|
||||||
|
|||||||
Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih je s skupino svojih učencev odpotoval v Gajo ter tam prejel duhovno iniciacijo od Išvara Purija, vajšnavskega sanjasija in učenca spoštovanega Madhavendre Purija.
Ko se je Nimaj Pandit vrnil v Nadijo, je začel vneto oznanjati vero; njegova religiozna narava je postala tako močno izražena, da so bili Advejta Prabhu, Šrivas in drugi, ki so vajšnavsko vero sprejeli še pred Čejtanjevim rojstvom, osupli nad mladeničevo spremembo. Sedaj namreč ni bil več tekmovalni naijajik, prepirljivi smarta in kritizerski retorik. Pod vplivom verskih čustev se je onesveščal že ob sami omembi Krišnovega imena in se vedel kot navdihnjenec.
Očividec Murari Gupta je opisal, kako je Čejtanja v hiši Šrivasa Pandita razodel božanske moči v navzočnosti stotin privržencev, večinoma zelo učenih mož. Tedaj je za iskrene privržence na posestvu Šrivasa Pandita odprl večerno šolo kirtana (petja svetih imen Boga). Tam je oznanjal, tam je pel, tam je plesal in razodel vse vrste verskih čustev.
V tistem času se mu je pridružil Nitjananda Prabhu, oznanjevalec vajšnavizma, ki je takrat končal potovanje po vsej Indiji. Resnično, iz vseh delov Bengalije so se mu prišli pridružit številni panditi, ki so oznanjali vajšnavizem in so bili vsi iskrenih src. Nadija je sedaj postala sedež vajšnavskih ačarij (duhovnih učiteljev), katerih poslanstvo je bilo poduhoviti človeštvo z najvišjim vplivom vajšnavske vere.
Prvo pooblastilo, ki ga je izdal Prabhuju Nitjanandi in Haridasu, je bilo: »Pojdita prijatelja, podajta se na mestne ulice, ustavita se na vsakih vratih in zaprosita vsakogar, naj v svetem duhu poje ime Gospoda Harija, potem pa se vrnita in mi vsak večer poročajta o uspehu vajinega oznanjanja.« S tem poslanstvom sta se pridigarja podala na pot ter srečala Džagaja in Madhaja, dva najodurnejša nepridiprava. Ko sta slišala Mahaprabhujevo naročilo, sta pridigarja užalila, a sta se pod vplivom bhakti (ljubezni) njunega Gospoda kmalu spreobrnila. Ljudje v Nadiji so bili sedaj začudeni in so govorili: »Ne samo da je Nimaj Pandit največji genij, temveč je vsekakor tudi odposlanec Vsemogočnega Boga.«
Od tedaj pa do triindvajsetega leta je Mahaprabhu oznanjal svoja načela v Nadiji ter v vseh važnejših okoliških mestih in vaseh. V domovih privržencev je prikazoval čudeže, poučeval ezoterična načela bhakti in pel svoj sankirtan z drugimi bhaktami. Njegovi privrženci iz Nadije so začeli peti sveto ime Harija na ulicah in trgih. To je povzročilo senzacijo in vzbudilo različne občutke v različnih krogih. Bhakte so bili zelo zadovoljni, smarta brahmani pa so zaradi uspehov Nimaja Pandita postali ljubosumni in so se pritožili pri Čand Kaziju (muslimanskem oblastniku), češ da se Čejtanja obnaša nehindujsko. Kazi je prišel v hišo Šrivasa Pandita, tam razbil mridango (glineni boben) in zapretil, da bo moral – če Nimaj Pandit ne preneha zganjati hrupa s svojo smešno religijo – njemu in njegovim pristašem vsiliti muslimanstvo. Ko je Mahaprabhu izvedel, kaj se je zgodilo, je meščanom naročil, naj se zvečer vsi zberejo, vsak z baklo v roki. To so tudi storili in Nimaj je odkorakal s svojim sankirtanom (skupinskim petjem svetih imen Boga), podeljenim na štirinajst skupin. Ko je prispel do Kazijeve hiše, je imel z njim dolg pogovor in mu na koncu v srce prenesel svoj vajšnavski vpliv, ko se je dotaknil njegovega telesa. Kazi je nato zajokal in priznal, da je začutil močan duhovni vpliv, ki je razpršil njegove dvome in v njem vzbudil religiozno čustvo, ki ga je navdalo z najvišjo ekstazo. Kazi se je potem pridružil skupini sankirtana. Svet je bil osupel vpričo duhovne moči Vélikega Gospoda in po tem dogodku se je na stotine heretikov spreobrnilo ter pridružilo pod zastavo Višvambharja.
Po tem je nekaj ljubosumnih in nizkotnih brahmanov iz mesta Kulija zanetilo spor z Mahaprabhujem in zbrali so skupino, da bi se mu postavili po robu. Nimaj Pandit je bil po naravi mehkega srca, a neomajnih načel. Rekel je, da sta strankarsko čustvo in sektaštvo dva največja sovražnika napredku in da njegovo poslanstvo ne bo imelo popolnega uspeha, dokler bo ostal prebivalec Nadije, ki pripada določeni družini. Zato se je odločil, da bo prerezal vezi z eno samo družino, kasto in vero ter postal prebivalec sveta. Tako odločen je v štiriindvajsetem letu stopil v red sanjasa (meniha) pod vodstvom Kešava Bharatija iz Katve. Njegova mati in žena sta grenko jokali v ločenosti od njega, toda naš junak je bil, čeprav mehkega srca, oseba zelo močnih načel. Zapustil je mali svet svojega doma in ga zamenjal za neomejeni duhovni Krišnov svet, ko je šel živeti skupaj z vsemi ljudmi.
Potem ko je postal sanjasi, so ga napeljali, da obišče hišo Advejte Prabhuja v Šantipurju. Advejta je uspel povabiti vse njegove prijatelje in občudovalce iz Nadije ter privedel Šači Devi, da je lahko videla svojega sina. Zadovoljstvo in bolečina sta hkrati preplavila njeno srce, ko je zagledala sina v opravi sanjasija. Kot sanjasi je imel Krišna Čejtanja na sebi samo kaupin (spodnje perilo) in bahirvas (pokrivalo). Glavo je imel obrito, v rokah pa je držal dando (meniško palico) in kamandalu (vrč za vodo). Sveti sin je padel pred stopala ljubljene matere in dejal: »Mati! To telo je tvoje in jaz moram ubogati tvoje ukaze. Dovoli mi, da odidem v Vrindavan zavoljo mojih duhovnih dosežkov.« Mati je po posvetu z Advejto in drugimi, sina zaprosila, da prebiva v Puriju (mestu) Gospoda Džaganatha, da bi občasno lahko dobila obvestila o njem. Mahaprabhu je privolil in čez nekaj dni odšel iz Šantipurja proti Orisi.
Njegovi življenjepisci so potovanje Krišne Čejtanje (to ime je dobil kot sanjasi) iz Šantipurja v Puri opisali zelo podrobno. Potoval je vzdolž reke Bhagirathi vse do Čatrabhoga, ki je sedaj v Thana Mathurapurju, Diamond-Harbour, 24 Parganas. Tam se je vkrcal v čoln, s katerim je potoval do Prajag Ghata v pokrajini Midnapur. Od tod je šel peš skozi Balasore in Katak proti Puriju in spotoma obiskal tempelj Bhuvanešvarja. Ko je prispel v Puri je videl Gospoda Džaganatha v templju ter nekaj časa živel pri Sarvabhaumu, ki ga je na to nagovoril.
Sarvabhaum je bil izjemen pandit tedanjega časa. Njegova učenost ni poznala meja. Bil je najboljši naijajik svojega časa in je slovel kot največji učenjak v filozofiji Vedante Šankaračarijeve šole. Rojen je bil v Nadiji (Vidjanagar) in je v šoli, ki jo je tam vodil, poučil o filozofiji njaje veliko število učencev. V Puri se je preselil malo pred rojstvom Nimaj Pandita. Ko je njegov svak Gopinath Mišra našega novega sanjasija predstavil Sarvabhaumu, je le-ta osupnil nad Čejtanjevo telesno lepoto in izrazil bojazen, da bo mladenič težko ohranil sanjas dharmo (dolžnost meniha) do konca dolgega življenja, ki je še pred njim. Gopinath, ki je poznal Mahaprabhuja še iz Nadije, ga je zelo spoštoval in je odvrnil, da ta sanjasi ni navaden človek. Okoli te točke se je med Gopinathom in Sarvabhaumom razvila vroča razprava.
Sarvabhaum je nato prosil Mahaprabhuja, naj pride poslušat njegovo branje Vedanta-suter (zaključkov Ved) in slednji je tiho pristal. Čejtanja je sedem dni molče poslušal tehtne Sarvabhaumove razlage, nakar je Sarvabhaum dejal: »Krišna Čejtanja! Mislim, da Vedante ne razumeš, saj po moji recitaciji in pojasnilih nimaš nobenega vprašanja.« Čejtanja mu je odgovoril, da je sutre zelo dobro razumel, ni pa mu jasno, kaj je Šankaračarija mislil s svojimi razlagami. Sarvabhaum je ves osupel dejal: »Praviš, da razumeš pomen suter, ne razumeš pa komentarjev, ki jih pojasnjujejo? Že prav! Če res razumeš sutre, naj potem slišim tvoja pojasnila!«
Mahaprabhu je nato vse sutre pojasnil na svoj način, ne da bi se dotaknil panteističnega komentarja Šankaračarije.
Sarvabhaum je s svojim pronicljivim umom sprevidel resnico, lepoto in skladnost argumentov v Čejtanjevi razlagi. Priznal je, da ni srečal še nikogar, ki bi znal pojasniti Brahma-sutre tako preprosto in da Šankarovi komentarji ne pojasnjujejo Vedanta-suter tako naravno kot Mahaprabhujevi. Nato se je Čejtanji predal kot zagovornik in privrženec in v nekaj dneh je Sarvabhaum postal eden največjih vajšnav tistega časa. Ko se je to razvedelo, je cela Orisa opevala slavo Krišne Čejtanje in na tisoče ljudi je prišlo k njemu, da bi postali njegovi privrženci.
Mahaprabhu je želel obiskati južno Indijo in na pot se je podal z brahmanom po imenu Krišnadas. Čejtanjevi življenjepisci so nam podali podrobnosti potovanja. Najprej je šel v Kurmakšetro, kjer je čudežno ozdravil gobavca Vasudeva. Na obali reke Godavari je srečal Ramanando Raja, guvernerja Vidjanagarja in imel z njim filozofski pogovor na temo prem-bhakti (ljubezni do Boga). Še en čudež je naredil, ko se je dotaknil sedmih tal dreves – nakar so ta v hipu izginila – skozi katere je Gospod Ramačandra, Dašarathov sin, izstrelil puščico in ubil velikega kralja Balija.
Ves čas potovanja je oznanjal vajšnavizem in nam-sankirtan (petje svetih imen Boga). Štiri mesece deževne dobe je preživel v hiši Venkate Bhate v Rangakšetri. Tam je célo Venkatovo družino spreobrnil iz vajšnavizmaRamanudžev bhakte Krišne. Venkata je imel tudi desetletnega sina po imenu Gopal, ki je pozneje prišel v Vrindavan in postal eden od šestih Gosvamijev ali prerokov, ki so tam služili pod vodstvom njihovega voditelja, Šri Krišna Čejtanje. Gopal, ki ga je njegov stric Prabodhananda Sarasvati izobrazil v sanskrtu, je napisal več knjig o vajšnavizmu.
Čejtanja je obiskal številna mesta v južni Indiji vse do Cape Comorina in se po dveh letih vrnil v Puri prek Panderpurja na reki Bhimi. Tam je poduhovil pesnika Tukarama, ki je od tedaj dalje tudi sam postal verski pridigar. O tem je Tukaram pisal v svojih abhangah (verzih), ki jih je zbral gospod Satjendra Nath Tagore iz bombajske državne službe. Na svojem potovanju je Čejtanja na večih mestih razpravljal z budisti, džainisti in majavadiji (impersonalisti) ter te nasprotnike spreobrnil v vajšnavizem.
Ko se je Čejtanja Mahaprabhu vrnil v Puri, so se njegovi zastavi pridružili kralj Orise Prataparudra Dev in mnogi brahmani panditi. Sedaj je imel sedemindvajset let. V osemindvajsetem letu je odšel v Bengalijo vse do Gaude v Maldahu. Tam je sprejel k sebi dva brata in pomembni osebnosti po imenu Rup in Sanatan. Čeprav sta bila iz rodu karnatskih brahman, sta zaradi druženja s šahom Hosainom, tedanjim vladarjem Gaude, pri katerem sta služila kot ministra, postala na pol muslimana. Dabirkhas in Saker Malik, kot ju je šah preimenoval, sta obvladala perzijščino, arabščino in sanskrt ter bila lojalna služabnika države, zato sta bila gospodarju zelo ljuba. Ta dva gospoda nista našla načina, da bi se vrnila v družbo kot običajna hindujca, zato sta pisala Mahaprabhuju, medtem ko je bil ta v Puriju, za duhovno pomoč. Mahaprabhu jima je v odgovoru napisal, da bo prišel in jima pomagal iz duhovnih zadreg. Ko je prišel v Gaudo, sta brata prišla predenj in mu posvetila dolgo molitev. Mahaprabhu jima je naročil, naj gresta v Vrindavan in se tam srečata z njim.
Čejtanja se je vrnil v Puri prek Šantipurja, kjer se je ponovno sestal z drago materjo. Po kratkem bivanju v Puriju se je napotil v Vrindavan, tokrat v spremstvu Balabhadre Bhatačarije. Iz Vrindavana se je spustil v Prajag (Alahabad), kjer je z dokazi iz Korana spreobrnil v vajšnavizem veliko muslimanov. Potomci teh spreobrnjencev so še vedno znani kot pathanski vajšnave. V Alahabadu se je z njim sestal Rup Gosvami. Čejtanja ga je v desetih dneh poučil o duhovnosti in ga poslal v Vrindavan z dvema nalogama: da napiše teološka dela, ki znanstveno pojasnjujejo čisto bhakti (vdano služenje) in prem (ljubezen) ter obnovi mesta, kjer je Gospod Krišna na koncu dvapar-juge (eno izmed štirih obdobij) razodel svojo duhovno lilo (zabavo) za dobro vernih ljudi.
Rup Gosvami je iz Alahabada odšel v Vrindavan, Mahaprabhu pa se je spustil v Benares. Tam je bival v hiši Čandrašekharja, dnevno bhikšo (naprošeni obrok) pa je sprejel pri Tapanu Mišri. Tam se mu je pridružil Sanatan Gosvami in Čejtanja ga je dva meseca poučeval o duhovnih temah. Čejtanjev življenjepisec Krišna Das Kaviradž nam je podrobno opisal Gospodovo poučevanje Rupa in Sanatana. Krišna Das ni bil pisec-sodobnik, a je podatke zbral od samih Gosvamijev, neposrednih Mahaprabhujevih učencev. Dživa Gosvami, Sanatanov in Rupov nečak, ki nam je zapustil neprecenljivo delo z naslovom Sat-sandarbha, je filozofsko obravnaval nauk svojega velikega voditelja. Mi smo zbrali in povzeli Čejtanjev nauk iz knjig teh velikih piscev.
V Benaresu je imel Čejtanja pogovor z učenimi mestnimi sanjasiji v hiši brahmana iz Marhate, ki je priredil sprejem za vse sanjasije. Na tem srečanju je Čejtanja prikazal čudež, s katerim je k sebi pritegnil vse sanjasije. Sledil je živahen pogovor. Na čelu sanjasijev je bil njihov največji učenjak in voditelj Prakašananda Sarasvati. Po kratkem besednem dvoboju so se pokorili Mahaprabhuju in priznali, da so bili zavedeni s Šankaračarijevimi komentarji. Tudi učenjaki se niso mogli dolgo upirati Čejtanji, saj jih je nekako uročil s posebnim čarom, ki se je dotaknil njihovih src, da so zajokali v želji, da izboljšajo svoje duhovno življenje. Sanjasiji iz Benaresa so padli pred Čejtanjeva stopala in ga zaprosili za kripo (milost). Čejtanja je potem pridigal čisto bhakti in vsadil v njihova srca duhovno ljubezen do Krišne, ki jih je primorala, da so se odrekli sektaškim čustvom. Po čudežni spreobrnitvi mestnih sanjasijev so vsi ljudje v Benaresu postali vajšnave in s svojim novim Gospodom priredili veličasten sankirtan.
Mahaprabhu je nato poslal Sanatana v Vrindavan, sam pa je odšel v Puri. Njegov spremljevalec Balabhadra je opisal, da je Mahaprabhu na poti proti Puriju, ki je vodila skozi džunglo, prikazal mnoge čudeže, kot na primer, da je navedel tigre in slone, da so plesali ob poslušanju Krišnovega imena.
Od takrat naprej – to je od njegovega enaintridesetega leta, do odhoda s tega sveta v njegovem oseminštiridesetem letu, med sankirtanom v templju Tota-Gopinatha – je Mahaprabhu živel v Puriju v hiši Kašija Mišre. V teh osemnajstih letih je živel življenje velike ljubezni in pobožnosti. Obkrožali so ga številni privrženci, ki so vsi bili vajšnave najvišjega reda in so se razlikovali od običajnih ljudi po najčistejšem značaju in učenosti, neomajnih verskih načelih ter duhovni ljubezni do Radhe in Krišne. Svarup Damodar, ki je bil takrat, ko je Mahaprabhu živel v Nadiji, znan kot Purušotamačarija, se je Gospodu pridružil iz Benaresa in sprejel službo njegovega tajnika. Nobeno pesniško ali filozofsko delo ni moglo priti pred Mahaprabhuja, če ga Svarup ni ocenil kot čistega in uporabnega. Raj Ramananda je bil Gospodov drugi družabnik. S Svarupom sta pela, medtem ko je Mahaprabhu izražal svoja občutja na določene točke čaščenja. Paramananda Puri je bil njegov minister za verske zadeve.
Čejtanjevi življenjepisci so opisali na stotine anekdot, ki jih tukaj vseh ne moremo navesti. Mahaprabhu je spal le malo. Medtem ko so ga njegova čustva dan in noč nosila globoko skozi prostranstva duhovnih nebes, so njegovi občudovalci in privrženci vseskozi pazili nanj. Častil je Radho in Krišno, vzdrževal stike s svojimi misijonarji v Vrindavanu in se pogovarjal z verniki, ki so ga obiskovali. Pel je in plesal in ni maral zase; pogosto se je izgubil v verski blaženosti. Kdor ga je videl, je verjel, da je sam vselepi Bog, ki se je pojavil v spodnjem svetu za blagor človeštva.
Ves čas je ljubil svojo mater in ji občasno pošiljal mahaprasad (Bogu darovano hrano) po tistih, ki so šli v Nadijo. Bil je najbolj ljubeznive narave. Ponižnost je bila poosebljena v njem. Njegova mila pojava je bila vir radosti za vse, ki so prišli v stik z njim. Prabhuju Nitjanandi je poveril misijonarstvo v Bengaliji. Šest učencev (Gosvamijev) je poslal v Vrindavan, oznanjat ljubezen v notranjost dežele. Kaznoval je vse učence, ki so skrenili s poti svetega življenja. To je zelo izrazito storil v primeru Haridasa mlajšega. Vselej je bil pripravljen dati pravilne življenjske napotke tistim, ki so ga prosili zanje, kar je razvidno iz njegovega poučevanja Ragunatha Dasa Gosvamija. Njegovo ravnanje do Haridasa starejšega pa je pokazalo, kako je ljubil duhovne ljudi in kako je nasprotoval kastnim razlikam v duhovnem bratstvu.
SE NADALJUJE
Naslov v izvirniku : Sree Chaitanya Mahaprabhu – His Life and Precepts
Avtor : Šrila Bhaktivinod Thakur
Prevod in izdaja : Društvo GOKUL (Globalna Organizacija Krišnačejtanjeve Univerzalne Ljubezni)
Kontakt : Društvo Gokul, Ponova vas 4c, 1290 Grosuplje
Internet : www.gokul.si, www.sreecgmath.org
Email : madan_gopal_das@yahoo.com, tungavidya_dasi@yahoo.com
Gsm : 041 787471
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Sri-Cejtanja-Mahaprabhu-Oznanjanje-Vere
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
