Kakšna je razlika med življenjem v preteklosti in življenjem v sedanjosti?
Koliko izmed sedem milijard ljudi, je resnično živih?
So naše reakcije in delovanje, praktično v celoti pogojene s preteklostjo?
Na kakšni podlagi delujejo naši možgani in kaj nas učijo naši starši, učitelji, šola, ter družba v celoti?

Resnica je, da od zgodnjih let odraščanja, starejši v nas vcepljajo vzorce skladiščenja in ponavljanja.
Vse to se prenaša iz generacije v generacijo.
To kar se ponavlja je zmeraj preteklost, saj se sedanjost nikoli ne ponovi.

Je ponavljanje koristno ali je omejujoče?
Vsekakor se marsičesa moramo »naučiti«, in nesmiselno bi bilo na vseh področjih življenja »izumljati toplo vodo«.
Toda ti isti možgani zaradi svojih nenehnih blebetanj in neskončnih ponavljanj, uničujejo odnose vseh vrst in nas same.
Ker se vrtijo v starem kalupu in starih tirnicah, niso zmožni srečevati resnično življenje, ki je zmeraj novo.
Ko srečamo kako bitje s katerim smo si blizu, je tak odnos sprva svež, mladosten, zanimiv, nov.
Sčasoma se ta odnos žal spremeni v mehanskega in ponavljajočega.
Srečujemo se iz navade.
Pogovarjamo se iz navade.
Ljubimo se iz navade.
Vse to je delovanje iz spomina, iz mrtve preteklosti.

Možgani nas imajo v oblasti.
Kako se osvoboditi te mrtve preteklosti?
Mar z bežanjem od nje skozi ustvarjanje kariere, gradnjo doma, družine…ali s prebiranjem vseh mogočih knjig, sledenje učiteljem, ki vejo kako?

Paradoks je, da bolj ko človek želi premagati ali pregnati preteklost, bolj se je oklepa.
Namreč vsak gib v smeri osvoboditve od preteklosti, je sam po sebi pogojen s to isto preteklostjo.
Preteklosti se zato ni mogoče osvoboditi postopoma in na noben »način«, saj se v takem pristopu preteklost le modificira in nadaljuje.

Osvoboditev od preteklosti je mogoča, le s temeljitim spoznanjem delovanja naših možganov in psihe.
Ko spoznaš, da je prav vse karkoli boš počel v smeri osvoboditve od preteklosti, vnaprej pogojeno in omejeno, potem prenehaš s takimi neplodnimi početji.
V nedelovanju in ko ne počneš prav ničesar, temveč preteklosti pustiš prosto pot in je ne poskušaš spreminjati ali od nje zbežati, so vrata in izhod iz sveta dolgočasja ter trpljenja, iz sveta neskončnih ponavljanj.
Taka spoznanja rodijo novo zavest, ki se nikoli ne ponavlja ampak je zmeraj sveža, mladostna, nova.
Prisotna je le živa sedanjost, ki nima ne začetka ne konca.
Življenje dobi povsem drugačen pomen.
Življenje postane radost.

Mirko