Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dobrota-Nacelnost-Razvrat

Dobrota in načelnost petek, 14. julij 2017 @ 05:02 CEST Uporabnik: anonim Ali smo ljudje sploh kdaj zares in resnično komu predani? Ali sploh še imamo kakšna načela, ki bi se jih striktno držali? Ali se svojih dejanj sploh zavedamo, ali počnemo razvrat, ker nam je to zavestno všeč in si želimo biti drzni, eksperimentirati in dokazati da si upamo, ali ker je posledica naših notranjih vzgibov, ki jih ob zadostni količini alkohola nismo sposobni nadzirati? Sprašujem se kam vse to pelje...v katero smer stopamo. Kje so načela? In kje je prostor za dobroto, poštenost in medsebojno pozornost? Ali smo sploh sposobni dojeti kaos v katerem smo se znašli? Ali sploh lahko stopamo v smeri razvrata brez da bi se počutili prazni, ničvredni in osamljeni? Ali naš vpogled v dejansko stanje premore objektivnost? Zdi se kot bi ničesar več ne bilo...kot bi meje, ki jih je družba krojila vso to bogato zgodovino našega razvoja, postale zabrisane. Kot da ni več jasno kaj je prav in kaj narobe. Kot bi svet več ne razumel zakaj stopamo po poti, na kateri se moramo ves čas boriti in dokazovati...pa sej tega nikoli nismo razumeli...toda ali ni ravno zdajšnje življenje, ki nas ves čas preizkuša in sodi, tisto, ki nam s svojo kruto brezobzirnostjo jemlje prostor in razumevanje za dobroto, ker dobrote dejansko več ni...ker je še samo ideja o dobroti, ki je zaradi izčrpanosti od vsakdanjih borb za golo preživetje, ne zmoremo doseči. ..morda niti več razumeti... Stopam po poti, ki se sproti riše...stopam po poti, ki je nikoli ni moč dokončno začrtati...kajti nikoli ne veš točno kod in kam...vedno znova se znajdeš na razpotju...in zdi se kot bi moralo veljati živi in pusti živeti...kajti ne čas, ne družba več ne dopušča prostora za dobroto, ki je vse pogosteje poimenovana s siroto...ni več prostora za okvirje, ki določajo kaj je prav in kaj narobe...ni več prostora za odrekanje zaradi primernosti ali zaradi nekih načel, ki ne služijo drugemo kot temu, da nam usmerijo življenje...nekam, kamor koli že to je...nekdo bi morda rekel, da nekam kjer je lepše živeti, nekdo drug pa, da nekam kjer je življenje laže manipulirati... Ali zaobljuba za življenje v dvoje še sploh kaj pomeni? Ali novodobna družba še stremi k uresničitvi ideala družinske sreče? Zdi se, kot bi ideal družinske sreče obstajal samo na zunaj, dejansko pa ideala družinske sreče ne živimo in nismo sposobni živeti, saj je samo ideal...izmišljen...nikoli ga ne moremo doseči...zunanja podoba nam kroji življenje...mi pa vdano stopamo po tej poti, brez ustavljanja in spraševanja, preprosto gremo po poti, ki se zdi navzven vredu...ko pa nekdo ne stopa po tej poti, se čudimo zakaj, obrekujemo, obsojamo, a vendar se ne vprašamo zakaj pa bi bilo potrebno tako živeti? Komu na čast? Družbi? Tej družbi, ki nas brezobzirno peha za vsakdanji kruh in za kanček časti? Koliko pa je takih, ki dejansko imajo nekaj od tega, ker bi živeli po načelih, ki bi naj veljala v družbi? Ali je lažje živeti z načeli, ki so v družbi sprejeta za ustrezna ali je lažje živeti kar tako, mimo vseh načel...samo pustiti živeti...na koncu zdi, da je vseeno. Samo, da si ti znaš oblikovati svet, ki te osrečuje...kakšnih sredstev se za to poslužuješ, pa ni nobenemu več zares mar...! Sej ni časa, da bi še komu bilo mar. Niti ni več energije, po napornem delovniku, da bi se še spraševal Zakaj? Energije je še samo toliko, da se lahko pripravimo na spanec. Dolg, očiščujoč spanec, ki te napolni z energijo, da se lahko spet boriš za vsakdanji kruh. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog