O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t.i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Hvaležnost dviguje vibracijo in odpira vrata pozitivnim spremembam v prihodnosti
Decembru pravimo veseli december zato, ker se poslavljamo od starega leta. Ker je čas praznovanj in smo polni želja, upanja in pričakovanj, kaj nam bo prineslo novo leto. Hkrati pa so decembra tudi najdaljše noči in najkrajši dnevi. Vrh je enaindvajsetega decembra, ko se zgodi zimski sončni obrat in se začne dan počasi daljšati, v naše življenje pa prihaja več svetlobe.

Kako vzdržati ta čas, ko se pogosto v nas zajedajo tudi temne misli, črnogledost, potrtost, in kako prenesti več svetlobe v svoje življenje - o tem smo se pogovarjali z Lorello Flego. Najbolj je izpostavljena kot modna strokovnjakinja, tokrat pa jo bomo povprašali za nasvete s področja njene poklicne izobrazbe; je diplomirana psihologinja.

Piše: Anina Lidija Polajžer

Samski stan postaja dandanes vedno bolj pogosta praksa pravzaprav kar vseh generacij. Partnerstva so postala drugačna, vedno več ljudi je nezadovoljnih v svojih zvezah in nikakor ne moremo več mimo dejstva, da razpada vedno več dolgoletnih zvez, ki so nam na prvi pogled delovale popolne, sedaj pa posamezniki odkrito priznavajo, da so živeli le navidezno pravljico in da so globoko v sebi nesrečni.

Takšna nesrečna partnerstva so bila najverjetneje stalnica tudi pred časom, razlika je le v tem, da je pogum posameznikov po iskanju osebne sreče vedno večji in je tako danes vsakdo lažje odkrit tako do sebe kot tudi do bližnjih in do okolice.

Spremembe, tako si jih želimo a vendar ali se upamo stopiti na novo pot?

Si pripravljen-a sprejeti končno odgovornost zase, za svoje življenje, končati z »jamranjem«- nič se ne da? Pot dolgoročnih sprememb je počasna, ne gre čez noč in potrebna je vztrajnost, želja, cilj in verjeti vase...

Ljudje smo »narejeni«, da imamo radi najlažjo, najkrajšo pot, ki jo lahko dosežemo s čim manj truda. Zato tudi posegamo po raznoraznih dietah, jemljemo prehranske dodatke, hodimo v fitnese in da bo boljši rezultat pijemo/jemo razne praške/proteine...... A žal je to kratkoročno in za povrh ima še neljube posledice, a ker jih vidimo šele čez določen čas, nas v tem trenutku ne zanimajo. Radi verjamemo lepim besedam, lepo zapakiranim škatlicam, ki nam obljubljajo spremembo brez truda skozi noč.

Potencial po mojem mnenju in razumevanju pomeni neko silo ali moč, možnost ali opcijo, da bi nekaj razvili. Pogosto svoje potenciale ne razvijemo, bodisi da ne vemo, da jih nosimo v sebi ali pa so nam kdaj v preteklosti povedali, da po vsej verjetnosti iz nas nič ne bo in so naši potenciali ostali neizkoriščeni. Se pogosto dogaja.

Danes pa imam pred očmi potencial, ki ga nosi odnos med dvema posameznikoma, ki sta se zaljubila in odločila skupaj zaživeti. Govorim o partnerskem potencialu, ki se ga ima za zlahka samoumevnega, v resnici pa preveč parov omenjeni potencial uničuje s kreganjem, jezo, ljubosumnostjo in kar je še težkih čustvenih stanj, ki se generirajo iz nerazumevanja lastne odgovornosti v odnosu.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Na osebnem področju smo si zastavili cilje in zdaj iščemo načine, da bi jih uresničili. Odvisni so od naših trenutnih življenjskih razmer, predvsem pa od našega pogleda na sebe, na svet okrog nas, naše mesto v njem in na življenje nasploh. Če jih razširimo na celoten spekter svojega življenja, pa lahko govorimo o svojem poslanstvu, zaradi katerega smo se rodili kot ljudje.

Človek kot del Narave
Ko rečemo "jaz", lahko s tem izrazom označimo različne stvari in verjamem, da če bi vprašala sto ljudi, kaj razumejo pod to besedo, bi dobila sto različnih odgovorov. Verjetno pa bi se večina strinjala, da sem "jaz" človeško bitje. Tisto, kar pri nekom najprej zaznamo, je večinoma njegovo fizično telo. Znanstveniki, ki proučujejo genom različnih živalskih vrst (dedni material v naših celicah), so ugotovili, da se človekov genom razlikuje od genoma primatov (človeku najbolj sorodnih opic) le v dveh odstotkih.

Kaj lahko preprosto vprašanje pove o vaši osebnosti?

Mnogo, odvisno od vprašanja.

Vprašanje: “Če bi lahko izbirali med sposobnostjo letenja ali biti neviden, kaj bi izbrali in zakaj?”

Odgovor lahko razkrije ali oseba hrepeni po nezadržni svobodi izražanja (letenje) ali po varni preračunljivosti/pretkanosti in moči (nevidnost).

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Dragi prijatelji, med Egom kot lažno osebnostjo in resnično osebnostjo je velika razlika. Ego je škodljiv, osebnost je koristna.

Ego, kar po latinsko pomeni "jaz", in je v vsakdanji rabi osnova za izraz "egoist" oziroma "sebičnež" predstavlja lažno osebnost, lažni Jaz, ki je sestavljen iz številnih razcepljenih, konfuznih in konfliktnih delnih osebnosti oziroma lažnih Jazov, ki imajo škodljiva vedenja.

MISLIM, TOREJ SEM : VEM, DA NIČ NE VEM
Za začetek nekaj vprašanj: Ali opažate, da vaši bližnji, pa tudi kolegi v službi, bolj ali manj stalno ponavljajo določene fraze in vzorce obnašanja? Ali kaj takega opažate tudi pri sebi? Ali ste bili kdaj za kakšno stvar tako prepričani, da je takšna in nič drugačna, da bi dali zanjo "roko v ogenj"? Potem pa se vam je zaradi poteka dogodkov zgodilo, da ste bili prisiljeni priznati pomoto in spremeniti svoje mnenje? - Dovolite, da odgovorim za vas: verjetno.

Moja stara mama, na primer, je bila kuharica, zato je bila prepričana, da najbolje ve, kako je treba kaj skuhati ali speči. Res je bila njena orehova potica zame najboljša na svetu. Zdaj, ko je stara mama že veliko let pokojna, pa moram priznati, da zame celo boljše potice speče njena snaha. Ne vem, kako bi stara mama danes to sprejela, ali bi bila ponosna ali bi se ji zdelo "za malo".

Želimo si ljubezni, ki se nam neprestano izmika in strah, ki je tako prisoten, da ga niti ne zaznamo več. Ljubezen in strah sta osnovni energiji. Energiji dveh polov, energiji, ki nas močno pretreseta, energija, zaradi katere smo preživeli in energija, ki je za mnoge smisel življenja. Energiji, ki jih zaznamo preko čustev in občutkov.

Veselje, sreča, žalost, gnus, ljubosumje, zavist... so le izpeljanke energij ljubezni in strahu.
Veselje, sreča, žalost, gnus ljubosumje in zavist so le izpeljanke teh dveh energij.

Si še predstavljamo življenje brez pametnih telefonov? Zakaj jih tako obožujemo? Ker nas povezujejo s številnimi ljudmi? Ker imamo zaradi njih lahko več povezav? Toda vprašati bi se morali, koliko smo z njimi zares povezani? Si povezanosti z drugimi želimo, toda z omejitvami, ki jih prinašajo telefoni?

Ali z SMS-sporočili še posredujemo enaka sporočila skrbi, osebne vpletenosti in zanimanja? V uporabi pametnih telefonov in pošiljanju SMS-sporočil se zrcali današnji razvoj medsebojnih odnosov.

Sam sem preživel že več koncev Sveta, saj spremljam karmičarska kanalizirana sporočila in podobne laži že od leta 2005. Zanimivo je, da ste tudi vi že preživeli mnoge konce Sveta, ne da sploh vedeli, da ste imeli to srečo.

Verjetno se spomnite konca Sveta 21. 12. 2012, ko so bili mnogi, ki se ukvarjajo z New Age duhovnostmi (mešanica vraževerij, magij, spiritualnosti, sveč, manter in talismanov, popoprana z drobirjem črnih mačk, posušenih pajkov in kokošjih krempeljnov), že počesani, polikani in spakirani za let v onostranstvo.

Piše: Rožana Grdina

Poznate občutek, ko ste s seboj zelo nezadovoljni? Ko sami sebe ne prenesete več in vam po glavi rojijo misli in besede: "Zakaj sem tak/takšna? Zakaj se to meni dogaja?" In po desetih vprašanjih pridemo do zaključka, da ni čudno, da nas nihče nima zares rad, ker smo skupek nesposobnosti, ker nismo takšni, kot bi morali biti.

In kakšni bi morali biti? Ja, seveda - lepi, postavni, pametni, izobraženi, bogati, prijazni, komunikativni, ambiciozni, veseli . Ali bi bili potem res zadovoljni s seboj, če bi bili vse to? Potem bi si želeli še drugih stvari; saj poznate, blondinke bi bile rade črnolase in obratno. In tako se lahko vrtimo v začaranem krogu obtoževanja in objokovanja sebe in svoje okolice za naše nezadovoljstvo s seboj.

V Niki se sprašujejo, kje je meja med ljubeznijo, vzgojo in popustljivostjo? Kako otroka ukrotiti in vzgojiti brez občutka slabe vesti? Kako otroku postaviti meje, ne da bi se ob tem bali, da nas ne bo imel več tako rad? »Lahko je biti pameten za drugega, ko pa gre za tvojega otroka, si v dilemi,« pravi večina staršev. O tem, kako v današnjem času, ko ni več navada otroke vzgajati s šibo in zmerljivkami, kljub temu doseči, da vas ta uboga, piše Jesper Juul v knjigi To sem jaz! Kdo si pa ti?

»Obstaja delitev na družbene in osebne meje. Starši se obnje spotikajo 25 let, kolikor otroci živijo doma. Prvih šest, sedem let jih odkrivamo skoraj vsak dan. Potem sledi premor, ko pa otrok dopolni 12, 13 let, nastopi nov čas,« pravi Juul. Družbene meje so tiste, ki so v družbi okoli nas splošno sprejete. Odločiti se morate, katere izmed njih bodo veljale tudi med štirimi stenami vašega doma.

Poznate zgodbice o ljudeh, ki so se spustili v posel, vezo …, ne da bi, vsaj navidezno, izpolnjevali pogoje za ta podvig? Gre za ljudi, o katerih modrujemo (tračarimo): »Še osnovne šole nima, pa poglej, kam je prilezel!« Ali pa: »Ona je tako ponesrečena –, mislim, a tebi zgleda -, poglej jo no, kakšna pa je, kako ji je le uspelo dobiti tega tipa?« itd. itd. In drugi pol; ljudje z briljantnim umom, visoko izobrazbo, super finim videzom, karakterjem, značajem … skratka z vsemi pogoji, temelji, zasnovami, osnovami … za noro izpolnjujoče življenje, pa, videti je, že več let, nezadovoljni, ostajajo na istem mestu.

Le kje je kleč? Tako na prvo žogo se mi - se spomnim še iz študijskih dni - v glavo prikrade misel, da več kot znaš, bolj vidiš, kako neznaten delček vsega znanja pravzaprav poseduješ. Več kot znaš, bolj se zavedaš, da znanja in izkušenj ni nikoli dovolj. Še to se moram naučiti, še to moram predelati, še na to se moram pripraviti, še to storiti, preden …

Čeprav se nam zdi, da smo zaradi družbenih omrežij s prijatelji in družinskimi člani povezani 24 ur dnevno, nova študija kaže, da smo zaradi teh mrež v resnici še bolj osamljeni.

Tisti, ki na družbenih omrežjih preživijo dve uri dnevno, imajo dvakrat več možnosti, da se bodo počutili družbeno odrinjeni. Že od prej je znano, da družbena omrežja prispevajo k večanju števila ljudi, ki trpijo za tako imenovanim sindromom strahu pred tem, da bi kaj spustili, z angleško kratico FOMO (Fear Of Misssing Out), toda ta študija kaže, da je problem veliko kompleksnejši.

Vesoljska Sprememba se je po končanem delu v spodnjem, razen Zemlje, in srednjem delu starega vesolja v septembru opazno preselila k Oblakom in jih začela preusmerjati iz dvojnega pristopa Zla in Dobrega v Dobro.

Sanji sem danes sporočil, da se je začelo »predpranje«, s katerim bo Sprememba zmehčala Oblake in jih pripravila za ukinitev blokade, spremembo v ljudi in preselitev v naš del vesolja.

Prej so prihajale novice s Palkija in od naših vesoljcev, zadnje tedne pa večinoma o dogajanju med Oblaki.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Sreča je dosegljiva, le potrpežljivi morate biti, saj je veliko pogostejša šele v starosti.

Starejši ljudje so namreč veliko srečnejši kot mladi, kar pomeni, da so leta odločilni dejavnik za doseganje sreče. Psihiatri so v raziskavi merili kognitivne funkcije sodelujočih, njihovo fizično zdravje ter druge kazalnike blagostanja.

Vsak človek je neizmerno srečen, ko sreča sorodno dušo, in neizmerno nesrečen, ko spozna, da ni tako zelo sorodna. Nekateri jo skušajo potem prepričati, da bi postala sorodna, ali pa se ji pustijo prepričati – zlepa ali zgrda. Tretji si jo skušajo podvreči ali pa se ji pustijo podvreči. Četrti jo pustijo pri miru in skušajo imeti mir pred njo. Ljudje ne maramo nesorodnih duš.

Ljudje ne maramo drugačnih ljudi. Ne maramo živali, ker so drugačne, niti rastlin, ker so še bolj drugačne. Ne maramo zraka, vode, zemlje in ognja, ker so čisto drugačni. V najslabšem primeru se znašamo nad njimi. V malenkost manj slabem jih izkoriščamo. V najbolj hinavskem primeru smo prepričani, da jih imamo radi (Kako radi imamo kužka, ki ga imamo na vrvici in smo ga dali »v njegovo dobro« kastrirati?). Včasih jih trpimo, dokler nam ne poči film in jih ne utopimo v dotlej zadrževanih čustvih. V zanje najboljšem primeru nam jih je tako malo mar, da jih prezremo.

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči.
Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

Corrie ten Boom je preživela drugo svetovno vojno v taborišču Ravensbruck. V prvih povojnih letih  je vodila predavanja, na katerih je obiskovalce učila in vzpodbujala k odpuščanju. Na Holandskem je svoj dom preuredila v okrevališče za žrtve nacističnega nasilja.

Spoznala je, da: "Tisti, ki so bili sposobni odpustiti svojim prejšnjim sovražnikom, so bili zmožni vrniti se v zunanji svet in ponovno zgraditi svoja življenja, ne glede na to, kako jih je bilo tega strah. Tisti, ki so pestovali svojo zagrenjenost, pa so ostali pohabljenci."

Marsikomu pri realizaciji ciljev, pomembnih odločitvah, javnem nastopanju, odločitvi za nov posel ali pa pri temu, da nekoga povabi na zmenek primanjkuje ravno Poguma.

V SSKJ je pogum opisan kot: pogúm -a m (u) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti:

Ste kdaj opazovali glavnega junaka, kako pogumno stopi na bojno polje, v dvoboj, v gorečo hišo, akcijo, velikokrat celo v gotovo smrt? A ne izgleda neustrašno? Kot nekdo, ki je dal vsa čustva na stran in se lotil akcije, ne glede na vse.