Kako premagati preteklost?
Kakšna je razlika med življenjem v preteklosti in sedanjosti?
Koliko izmed sedem milijard ljudi, je resnično živih?

Od česar to človek skuša zbežati, in zakaj mu to evidentno ne uspeva?
So naše reakcije in delovanje, praktično v celoti pogojene s preteklostjo?
Kako delujejo naši možgani in kaj nas učijo naši starši, učitelji, šola, ter družba v celoti?

Kaj v resnici počnejo mnogi, ki iščejo, vadijo, prebirajo duhovne knjige ali sledijo napotkom svojih duhovnih učiteljev?
Mar to človek išče izhod iz labirinta preteklosti?

Da žalostno toda resnično je, da od zgodnjih let odraščanja, starejši v nas vcepljajo vzorce skladiščenja in ponavljanja.
Vse to se prenaša iz generacije v generacijo.
To kar se ponavlja je zmeraj preteklost, saj se sedanjost ne ponavlja.

Je ponavljanje koristno ali je omejujoče?
Vsekakor se marsičesa moramo »naučiti«, in nesmiselno bi bilo na vseh področjih življenja »izumljati toplo vodo«.
Toda ti isti možgani zaradi svojih nenehnih blebetanj in neskončnih ponavljanj, uničujejo odnose vseh vrst in nas same.
Ko srečamo kako bitje s katerim smo si blizu, je tak odnos sprva svež, mladosten, zanimiv, nov.
Sčasoma se ta odnos žal spremeni v mehanskega in ponavljajočega.
Srečujemo se iz navade.
Pogovarjamo se iz navade.
Ljubimo se iz navade.
Življenje postane ena sama navada in dolgčas.

Vse to je delovanje iz spomina, iz mrtve preteklosti.
Možgani nas imajo v oblasti.
Kako se osvoboditi te mrtve preteklosti?
Mar z bežanjem od nje skozi ustvarjanje kariere, gradnjo doma, družine…ali s prebiranjem vseh mogočih knjig, sledenje učiteljem, ki vejo kako?

Paradoks je, da bolj ko človek želi premagati ali pregnati preteklost, bolj se je oklepa.
Namreč vsak gib v smeri osvoboditve od preteklosti, je sam po sebi pogojen.
Preteklosti se zato ni mogoče osvoboditi postopoma, saj se na tak način preteklost le modificira in nadaljuje.

Osvoboditev od preteklosti je mogoča le s temeljitim spoznanjem delovanja naših možganov in psihe.
Ko spoznaš, da je prav vse karkoli boš počel v smeri osvoboditve od preteklosti vnaprej pogojeno in omejeno, potem prenehaš s takimi neplodnimi početji.
Potem vidiš to neplodno početje pri mnogih, ki se trudijo do nezavesti in na različne načine premagati preteklost.
Toda ta preteklost smo mi sami, sebe pa ni mogoče premagati.

Ko ti vse to postane popolnoma jasno, ne počneš ničesar več v smeri osvoboditve.
V nedelovanju in ko ne počneš prav ničesar, temveč preteklosti pustiš prosto pot in je ne poskušaš spreminjati ali od nje zbežati, so vrata in izhod iz sveta dolgočasja ter trpljenja.
S takimi spoznanji se rodi nova zavest, ki se nikoli ne ponavlja ampak je zmeraj sveža, mladostna, nova in živa.
Življenje in ta zavest sta eno in isto.
Prisotna je le živa sedanjost, ki nima ne začetka, ne konca.
Življenje dobi povsem drugačen pomen in postane radost, ki smo jo tako pogrešali.

Mirko