Znanstvene raziskave kažejo, da se v človekovih možganih ustvari aktivnost, še preden se mi tega zavedamo. Ta zamik utegne biti dolg tudi do 10 sekund. Ali če povem z drugimi besedami - naši možgani nam povedo, kaj narediti, še preden mi sploh vemo, kaj hočemo narediti. Uf, tale je pa močna, kajne? 

Celoten zgornji odstavek povsem drugače osvetli našo »svobodno voljo«. Ali dejansko sploh vemo »kdo je šef«, ko govorimo o svojem mišljenju, mislih, zamislih? Ali smo mi tisti, ki sami odločamo o tem, kaj bomo mislili in česa ne? Kaj pa če imamo v svojem življenju manj »nadzora«, kot smo bili doslej prepričani?

V novodobnem »new age« mišljenju in delovanju nekako prevladuje prepričanje – jaz sem mojster svojega življenja. Jaz mislim, ustvarjam in delujem. Jaz, jaz jaz ... O, veliki jaz, ki zmorem vse. Jaz sem kreator svojega življenja. Da se malo odkašljam – trenutek - khm, khm ... Ali res mislite, da je to 100% res? Kaj pa če je zgodba drugačna?

Za začetek tale preprost primer. Vzemimo, da ste si postavili cilj (ni važno, za kakšen cilj gre, lahko je majhen ali velik). In potem nas prepričujejo novodobni guruji, kako grádi opeko po opeko svojo hišo, in kako si v vseh podrobnostih zamisli, kako bo tvoja hiša (avto, partner ... ) izgledala. 

In potem dalje sledijo nasveti – občuti, kot da je že, zaživi, kot da je že tako. Itd. itd. Saj ne rečem, da tole ne deluje, vendar pa lepo prosim – Ali je že kdo od vas dobil točno to, kar si je predstavljal? V svoji »omejenosti ega« si predstavljamo nekaj, a vesolje nam nameni toliko več in precej boljše od »zamišljenega«.

Kaj pa če je prava zgodba drugačna? Da je šef »Nič«, iz katerega izhaja vse in prihaja vse? Odkod pridejo naše ideje? Iz Niča. Odkod pridejo naše misli? Iz Niča. Odkod pride vse, česar si zaželimo? Iz Niča. Torej je Nič vse. Nič oz. čista zavest je tista, ki nam daje vse, kar potrebujemo za življenje. Slednja pa deluje preko brezpogojnih notranjih občutkov. 

Te brezpogojne notranje občutke pa je potrebno ponovno prebuditi, jih ozavestiti, toda tega ne moremo tako, da mislimo z umom. Potrebno je, da ne-mislimo, da smo v tišini, da dovolimo, da ti brezpogojni občutki notranjega miru, ljubezni, radosti ... priplavajo na površje in da jih občutimo v sebi. To je pravi način (so)ustvaranja življenja.

Okoli nas lahko divja »razdejanje«, pravi orkan, toda če je znotraj nas mir, če smo mi v miru, radosti, ljubezni ... to projiciramo navzven in dovolimo Vesolju, da poskrbi za nas na najboljši možni način, za katerega še mi sami ne vemo, kakšen je. Prav gotovo je vsak od vas že opazil, da pogosto ne dobi tistega, česar si želi, temveč tisto, kar v določenem trenutku potrebuje.

Kdaj se nam zgodi, da stvari ne stečejo, da energija ne steče, da so postavljene številne ovire na tej poti. Mi pa pritiskamo, grizemo, jočemo, rotimo, se upiramo, delujemo in še enkrat delujemo ter hočemo samo rešiti zadevo. Potem, čez čas, pa se sekiramo, obtožujemo in se »lasamo«, ker nismo poslušali Vesolja, ki nam je postavil na pot te »ovire«. Dejansko so bile vse te prepreke znaki »no go«, a mi iz svoje omejene perspektive seveda želimo »go, go, go«, dokler se »bum« nekaj ne zgodi, kar nas ustavi ... ali pa nas preusmeri na pravo pot.

Skratka, ko v življenju tečejo in stečejo stvari lahkotno, to (vsaj po mojih izkušnjah) pomeni, da smo na pravi poti. Manj delati, več imeti je paradoks, ki ga sodobna vse hitreje tekoča in delujoča zahodna družba preprosto ni sposobna razumeti in dojeti. Sodoben človek je stalno pod pritiskom, stresom, napetostjo ... Še v službi mu grozijo – daj več, več, več ... ali pa boš letel iz službe. 

Trpinčenje oz. »bullying« je en tak primer sprevrženega in v nasprotju z naravo in življenjskimi zakoni delujočega sistema delovanja, ko hoče nadrejeni (oz. močnejši) s silo doseči večji učinek podrejenega. Žal je rezultat vedno nasproten, nadrejeni pa se sprašuje, zakaj. Naj odgovorim, zakaj – ker je takšno delovanje v nasprotju z naravo.V naravi vse poteka z lahkoto. Mislite, da se trava »trudi« rasti? In sonce se »trudi« greti? In ptice se »trudijo« leteti? In delfini se »trudijo« plavati? In mačka se »trudi« ujeti miš? Hja, pa kaj še! Narava, rastline in živali se ne »trudijo«, temveč preprosto so.

Če ne gre z lahkoto, potem to ni volja Vesolja oz. Niča. Torej je v takem primeru potrebno »odnehati«, pustiti, spustiti in se prepustiti. Dobro poznana modrost pravi: »Na silo ne gre nič.« Oh, ko bi jaz to vedel in praktično uporabil že pred leti – marsikaj bi sedaj lahko bilo drugače. A po toči zvoniti je prepozno, tako da se lahko na preteklih napakah le učim.

Mislim, da ste iz vsega napisanega dobili en kratek vpogled, da dejansko nimamo toliko nadzora nad svojim življenjem, kot mislimo, ter da je za srečo v življenju potrebno delovati lahkotno in igrivo. Če gre z lahkoto, potem »je to to«, če ne gre, je morda treba spremeniti način oz. iti po drugi poti.

Predlagam, da malo razmislite o tem, kako krmilo pustiti v roke Vesolju oz. Niču, in se za spremembo nasloniti nazaj in uživati v svojem notranjem miru in življenju. Rezultati vas utegnejo presenetiti, in tisto, za čemer ste leta in leta tekli kot maratonec, bo prišlo sedaj do vas.

Uživajte lahkotno in igrivo življenje!

Robert Goreta
Vir: http://www.mychi.si