Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sreca-Zivljenje-Protislovje

Kaj je sploh sreča? nedelja, 31. avgust 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si Ko si v življenje preprosto zaljubljen Kaj je sploh sreča? To vprašanje si znanost (psihološka in tudi ekonomska) zastavlja že desetletja. Eno od največjih protislovij življenja je namreč prav v tem, da vsi želimo biti srečni, le redki pa vedo, od kod izvira sreča, kaj vpliva nanjo in kako lahko k njej prispevamo sami.  Tako kot veselje, žalost, sovraštvo, krivda, ljubosumje … je tudi sreča čustvo. Ima svoje vzroke, ki jih lahko razumemo in nadziramo. Sreča je večplastna in tudi opredelimo jo lahko na številne načine. Včasih zahteva trud, drugič prav nobenega naprezanja. Kakorkoli obrnemo in kakorkoli si predstavljamo srečo, pa si za to, da bi bili srečni, za ta končni cilj, prizadevamo vsi, ne da bi se morali pri tem opirati na znanstvene razlage. Da smo srečni, preprosto vemo, o tem sklepamo glede na to, kako se počutimo in kaj čutimo v določenem trenutku ali v določenih okoliščinah. V tem smislu je sreča le drugo ime za veselje, zadovoljstvo in svojevrstna zaljubljenost v življenje. Nekaj genetike, nekaj okolja Na to, kako srečni bomo v življenju, v splošnem vplivajo trije dejavniki:  1. Genski zapis, ki nam ga že ob spočetju podarijo starši. Naši geni so "krivi" za 50 odstotkov (ne)sreče, ki jo doživljamo, in teh 50 odstotkov ne moremo niti nadzirati niti nanje vplivati.  2. Demografski dejavniki in splošne življenjske okoliščine, v katerih preživljamo prosti, zasebni in delovni čas, so odgovorne za približno 10 odstotkov naše sreče. Sem sodijo naš gmotni položaj, izobrazba, država, v kateri živimo (revna/bogata), starost, veroizpoved, stan itn. Ti in drugi demografski dejavniki v določeni meri vplivajo na našo srečo in jih je zelo težko spremeniti ali nanje vplivati. (Roko na srce, veliko lažje se je poročiti kot pomladiti, mar ne? Kljub temu pa sta to okoliščini, v kateri smo vpeti na razmeroma dolgi rok). O povezavi med demografskimi dejavniki in srečo obstaja vrsta raziskav, ki ponujajo zanimive izsledke, denimo: ko enkrat zadovoljimo osnovne potrebe, denar ne povečuje več naše sreče, kar velja tudi za višjo izobrazbo ali višji IQ; starejši ljudje so srečnejši od mlajših itn. 3. Ciljne/namenske dejavnosti so dejavnosti, ki nas veselijo in ki smo jih sami izbrali. Če torej ne moremo spremeniti genov in, vsaj kratkoročno, tudi demografskih dejavnikov ne, so nam za to, da bomo srečni, oziroma za približno 40 odstotkov te sreče, na voljo dejanja, s katerimi krmarimo skozi življenje oziroma se gibljemo znotraj lestvice, ki jo določata genetika in demografija. Med namenske dejavnike, ki vplivajo na stopnjo sreče, ki jo bomo v življenju dosegli, sodijo način razmišljanja, naše vrednote in stališča ter razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kadar srečni ljudje razmišljajo o preteklosti, namenjajo poudarek dobrim stvarem in trenutkom iz preteklosti ter se ne osredotočajo na slabe. Hvaležni so, oproščajo in ne verjamejo, da bo preteklost vplivala na prihodnost. Kadar razmišljajo o prihodnosti, so optimisti: cilje si zastavijo s pozitivnim pogledom naprej in hkrati vedo, da ne bo konec sveta, če jih ne dosežejo. Kadar pa razmišljajo o sedanjosti, so zadovoljni s svojim trenutnim življenjem, z okolico in odnosi z bližnjimi (družina, prijatelji) ter si ne želijo (velikih) sprememb.  Seveda moramo vedeti, da se ljudje na nove izkušnje, ki jih pridobivamo z namenskimi dejavnostmi, hitro navadimo. Ko prvič poskusimo kaj novega, nekaj, kar nam je všeč in nam ponuja zadovoljstvo (skok s padalom, nova spolna izkušnja, nov konjiček …), se raven sreče znatno poveča. Nova izkušnja namreč spodbudi telesne centre za užitek, zato se dobro počutimo. Žal se – in to velja za večino življenjskih izkušenj – na te občutke sčasoma navadimo, zato se količina užitka, ki ga črpamo iz enake izkušnje, z njenim ponavljanjem zmanjšuje. Psihologi temu pravijo hedonistična adaptacija: prvi košček čokolade je vedno najslajši, kajne? Pri opredeljevanju sreče so demografski dejavniki in ciljne/namenske dejavnosti skoraj praviloma povezani; govoriti o enih brez drugih v realnem svetu ni smiselno. Na primer: boljša služba, ki ima za posledico več denarja (demografija), pomeni, da imamo večjo svobodo pri opravljanju stvari, ki nas veselijo (ciljne oziroma namenske dejavnosti). Ko razmišljamo o razmerju med genetiko, življenjskimi okoliščinami ter namenskimi dejavnostmi in njihovem prispevku k sreči, pa ne moremo mimo razmišljanja o življenjskih prioritetah.  Priznajmo si: večino časa in truda namenimo za individualne dosežke: delo, konjičke, izobraževanje in druge stvari, povezane z lastnim interesom. Toda dogodki, ki so za nas najpomembnejši in nas najbolj osrečujejo, navadno niso izolirani in lastni le nam samim, pač pa so to socialni dogodki: trenutki, ko se povezujemo z drugimi in čutimo, da so tudi oni povezani z nami. Človek je socialno bitje z že v davnini izoblikovano težnjo po oblikovanju skupnosti. To mu omogoča preživetje – in ga praviloma tudi osrečuje. Vsak po svoje, vsakemu svoje Tako. Nekaj predelali smo teorije. Seveda pa ima v praksi o sreči – tej malce obrabljeni, in vendar za uho tako prijetni besedi – vsakdo svojo predstavo. Nekateri za to, da so srečni, potrebujejo denar. Veliko denarja. Videk se je zadovoljil s srajčico. Spet drugim srečo pomenijo kariera, funkcija, naziv. Tretji se zadovoljijo z zdravjem, četrti pa pravzaprav niso nikoli srečni. To so tiste tečnobe, ki od življenja bodisi pričakujejo preveč bodisi sploh ne vedo, kaj naj bi pričakovali. In tako v iskanju definicije sreče pravzaprav nenehno iščejo le sebe. Toda leta bežijo in nenadoma, stari in betežni, stojijo na koncu poti, in ko se ozrejo v preteklost, je slika nejasna. Nesrečni so samo zato, ker nimajo tistega, kar (za vsako ceno) hočejo, ne znajo pa ceniti tistega, kar imajo. V večnem iskanju sreče namreč pogosto napačno presodimo, kaj bi nas lahko osrečilo, pa čeprav nam morda leži pred nogami.  Kaj nam bo torej nekoč v daljni prihodnosti še zadnjič izvabilo nasmeh na ustnice? Zaradi koga, zaradi česa smo (bili) v življenju res srečni?  Nočem biti med tistimi, ki bodo nekoč iskali odgovor na to vprašanje. Življenje je prekratko, da bi ga porabila za iskanje nečesa tako samoumevnega. Že danes vem, kaj me osrečuje. Jutranje sonce, ki rdeče ožari mojo spalnico in mi odpre vrata v nov dan. Hčerka, ki izpod odeje stegne roke proti meni in v nasmehu zazeha: "Dobro jutro, mami!" Vsakega jutra, vsakega dneva posebej se veselim. Ker sem živa, ker sem zdrava in ker vem, da ga bom lahko izkoristila. Za to imam osnovne gmotne dobrine: streho nad glavo (ni graščina, vendar zadostuje za nas tri), avto, ki me pripelje, kamor želim (ni nov in ni velik, je pa moj), in službo, v katero rada hodim.  Srečna sem, če si za kosilo privoščim krompirjev golaž in kozarec rdečega (kaviar in šampanjec mi tako ali tako nista bila nikoli všeč), nato pa se z možem in hčerko sprehodim po vasi, mimogrede poklepetam s sosedo o vsakodnevnih traparijah in si proti večeru utrgam uro zase. Za tek po gozdu. Za branje knjige. Za spletni čvek. Za nekaj pač, kar je samo moje.  Srečna sem, ker sem zdrava in grem lahko vsaj enkrat na leto na morje in enkrat smučat. Vsi si tega ne morejo privoščiti, kajne? In srečna sem, ker me na dopustu nihče ne moti; nisem tako pomembna, da bi moj telefon zvonil štiriindvajset ur na dan in bi morala na plaži, kaj šele na sedežnici, sedeti s prenosnikom v naročju in pisati poročila, ki bi mi vsak mesec na bančni račun prinesla desetmestno številko. Namesto tega se raje večji del dneva smejim vedno duhovitemu možu, ki sicer ni pomemben direktor z dobro plačo, ima pa namesto nabite denarnice veliko srce in čas za družino. In končno, srečna sem, ker imam dovolj časa, da mi ga ni treba krasti ne sebi in ne drugim. Vse, kar "ukradem", so objemi, nasmehi in poljubi. Za nekoga malenkosti. Zame mozaik vsakdanje sreče. Zanjo pač potrebujem malo – zato imam od življenja veliko! Naj vas ta misel spremlja na prehodu v leto 2011. Pa srečno! Sreča je v … Večina raziskav, ki se ukvarjajo s srečo, kaže, da jo ljudje najpogosteje povezujejo z družino in prijatelji ter s časom, ki ga preživljajo z njimi. Sledijo dejavniki, kot so prispevek k blagostanju drugih, dober odnos s partnerjem, nadzor nad življenjskimi odločitvami, prosti čas, čas za duhovnost in počitnice oziroma oddih.  Otroci in sreča  Starši kot največji vir sreče navadno navajajo otroke, po drugi strani pa med najmanj priljubljene sodijo prav vsakodnevne dejavnosti, ki obsegajo ukvarjanje z otroki. Dejansko ni raziskave, ki bi pokazala neposredno povezavo med otroki in srečo.  Denar in sreča Številni bogataši kljub polnim denarnicam niso srečni. Vzrok ni v količini denarja, pač pa v njegovem nepravilnem trošenju.  Na srečo lahko vplivamo sami  Ker na genetski zapis tako rekoč ne moremo vplivati, je večji del naše sreče odvisen od življenjskih okoliščin oziroma demografskih dejavnikov in vsakodnevnih dejavnosti, ki nam zapolnjujejo življenje.  Sreča se nahaja v vsem. Treba jo je samo znati izdvojiti.  Konfucij Sreča je tem večja, čim manj je človek nanjo pozoren.  Alberto Moravia Sreča je zdravilna za telo, žalost pa razvija duhovne moči.  Marcel Proust Kadar ti sreča ponuja prst, ji daj roko.  Danski pregovor Srečen človek je ladjica, ki pluje v ugodnem vetru.  Kitajski pregovor Komentarji (3) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog