5. Nekatere duše so v oblasti prakriti ali zavajajoče energije. Prakriti, Božja maja, pradhan, prapanča in avidja so različna imena istega načela v njegovih različnih fazah in funkcijah. Maja ni neodvisna šakti od vrhovne svarup-šakti. Je le odsev oziroma zunanji izraz vrhovne energije, ki služi Bogu za izvrševanje njegovih kazenskih ukrepov pri tistih, ki so mu postali nehvaležni. Maja je tako rekoč predstojnica Božjega popravnega doma.

Tiste džive, ki so z zlorabo svoje svobodne volje pozabile, da so večne služabnice Boga in so hotele uživati same, so prišle pod upravo maje, ki jim daje prisilno delo, da bi se poboljšale. Maja ima tri vidike: satva, radžas in tamas. Ti trije vidiki so kakor verige, s katerimi so zvezane nehvaležne duše.

Nato maja na duhovno obliko duše natakne dvojni ovoj: lingo in sthul. Majični svet ima štiriindvajset sestavin : pet elementov (zemlja, voda, ogenj, zrak in nebo), pet značilnosti (zvok, tip, vid, okus in vonj) in deset indrij (pet čutil : oko, uho, nos, jezik, čutilo tipa in pet delovnih organov: roke, noge itd.). Teh dvajset sestavlja sthul ali zunanji ovoj. Linga-deho ali notranji ovojpa sestavljajo manah (um), budhi (inteligenca), čita (pozornost) in ahankar (popačeni ego).

Ko maja duhovno obliko padle duše opremi s tema ovojema, jo vključi v delo. Majično delo je treh vrst: karma, akarma in vikarma. Karma so predvidena dobra dela za doseganje punje ali vrline; takšno je na primer opravljanje dolžnosti v okviru varnašram-dharme, predpisane v smriti-šastrah. Akarma je neizpolnjevanje dolžnosti, vikarma pa je greh ali zločin. S karmo se duše dvignejo v rajska področja vse do Brahmaloke. Rezultat akarme so neprijetne razmere na Zemlji, vikarma pa duše vrže v pekel. Padle duše s svojo linga-deho potujejo iz telesa v telo; s karmo se dvignejo v raj in se, ko potrošijo rezultate vrlih dejanj, zopet spustijo na Zemljo, z vikarmo pa se pogreznejo v pekel in se po pretrpljeni kazni spet dvignejo na raven delovanja. Stanje padlih duš je torej skrajno žalostno.

V tem svetu duša uživa in trpi poboj in pomor ter se nenehno vrti v krogu, včasih kot nasmejani princ, včasih kot nesrečni trpin. Materialni svet je torej zapor ali popravni dom, ne pa kraj za uživanje, kot trdijo nekateri ljudje.

6. Nekatere duše so osvobojene iz objema prakriti. Džive potujejo po majični eksistenci od časa onkraj uma, pri čemer doživljajo vsakovrstne užitke in bolečine.

Kako se lahko znebijo tega neprijetnega bivanja? Duša si v resnici ne more izpolniti svojih želja niti z dharmo, opravljanjem predpisanih dolžnosti, niti z jogo, razvijanjem moči sthula in linge, niti s sankhjo, analiziranjem elementov materialnega stvarstva, niti z znanjem, da je duhovno bitje, niti z vairagjo, odpovedovanjem vsem posvetnim užitkom. Šele ko človek pride v stik z vajšnavo, čigar srce je stopila Hari-bhakti-rasa (duhovna ekstaza ljubezni do Gospoda Harija), lahko z ljubeznijo sprejme sladko načelo bhakti, s sledenjem njegovim svetim stopinjam, z nenehnim proučevanjem naklonjenosti do Krišne. Počasi se očisti svojega majičnega stanja in naposled, ko doseže svojo pravo naravo, uživa najslajšo čisto raso, ki je končni cilj duše.

Satsanga ali druženje z duhovnimi ljudmi je edini način za dosego najvišjega življenjskega cilja. Bhakti je princip, ki se prenaša od duše do duše; od ene primerne duše do druge se prevaja podobno kot elektrika ali magnetizem.

Bhakti je iskrena in popolna odvisnost od Boga v vsakem življenjskem dejanju. Služenje iz dolžnosti ni značilnost bhakti, saj občutek dolžnosti temelji na hvaležnosti za storjene usluge in na obvezi, ki je v nasprotju s pristno ljubeznijo. Moralnost je v smrtnem svetu seveda pohvalna, vendar ne daje duhovnih rezultatov. Tri postavke, ki opredeljujejo šradho ali pristno hrepenenje po bhakti, so vera v najvišjo lepoto Boga, želja po večnem in nesebičnem služenju tega Bitja ter posledično odbijanje vsake druge misli o sebičnem uživanju ali samopoveličevanju. Bhakti je po naravi ananja ali izključujoča.

Ali je potem slučaj tisto kar prinese bhakti? Ne, sukriti ali dobro delovanje je glavno gonilo. Dobro delovanje je dveh vrst. V prvo vrsto sodijo moralna dejanja, ki prinašajo vrlino in povišanje, druga vrsta pa vključuje vsa dejanja, ki prinašajo duhovno kulturo. Slednja vrsta dobrega delovanja ali sukriti človeka pripelje v stik z iskrenim vajšnavo (vernikom), od kogar najprej prevzame šradho ali vero v duha in ko je nato pripravljen sprejeti bhakti, dobi njeno vzplamenitev od vajšnave, ki je človekov dejanski guru (duhovni učitelj).

7. Vse duhovne in materialne pojavnosti so ačintja bheda-abheda prakaš vsemogočnega Gospoda Harija. Metafizično razpravljanje na to temo je popolnoma brezplodno. Vede dživo včasih opisujejo kot različno od Boga, včasih pa kot istovetno z njim. Dejansko Vede vedno govorijo resnico. Dživa je od Boga različna in hkrati z njim istovetna. Tega racionalist ne more razumeti. Zatorej moramo reči, da je Bog s svojo energijo, ki presega človekovo doumevanje, različen od džive in sveta, a je z njima vendarle tudi ves čas istoveten.

Vedanta nas uči doktrino šakti-parinamvade in ne zmotne vivartavade, ki jo je zagovarjal Šankaračarija. Šankarjeve nauke razlagajo na različne načine. Nekateri pravijo, da sta svet in dživa Božji emanaciji, medtem ko drugi trdijo, da sta dživa in svet le preobražanje Boga. Da bi zaobšel problem brahma-pariname ali preobražanja Boga v svet, je Šankara govoril, da nas Vjasa uči vivartavado, po kateri se Bog na noben način ne spreminja, pač pa le maja prekrije del Boga (kakor vrč obda del neba) in ustvari materialni svet; ali da se Bog zrcali v avidji ali nevednosti, čeprav ta odsev v resnici ni nič drugega kot Bog. Toda to so le puhli in zavajajoči argumenti.

Povsem jasno je, da nas Vedanta uči, da je Bog nespremenljiv in se nikoli ne preoblikuje. Njegova energija je tista, ki s parinamom (preoblikovanjem) ustvarja džive in materialni svet. Deluje podobno kot alkimistični kamen modrijanov, katerega energija se preobrazi v zlato, medtem ko sam kamen ostane nespremenjen. Tako se čit-šakti razodeva kot čit-džagat z vsemi pritiklinami večne rase, dživa-šakti se razodeva kot neštete džive, ki bodisi bivajo v Vaikunthi kot paršade ali angeli, bodisi v materialnem svetu v različnih oblikah in okoliščinah, maja-šakti pa ustvarja številne svetove za nastanitev in razvedrilo padlih duš.

Vivartavada je nedvomno zmotna doktrina in je v popolnem nasprotju z nauki Ved. Pravilna je samo šakti-parinamvada, ki podpira dejstvo, da je duhovna ljubezen večna. Če bi držala vivartavada, bi to pomenilo, da je duhovna ljubezen minljiva.

8. Najvišji cilj duhovnega življenja lahko dosežemo samo s pomočjo bhakti. Karma sama po sebi ne more dati neposrednega in takojšnjega duhovnega rezultata. To lahko stori samo s pomočjo bhakti. Torej je bhakti neodvisna, karma in gjana pa sta odvisni postavki. Gjana ali znanje o človekovi duhovni naravi nas ne more neposredno pripeljati do najvišjega cilja. To lahko stori samo s pomočjo bhakti. Bhakti je torej edini način, s katerim lahko dosežemo najvišji cilj.

Bhakti je razvijanje naklonjenih čustev do Krišne, ki je osvobojeno vseh želja, razen tistih za njeno lastno izboljšanje, ter očiščeno vseh drugih sestavin, kot sta karma in gjana.

Videli bomo, da je bhakti tako čustvovanje kot delovanje. Bhakti ima tri stopnje: sadhana-bhakti, bhava-bhakti in prema-bhakti. Na stopnji sadhana-bhakti čustva še niso prebujena. Pri bhava-bhakti se čustva prebudijo, pri prema-bhakti pa so popolnoma dejavna. Bhakti je duhovno ljubezensko čustvo, usmerjeno na duhovno osebo.

Sadhana-bhakti je dveh vrst: vaidha sadhana bhakti in raganuga sadhana bhakti. Beseda vaidha prihaja od vidhi ali pravila. Vaidhi-bhakti prebuja bhakti s pomočjo pravil iz šaster, vse dokler se duhovna čustva ne prebudijo. Ko je ljubezen do Krišne naravna, je to raga ali močna želja po služenju gospodarju srca. Kogar privlači lepota te poti proti Gospodu, goji čustva do Krišne. To je raganuga sadhana-bhakti, ki je močnejša od vaidhi-sadhane.

Gojenje naklonjenih čustev do Krišne ima devet oblik:
1. poslušanje o Krišnovem duhovnem imenu, obliki, lastnostih in lili (zabavi)
2. govorjenje in petje o njih
3. meditiranje na njih in njihovo ponavljanje
4. služenje njegovim svetim stopalom
5. čaščenje
6. priklanjanje
7. opravljanje vsega, kar je za njegovo zadovoljstvo
8. prijateljevanje
9. popolna izročitev

Nekateri npr. začnejo pri teoriji čaščenja Šrimurtija (podobe Boga) in pravijo : »Čaščenje Šrimurtija je malikovanje. Šrimurti je malik, ki je le sad umetnikove domišljije in delo samega Belcebuba. S čaščenjem takih predmetov bi vzbudili Božjo ljubosumnost in omejevali njegovo vsemogočnost, vsevednost in vseprisotnost!«.

Tem ljudem bi rekli: »Bratje! Nepristransko razmislite o tem in se ne pustite zapeljati sektaškim dogmam. Bog ni ljubosumen, ker je en in edini. Belcebub ali satan je le plod domišljije oziroma alegorični lik. Ne dovolite, da se alegorično ali izmišljeno bitje postavi na pot vaši bhakti.

Tisti, ki verjamejo, da je Bog neoseben, ga enačijo zgolj z neko energijo ali lastnostjo narave, toda Bog je nad naravo, njenimi zakoni in pravili. Zakon je njegova sveta želja, zato je bogokletno, če njegovo neomejeno odličnost omejujemo, ko ga enačimo z vsemogočnostjo, vseprisotnostjo, vsevednostjo in podobnimi atributi, ki jih imajo lahko tudi ustvarjena načela, kot sta čas in prostor.

Božja odličnost je v tem, da ima v sebi vzajemno nasprotujoče si moči in lastnosti, s katerimi upravlja s svojim nadnaravnim jazom.

Bog je identičen s svojo vselepo osebo in ima takšno moč kot je vseprisotnost, vsevednost in vsemogočnost, kakršne ne najdemo nikjer drugje. Njegova božanska in popolna oseba večno obstaja v duhovnem svetu, a je hkrati v vsej svoji popolnosti prisotna v vsakem ustvarjenem objektu in mestu. Ta predstava prekaša vse druge predstave o Bogu.

Mahaprabhu prav tako zavrača malikovanje, vendar meni, da je čaščenje Šrimurtija edini sprejemljiv način gojenja duhovne kulture. Bog je oseben in vselep. Vjasa in drugi modreci, ki so to lepoto videli s svojimi duhovnimi očmi, so nam zapustili njene opise. Besede so seveda materialne, a v teh opisih lahko vendarle uvidimo resnico. Po teh opisih je mogoče izdelati Šrimurti, v katerem lahko blaženo zremo vélikega Boga našega srca.

Bratje! Ali je v tem kaj napačnega ali grešnega? V resnici malikujejo tisti, ki pravijo, da Bog nima oblike, niti materialne niti duhovne, a si sami zamišljajo neko novo lažno obliko za čaščenje. Tisti pa, ki z duhovnimi očmi vidijo duhovno obliko Božanstva in prenesejo ta vtis najprej v um in nato izdelajo podobo za zadovoljstvo materialnega očesa za neprekinjeno raziskovanje višjih občutenj, nikakor niso malikovalci. Med gledanjem Šrimurtija niti ne glejte same podobe, temveč njen duhovni model; potem ste čisti teisti. Malikovanje in čaščenje Šrimurtija sta dve popolnoma različni stvari, toda bratje moji, v vaši prenagljenosti le zamenjujete eno z drugo. Resnici na ljubo naj vam povem, da je čaščenje Šrimurtija edino pravo čaščenje Božanstva, brez katerega ne morete zadostno razvijati vaših religioznih čustev.

Svet vas privlači prek vaših čutil in vse dokler v predmetih čutil ne vidite Boga, živite v mučnem položaju, v katerem se le težko duhovno dvignete. Postavite Šrimurti v svojem domu in imejte v mislih, da je vsemogočni Bog varuh vašega doma. Jedi, ki jih uživate, so njegov prasad (milost). Cvetje in dišave so prav tako njegov prasad. Tako duhovno kultivirate svoje oči, ušesa, nos, dotik in jezik. Če tako ravnate pobožnega srca, Bog to ve in vidi vašo iskrenost, Satan in Belcebub pa pri tem z vami ne bosta imela nič.

SE NADALJUJE

Naslov v izvirniku : Sree Chaitanya Mahaprabhu – His Life and Precepts
Avtor : Šrila Bhaktivinod Thakur
Prevod in izdaja : Društvo GOKUL (Globalna Organizacija Krišnačejtanjeve Univerzalne Ljubezni)
Kontakt : Društvo Gokul, Ponova vas 4c, 1290 Grosuplje
Internet : www.gokul.si, www.sreecgmath.org
Email : madan_gopal_das@yahoo.com, tungavidya_dasi@yahoo.com
Gsm : 041 787471