, tako, da se spretno izogiba nevarnostim in trpljenju. Seveda govorimo o prepričanjih, s katerimi želimo nadzirati življenje, ter o miselnih zgodbah, ki jih plete naš um in nas vpleta v razne španske nadaljevanke. Ne govorimo recimo o vožnji z avtom v nasprotno smer, kjer nam zdrava pamet še kako prav pride.

V bistvu se vsa modrost duhovnih izročil vrti okoli našega uma, ki je spoznan za tvorca vseh teh zmotnih zgodb in prepričanj, ki jim z eno besedo rečemo iluzija. Iluzija je zmota, oziroma nevednost, ki jo vzdržuje naš sanjavi um. Kot pravijo modri, je prebujenje v resnico o naši resnični duhovni naravi namenjeno vsem. Kdaj naj bi se to komu zgodilo, sicer še niso razvozlali, je pa prebujanje vzgib sile življenja, ki se zgodi mimo apetita našega uma. Je pa odprtost in težnja našega uma po samoraziskovanju že znanilka prebujanja.

Ko se prebujamo, pričenjamo prepoznavati sanje, sanjalca in tistega, ki to spoznava. Tisti, ki to spoznava, je naša razširjena zavest, oziroma nadzavest.
Prebujanje ni nek evforičen dogodek, temveč pričnejo v naš sanjavi um počasi pritekati misli, ki imajo drugačno globino in svežino.
V začetku še ne znamo dobro locirati vira teh misli, zato jih pogosto še povezujemo z zunanjimi dogodki. In jim tam posledično tudi obupno ponovno iščemo.

Misli, ki prihajajo iz tega vira prepoznamo, ker so drugačne. So kot jasni in preprosti odgovori naše razširjene inteligence. Izžarevajo starodavno modrost.
V začetku se tem mislim naš um upira in jih odganja. Um je vajen na bolj zapletene formule, zato zanj niso relevantne. Išče nekaj triumfalnega, nekaj kar se bo spustilo z neba na zemljo. Te misli so mu same po sebi nerealne in nevarne za preživetje v tem svetu. Sploh pa prepočasne za intenzivnost sanjavega uma.

Vendar prebujanje se je pričelo in misli pritekajo. Hočemo nočemo terjajo našo pozornost in begajo naš um. Čas prebujanja je čas samoraziskovanja in poglabljanja v te nove misli in občutenja. Pričenjamo spoznavati njihov vir, ki je zavest izza uma. Vir spoznavamo kot vseobsegajočo silo življenja, ki izžareva svojo lastno modrost, modrost temeljne duhovne inteligence.

Ko je um že voljan sprejeti nov veter, se stara prepričanja umaknejo novim vedenjem. Ko se naš um preda in jim prične zaupati, se vse stvari v življenju postavijo na svoje mesto, oziroma bolje rečeno, naš um jih sprevidi na pravem mestu, ker so na pravem mestu že od nekdaj. Obstaja namreč brezhiben duhovni red v katerem že od nekdaj teče vse gladko in mimo naše volje. Naša »svobodna« volja se temu redu edinole upira in to nam povzroča občutek trpljenja.

Tudi sam se še izgubljam v megli svojega uma, vendar že prepoznavam misli, ki niso zrasle na mojem zelniku. Ko jim dovolim, se prebijejo iz ozadja in prekinejo moj sanjavi um.

Pisateljica uvodnih stavkov pravi, da je tudi ona pričela spoznavati svojo resnično naravo šele tedaj, ko se je ustavila v umu. Ko je ustavila običajno in naučeno dinamiko svojega uma. Ko se je njen um prenehal naprezati. Do prebujenja pride brez našega truda. Vendar je bilo tudi za njo dolgo obdobje samoraziskovanja in iskanja v blodečem umu.

Velja tudi splošno mnenje, da se skozi duhovno rast mukotrpno prebijamo z izkušanjem svoje nevednosti. Da je pot do svetlobe, skozi temo trpljenja. Da je potrebno veliko samoraziskovanja in dela na sebi. In mnogi tudi menijo, da smo v tem duhovnem razvoju zaspali.

Menim, da je vse to zopet zmota našega uma, ki daje vtis, da lahko nadziramo življenje in svoj razvoj.
Je samo vzvišeno prepričanje, da življenje potrebuje našo pomoč. Je utvara, da obstaja pot in cilj, ki ga moramo osvojiti.

Modri govorijo o predaji, ne o akciji. Govorijo o opustitvi težnje po nadzoru. Govorijo o sprejemanju in prepuščanju vseobsegajoči življenjski inteligenci. In zanimivo, ta jim pravi, da je vse tako kot mora biti in da je za vse že od nekdaj poskrbljeno. In ko to v resnici spoznamo, lahko doživljamo resnično svobodo in mir. Spoznanje, ki je zopet za marsikoga skregano z zdravo pametjo.

Ampak če vse to drži, potem vse kar se dogaja ni pogoj za našo duhovno rast, temveč je samo posledica našega prebujanja. Tudi odrastemo ne zato, ker smo sestavili vse možne Lego kocke. V tem primeru se imamo lahko edino za pametnejše od sovrstnikov. Odrastemo pa zaradi drugih vzgibov.

Nič se ne more zgoditi, kar ni v matrici zapisano že od nekdaj. Vsi smo že zrele rdeče češnje, le da se zaradi položaja svetlobe prepoznavamo in doživljamo zeleno. Naša zrelost ni vprašljiva…