Morda menite, da niste pretirano zaupljivi, vendar pa svet, v katerem živimo, temelji na našem zaupanju – ali vsaj na upanju.

Življenje smo zapletli do te mere, da se marsikomu zdi nemogoče – ali vsaj prenaporno – priti do vseh informacij, ki so nujne za kakovostno odločanje. Prav zato velik del svojih odločitev zaupamo tistim, o katerih menimo, da se bodo v našem imenu odločili bolje, kot bi se zmogli sami.

Je to v resnici zaupanje – ali pa gre zgolj za upanje?

Oglejte si oglase za avtomobile – tu so, da vas razveseljujejo, ne zato, da bi vam dokazali, zakaj bi morali verjeti proizvajalcu. Tako si torej kupite avto in svoje življenje zaupate kovinski škatli na kolesih, o kateri ste slišali le to, da je seksi, navihana, varčna, sodobna ... Vozite se v njem in upate, da bo vse v redu.

Po vseh dokapitalizacijah in pranju bančnega umazanega perila večina ljudi ve, da banke obstajajo le zato, ker zaupamo, da ne bodo propadle. V resnici pa niti ena nima toliko kritja, kolikor denarja obrača. Mi pa samo upamo, da nam bo, če bo šlo kaj narobe, uspelo čudežno izvleči svoje prihranke.

Zdravnikom zaupamo, da bodo v nekaj minutah ugotovili, kaj je z nami. Zavarovalnicam zaupamo, da nam bodo stale ob strani v primeru nesreče. Tudi čedalje večja priljubljenost iger na srečo je jasen znak, da vse več ljudi stavi na upanje, in to kljub trdnemu dejstvu, da je verjetnost, da bodo zadeli obljubljene dobičke, manjša od verjetnosti, da jih zadene strela. Vsakič, ko v košarico položimo kak izdelek – upamo v resničnost izjav o varni hrani, strogem nadzoru in varovanju potrošnika. Vsakič, ko prebiramo novice, upamo, da za njimi stojijo novinarji in uredniki, ki so vredni našega zaupanja. Čeprav godrnjamo nad politiki, jim skupaj z volilnim glasom predamo svoje »upanje«, saj jim omogočimo, da se odločajo v našem imenu.

Zaupate ali ne?
Ljudje smo si različni, to pa se kaže tudi v našem odnosu do zaupanja. Nikakršnih ambicij, da bi postavila novo sociološko teorijo, nimam, vendar bi lahko dejali, da je mogoče ljudi razdeliti v najmanj štiri skupine.

V prvo bi lahko uvrstili ljudi, ki želijo verjeti, da je vse v redu, saj si ne znajo predstavljati, kako bi živeli s spoznanjem, da je nekaj narobe. Američani jim pravijo zaupljiveži (angl. belikers). Takšni vam bodo na vsako opozorilo odgovorili s »To je vendar nemogoče!«, »Se bo že našla kaka rešitev«, »Zagotovo ne more biti tako hudo«, »Pretiravaš«, »Bo že«, »To je le teorija zarote« …

V drugo skupino sodijo ljudje, ki sicer ne vedo, za kaj gre, vendar že od samega začetka v vsem vidijo nevarnost, naklep, zaroto … Zdi se jim, da so s tem, ko nasprotujejo vsemu in ne verjamejo nikomur, družbeno aktivni. Teh so polne spletne klepetalnice, to so avtorji komentarjev na objavljene članke … Prepošljejo vam vse, kar jim pride pod roko, če gre le za nekaj, kar je v nasprotju z uradnim mnenjem. Pri tem se jim ne ljubi niti do konca prebrati ali vsaj na hitro preveriti vsebine, ki jo prepošiljajo … Menijo, da so s tem opravili domačo nalogo in dokazali svojo kritičnost do sistema. Toda v praksi še vedno kupujejo hrano, izdelke in storitve, ki jih proizvaja taisti sistem.

Iz te skupine se sčasoma izluščijo bolj kvalificirani »opozicijski borci«. Ti so si vzeli čas za preverjanje dejstev. V precejšnji meri so zložili sestavljanko, ki kaže, kako deluje naš svet, kdo ga krmili, kaj se dogaja v ozadju … Ker nočejo služiti takemu sistemu, se proti njemu tudi dejavno borijo. Mednje spadajo aktivisti na različnih področjih, ki pa so včasih precej nestrpni do vseh, ki ne delijo njihovega navdušenja in prepričanj. Njihovo nezaupanje v sistem je sistematično in podkrepljeno s trdnimi dejstvi, sčasoma pa postane njihov življenjski slog. »Mene že ne morejo nategniti«, »Budale, mislijo, da bom nasedel tej zgodbi« … Po vseh pravilih zakona privlačnosti so taki ljudje magnet za osebe, ki potrjujejo njihovo prepričanje. Edina težava je v tem, da težko najdejo pot iz kroga kronične zagrenjenosti in nezaupanja. Ko jim kronična jeza in nezadovoljstvo (ki se najbolj izrazita v obliki težav z jetri in s srcem) naposled začneta najedati zdravje, tudi v tem vidijo predvsem znak delovanja zunanjega sovražnika. Ti ljudje so iz nezaupanja naredili svojo »blagovno znamko«, ta pa je iz njihovega življenja izrinila milino, zadovoljstvo in ljubezen.

V četrto skupino pa spadajo ljudje, ki v resnici vedo, kaj se dogaja, vendar vidijo tudi širšo sliko – vedo, zakaj se vse dogaja in v čem je globlji smisel tega. Ko vam taka oseba reče, da je vse tako, kot mora biti, ima takšna izjava pokritje, in ni izrečena iz brezbrižnosti.

Obstaja velika razlika med vero v pravljice in ohranjanjem zaupanja v ljubezen tudi v nič kaj pravljičnih trenutkih. Taki ljudje so celo v koncentracijskih taboriščih ohranili brezpogojno ljubezen do sebe in vseh, ki jih obdajajo. Tudi dandanes so med nami in delujejo bolj s svojo milino kot z agitacijskimi sposobnostmi.

Pri teh ljudeh lahko zaznamo močno samozaupanje, iz katerega se nato oblikuje zaupanje ali nezaupanje v druge ljudi, ustanove, izdelke, storitve, informacije. Biti ljubeč še ne pomeni biti naiven. Zaupati v dobro v človeku še ne pomeni zaupati vsakomur. Vendar pa je to osnova za prepoznavanje ljudi, ki so vredni zaupanja.

Razlika med opisanimi skupinami je velika. Prvi zaupajo brez pokritja, drugi se pretvarjajo, da ne zaupajo, tretji ne zaupajo, četrti pa zaupajo sebi in stvarstvu. Kot pove tudi razlika med besedami: če naj upanje postane zaupanje, je treba za to tudi nekaj storiti.

Zaupati je angažma – garanje! Zahteva, da najprej začnemo zaupati sebi, da smo sposobni sami ugotoviti, kaj se dogaja, kaj in kdo je vreden našega zaupanja. Samozaupanje nam odpira poti do spoznanj, o katerih številni ljudje sploh ne vedo, da obstajajo. Samo prek samozaupanja lahko prestopimo v svet védenja, v katerem se skriva veliko več odgovorov kot v vseh knjigah, ki jih zmoremo prebrati v svojem življenju.

To seveda zahteva tudi napor, čas in vztrajnost, ki so nujni za primerjanje, raziskovanje, zastavljanje vprašanj, prisluškovanje notranjim odgovorom in na osnovi vsega tega tudi za sprejemanje odločitev. Zatem pa zahteva še odgovornost, da te odločitve živimo.
Kot vidite, zaupati ni niti najmanj lahko. Veliko laže je svojo lenobo zaviti v celofan skepticizma ali zaupanja brez pokritja.

Vse napovedi za to leto nas opozarjajo, da prihaja čas »velikega pospravljanja«. Kdor se bo šele zdaj lotil ugotavljanja, komu in čemu sploh lahko zaupa, je že izgubil veliko časa. »Stresni testi«, s katerimi so v prejšnjih letih želeli okrepiti naše zaupanje v bančništvo ali v nuklearko, utegnejo kmalu zajeti tudi številna druga področja življenja.

V kakšni obliki bodo potekali v našem mikrookolju, je težko predvideti. Kdor zna prijateljevati s svojo zavestjo, bo imel dostop do pravih informacij, četudi nas bodo z vseh strani bombardirali z zavajanjem. Če imate povrhu ob sebi ljudi, ki jim resnično zaupate, bo to neprecenljiva dragocenost.

"Poznamo tri vrste laži: laži, debele laži in statistike. "Mark Twain in Benjamin Disraeli

Sanja Lončar
Vir: www.zazdravje.net