“Življenje ni stresno. Stresna je negotovost zaradi prepričanja, da je prihodnost nepredvidljiva.” Mateja Kunc

Z naraščajočim nelagodjem in začudenjem opažam, kako razširjeno postaja prepričanje, da je življenje vedno bolj zahtevno, stresno, nepredvidljivo in neobvladljivo. Posledično naj bi bilo naše duševno zdravje tako ogroženo, da mu sami nismo več kos.

Za žalost, recimo, danes velja, da je simptom depresije, če traja več kot štirinajst dni. Žalost naenkrat ni več naš normalni čustveni odziv, ampak simptom resne bolezenske motnje. Iz zdrave žalosti smo naredili bolezensko depresijo, iz depresije pa v mnogih ozirih industrijo. Danes skoraj ni več mogoče, da bi bili žalostni ali otožni, ne da bi nas vsaj kdo imel za depresivne.

Iz dneva v dan bolj pozabljamo, da je žalost popolnoma naravno čustvo, ki nas varuje, da se ob izgubah ne zlomimo, da ne izgubimo smisla življenja in da smo sčasoma zmožni polno živeti dalje. Če se bomo borili proti žalosti, ker jo bomo imeli za negativno čustvo ali celo bolezensko motnjo, se bomo težko pobrali po izgubah.

Ne samo žalost, že skoraj vsako manj prijetno čustvo obravnavamo kot simptom depresivnosti. Beremo lahko, da je depresija duševna motnja, ki jo poleg žalosti označujejo tudi pobitost, zagrenjenost, črnogledost, obupanost, pomanjkanje notranjih spodbud, dolgotrajna brezvoljnost, nemirnost, strah, občutek krivde, razdražljivost, praznost, utrujenost, manjvrednost, tesnoba ali otopelost, spremembe apetita in izguba zanimanja za dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali.

Pomemben, če ne najpomembnejši razlog za današnji epidemičen razmah depresije je dejstvo, da se kot družba danes neprimerno več ukvarjamo s čustvi kot nekoč. V želji po razumevanju človekovega čustvovanja, a tudi v težnji po njegovem nadziranju in obvladovanju ter dominiranju nad njim, jih na veliko diagnosticiramo in problematiziramo. Brez kritične presoje si dopuščamo, da nam takšna miselnost zleze pod kožo, ne da bi se zavedali škode, ki si jo s tem povzročamo. Premalo se zavedamo, da s tem spuščamo nadzor nad lastnim občutjem in posledično življenjem iz svojih v tuje roke. Še huje, oklepamo se zmotne misli, da drugi lahko “popravijo” naše duševno stanje, po vzoru kirurgov, ki nam lahko “popravijo” poškodovane kosti ali obolele organe.

Čeprav je nesporno dejstvo, da zaradi svojih čustev lahko zelo trpimo, je nesporno tudi to, da bi se čustvenemu trpljenju lahko tako rekoč v celoti ognili, če bi se bolj zavedali nekaj preprostih, a ključnih stvari o sebi in življenju. Zlasti, da vedno čutimo, kar čutimo, ker mislimo, kar mislimo. In da nam nihče ne more vcepiti svojih misli. Že samo z zavedanjem tega bi vedeli, zakaj za svoje čustveno stanje lahko poskrbimo edino sami, tako da izboljšamo svojo miselno naravnanost. Če vas zanima več o tem, kaj pomeni miselna naravnanost, kakšen vpliv ima na našo stvarnost in kako lahko upravljamo z njo, boste odgovore našli v Zlati knjigi življenja.

Mateja Kunc, osebna svetovalka ter učiteljica djotiša in življenjeslovja