Leta in leta sem rabila, preden sem končno dojela, kaj pomeni ljubezen do sebe. Danes vem, da se ima človek rad, ko se zaradi ničesar ne obsoja, ker razume, da v vsakem trenutku ravna, kot takrat najbolje zmore in zna.

Vedno poskušamo narediti najboljše, kot glede na svoje občutje, sposobnosti in znanje v danem trenutku zmoremo in znamo. Z vsako novo situacijo, v kateri se znajdemo, postanemo malo bolj »odrasli«, bolj izkušeni in več vemo. Hkrati pa za nazaj po navadi tudi vse bolj samokritični. Pozabimo, da bi zanesljivo že prej ravnali bolj po »pravi« pameti, če bi že takrat vedeli, razumeli in zmogli toliko kot danes.

Šele ko dojamemo, da ni razloga, da bi obsojali sebe, smo zares sposobni razumeti, da v resnici nimamo razloga, da bi sodili druge, saj tudi zanje, enako kot za nas, velja, da vedno storijo najboljše, kot v danem trenutku znajo in zmorejo. Ko razumemo, da drugi ravnajo, kot ravnajo, zaradi sebe in svojih zgodb, ne pa zaradi nas in nam, njihovega početja ne jemljemo več osebno. Ne čutimo več potrebe, da se branimo in dokazujemo svoj prav tako, da kritiziramo in obsojamo tiste, ki kritizirajo in obsojajo nas.

Res je, da včasih odreagiramo slabše, kot bi si želeli, in res je, da so drugi kdaj grdi do nas. Ampak vedno imamo izbiro: lahko sodimo in se izgubljamo v lastni preteklosti ali tujih zgodbah, lahko pa polno živimo svoje življenje in si ne pustimo, da nam ga prizadetosti in zamere jemljejo iz rok.