Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sri-Cejtanja-Mahaprabhu-Resnica-Religija

Šri Čejtanja Mahaprabhu - njegovo življenje in nauki 5.del sobota, 20. julij 2013 @ 05:01 CEST Uporabnik: Pozitivke Vse vrste čaščenja temeljijo na načelu Šrimurtija. Do te vzvišene resnice pridemo, če si pogledamo zgodovino religije. Semitsko gledanje na patriarhalnega Boga, tako v obdobju judaizma pred Jezusom kot tudi po njem v obdobju krščanstva in mohamedanstva, je zgolj delno razumevanje Šrimurtija. Tudi predstava o vrhovnem vladarju, pri Grkih poosebljena v Jupitru in pri arijskih karma-kandijih v Indri, je le s časom spremenjeno razumevanje istega načela. Zamisel meditantov o vrhovni sili in džjotirmaja brahmanu ter predstava šakt o neosebni energiji je prav tako le zelo nejasno razumevanje Šrimurtija. Pravzaprav je Šrimurti najvišja resnica, ki se pri različnih ljudeh različno razodeva glede na njihove različne stopnje razumevanja. Celo Džaimini in Komte, ki nista priznavala boga stvarnika, sta predpisala določene faze čaščenja Šrimurtija, preprosto zato, ker sta vzgib za to začutila v notranjosti svoje duše! Srečujemo pa tudi ljudi, ki sprejemajo križ, šalagram-šilo, lingam in podobne embleme, ki so le pokazatelji notranje ideje Šrimurtija. In če je mogoče s čopičem ali dletom izraziti božansko sočutje, ljubezen in pravičnost, čemu ne bi mogli tudi osebne lepote Božanstva, ki zaobjema vse druge atribute, upodobiti v poeziji ali v sliki ali z dletom, za dobro človeka? Če besede lahko vzbudijo misli, če ura lahko kaže čas in če znamenje lahko pove zgodovino, čemu ne bi mogla tudi slika ali podoba vzbuditi višjih misli in čustev o transcendentalni lepoti Božanske osebnosti? Častilci Šrimurtija so razdeljeni na dve skupini: idealni in fizični. Fizični častilci Šrimurtija so glede na njihove življenjske okoliščine in stanje zavesti zmožni ustanavljati tempeljske inštitucije. Tisti pa, ki so glede na okoliščine in stanje zavesti zmožni častiti Šrimurti v umu, čeprav tempeljske inštitucije ustrezno spoštujejo, raje častijo Gospoda s šravanom (poslušanjem) in kirtanom (petjem); njihova cerkev je univerzalna in neodvisna od različnih kast in ras. Mahaprabhu bolj ceni slednjo vrsto častilcev in ilustrira njihovo čaščenje v svoji Šikšaštaki, ki smo jo dodali na koncu knjižice. Zatorej neprestano častite Gospoda z občutkom vdanosti in v zelo kratkem času boste blagoslovljeni s premo. 9. Najvišji cilj duhovnega življenja je prema ali ljubezen do Boga. Privrženci karma-marge pravijo, da je uživanje na zemlji ter nato v raju vse, kar potrebujemo. Karma ali delovanje je dveh vrst: karma za materialne cilje in karma z namenom ustreči Bogu. Karma-margiji obe vrsti karme uporabljajo za dosego lastnega uživanja. Boga častijo le, da jim usliši želje po uživanju. Tukaj je ločnica med bhakti in karmo: končni namen vseh dejanj pri bhakti je priti ali prema-bhakti, pri karmi pa lastno uživanje. Obstajajo pa še gjana-margiji, ki gojijo gjano ali duhovno znanje, da bi naposled dosegli mukti ali odrešenje. Mukti je dveh vrst. Pri prvi vrsti se duša zlije z Bogom oziroma preneha obstajati ločeno od Boga. Pri drugi vrsti mukti pa duša večno obstaja kot ločen delec Boga in ob odrešenju odide v čit-džagat, kjer doseže salokjo ali bivanje v Božjem čit predelu, samipjo ali bivanje blizu Boga, sarupjo ali Bogu podobno duhovno obliko ter saršti ali moči, podobne Božjim. Slednja vrsta mukti je neizbežna, kadar nam jo Vsemogočni želi podariti. Toda ko to mukti dosežemo, služimo Bogu s priti ali čisto ljubeznijo. Prvo vrsto mukti bhakte zavrnejo kot nesprejemljivo, ker uničuje najvišji princip ljubezni. Druga vrsta mukti ni najvišji cilj, temveč le vmesno stanje duše. Končni cilj je priti, mukti pa je le vmesni rezultat duhovne osvoboditve. Poleg tega pa težnja po mukti pokvari naš duhovni razvoj, saj je to močna želja po nečem drugem kot je razvijanje bhakti. Vsebuje odtenek sebičnosti, ki je neskladen z načelom nesebičnosti čiste bhakti. Zatorej negujmo bhakti, ki je vedno brez dveh nasprotnih načel: željo po bhukti ali sebičnim uživanjem in željo po mukti ali odrešenjem. Prepustimo Krišni, da nam podari mukti ali ne, kakor želi. Prosimo ga le za nenehno razvijanje našega verskega čustva bhakti. Priti ali čista ljubezen je končni cilj našega obstajanja. Rati, kot smo ga zgoraj pojasnili, je osnovna enota čiste duhovne ljubezni do Krišne. Združena z ulaso (gorečnostjo) postane priti. Priti ustvari izključno ljubezen do Krišne ter odpor do stvari in oseb, ki z njim niso povezane. Ko ji je dodano čustvo »Krišna je moj«, priti postane prema. Tu se začne ideja »Bog je moj gospodar in jaz sem njegov služabnik«. Prema z dodano zaupnostjo postane pranaja. Tu nastane prijateljski odnos s Krišno in izgubi se občutek spoštovanja. Ko je pranaji dodan občutek »Krišna je moj edini in najdražji objekt ljubezni«, presenetljivo postane mana. Krišna se ji, kljub svoji neizmerni veličini in moči, na nek način podredi. Ko se ji pridruži obilno mehčanje srca, prema postane sneha. Tu se med Krišno in častilcem ustvari odnos sina in starša. Na tej stopnji se naravno pojavi tudi jokanje za Krišno, neutolažljiva želja po druženju z njim in želja po pokroviteljski skrbi zanj. Snehi dodano poželenje postane raga. Na tej stopnji je za bhakto neznosen že trenutek ločenosti od Krišne. Tu se začne odnos moža in žene med Krišno in bhakto. Žalost v ločenosti od Krišne je duhovna sreča. Raga, ki je vedno nova in sveža in pri kateri je vedno nov in svež tudi njen objekt (Krišna), se pretvori v anurago. Glavni značilnosti te stopnje sta vzajemno podrejanje in močna želja spremljati ljubimca vsepovsod. Anuraga, ki neskončno naraste do osupljivega stanja in se razvije v neke vrste blaznost, postane mahabhava. To je neopisljivo! Celotnemu principu od rati do mahabhave pravimo sthaji-bhava. Sthaji-bhava skupaj z vibhavo, anubhavo, satviko in sančari pa postane Krišna-prema rasa, večna ekstaza ali blaženost. V življenju ljudi imamo popačeno sliko te vzvišene rase, ker je človeško življenje v oblasti  maje le popačen odsev duhovnega življenja. Kadar so dejanja same duše usmerjena na pravi objekt, duhovno osebo Krišno, je rasa čista; kadar so um in čutila naravnani na nepravi objekt, pa je rasa degradirana in postane odvratna. Popačena rasa ljudem daje namig vzvišene duhovne rase, zato smo svoje ideje in opise izrazili z besedami, ki se sicer nanašajo na različne vidike popačene rase. Bralce prosimo naj dobro razlikujejo med duhom in gosto materijo, sicer je duhovni padec neizogiben. Kdor v družbi duhovno realizirane osebe, z iskrenim srcem, umom in energijo proučuje imena, oblike, lastnosti in lile (zabave) Gospoda Krišne, kot so opisani v Šrimad-Bhagavatamu, jih bo pod vplivom bhakti zagotovo spoznal. Tisti pa, ki so vajeni vse razumsko razčlenjevati, le težko spoznajo duhovne resnice, saj je Božji zakon tak, da razum v sedanjem stanju nikoli ne more doseči sfere duha. To temo je nepotrebno razvijati še naprej. Tisti, ki bodo imeli priložnost priti tako daleč, kot smo opisali, bodo nadaljnja vprašanja postavili v svojem srcu in vselepi Gospod jim bo nato pomagal spoznati duha in se v njem dvigovati vse višje in višje. Toda dokler človek zamenjuje duha z umom, se nikakor ne more dvigniti onstran materije in njenih povezav. Velika napaka večine zahodnih filozofov je v tem, da um, popačeni ego (ahankar) enačijo z dušo oziroma duhom. Žal nam je za to. Da povzamemo; v človeku so v sedanjem stanju združeni trije različni elementi: (i) sthul ali gosta materija, ki sestavlja fizično telo in (ii) linga ali fina materija v obliki uma, pozornosti, razuma in popačenega ega, s katerim se človek zmotno poistoveti z materialnim svetom. To stanje je povzročil vpliv maje ali zavajajoče energije z namenom, da bi dušo popravila v njeni napačni želji po uživanju, ki jo je privzela, ko je pozabila na svojo naravo Božje služabnice. (iii) Oseba ali duša je v resnici popolnoma neodvisna od maje in stika z njo. Edini način, da se reši iz težave, v kateri se je znašla, je vpliv čiste bhakti, privzete od resničnega bhakte. Bhakti kot sredstvo, dušo dvigne do Vselepega Krišne in ga ponovno, kot cilj, ohranja z večno Krišna premo (ljubeznijo do Krišne). Dokler je v svetu maje, mora človek živeti mirno, s ciljem negovanja duha. V družbi mora živeti čisto, brezgrešno in delati kolikor se le da za dobro drugih. Biti mora ponižen, pogumno prenašati življenjske težave, ne sme se bahati z lastnimi vrlinami ali veličino in vsakomur mora izkazati spoštovanje, ki si ga zasluži. Zakonska zveza za mirno in krepostno življenje ter za vzgajanje Gospodovih služabnikov je dober stan za vajšnavo. Negovanje duha je glavni življenjski cilj. Počnite vse kar k temu pripomore, ter se odpovejte vsemu, kar razvijanje duha ovira. Trdno verjemite, da vas lahko zaščiti samo Krišna in nihče drug. Sprejmite ga kot vašega edinega skrbnika. Delajte vse tisto, za kar veste, da Krišna želi od vas in nikoli ne storite nečesa neodvisno od svete želje Krišne. V vseh svojih dejanjih bodite ponižni. Vedno imejte v mislih, da ste v tem svetu le začasni obiskovalci in bodite pripravljeni na vrnitev v vaš lasten dom. Opravljajte svoje dolžnosti in negujte bhakti kot sredstvo za dosego vélikega življenjskega cilja, ljubezni do Krišne. Zaposlite svoje telo, um in duha v služenje Boga. Z vsemi svojimi dejanji častite vašega vélikega Gospoda. Tako smo našim bralcem podali povzetek Mahaprabhujevega življenja in naukov. Če bo potrebno, se bomo potrudili zagotoviti še več informacij na to temo. Naši spoštovani bralci bodo sedaj videli, da je Čejtanja Mahaprabhu oznanjal čisti monoteizem in zavračal malikovanje, saj je dobro razlikoval čaščenje Šrimurtija od malikovanja. Govoril je, da je malikovanje čaščenje stvari in oseb, ki niso Bog. Ko so ga sanjasiji iz Benaresa naslovili kot vsemogočnega Boga, jim je Mahaprabhu dejal, da je nasloviti dživo (navadno živo bitje) kot Boga, najhujši greh. Tudi ob mnogih drugih priložnostih se je javno izrekel zoper čaščenje oblike ali kipa, ki ni prava podoba Boga (po kateri je bil ustvarjen človek). Častiti se mora le tiste podobe Boga, ki dajejo resnično sliko Boga. Bog je eden in edini. »Nikogar ni, ki bi se lahko meril z njim« je moto Mahaprabhujeve religije. Videli bomo tudi, da je Mahaprabhu svetu oznanjal ter z lastnim značajem pokazal najčistejšo moralnost, ki spremlja razvijanje duha. Moralnost naravno krasi značaj bhakte. Če je ne vidimo v značaju osebe, ki se predstavlja kot Krišnov bhakta, lahko podvomimo v njegovo iskrenost. Obstajajo štiri filozofske šole: ateistična, panteistična, indiferentistična in teistična. Čejtanjeva religija odklanja prve tri kot škodljive za religijo. Oznanja le čisti teizem in ljudem svetuje naj se ostalim trem izognejo. Čejtanja nas tudi uči, da je varnašram-dharma vključno s sistemom kast zgolj družbena ureditev, ki so jo uvedli rišiji (vidci) za dobro ljudi v družbi. Arijce lahko krasijo ta zunanja obeležja le, če ta ne nasprotujejo razvijanju duha. Ko je Mahaprabhu poslal Pradjumno Mišro, strogega brahmana, na poduhovitev k Ramanandi Raju, je s tem pokazal, da je guru (duhovni učitelj) lahko vsak, ki pozna Krišna-tatvo (resnico o Krišni),  ne glede na to ali je šudra (delavec), brahman (izobraženec) ali sanjasi (menih). SE NADALJUJE Naslov v izvirniku : Sree Chaitanya Mahaprabhu – His Life and Precepts Avtor : Šrila Bhaktivinod Thakur Prevod in izdaja : Društvo GOKUL (Globalna Organizacija Krišnačejtanjeve Univerzalne Ljubezni) Kontakt : Društvo Gokul, Ponova vas 4c, 1290 Grosuplje Internet : www.gokul.si, www.sreecgmath.org Email : madan_gopal_das@yahoo.com, tungavidya_dasi@yahoo.com Gsm : 041 787471 Komentarji (1) www.pozitivke.net