Na mizi že sveča stoji,
ko se pripravljam zate.
Srce se mi radosti
saj vem, da mi bo lepo.

Vse bo umirjeno in bleščeče,
vse bo v pričakovanju
in čakanju sreče.

Tako jaz in moje telo
bo tu, a srce bo odšlo.

Odšlo bo v neskončnost,
tam, kjer ni omejitev.
Tam bo počivalo s teboj,
komaj čakam, dragi moj.

Prihajam, prihajam vedno bližje,
ni besed, dejanj, ni nič –
samo rahel vdih in spet izdih.

Pod slepilom obetov zlaganih oči vodenijo,
zakleščen je krt v telesju bodičaste žice,
mater črep v dorastek otrok doganja gorje,
k daljavam zazrtega joka v zaslone duha.

Iz stenja opeklina prekletja v brezmejnost odseva,
bedenje v krstah zenic v polglasje koščeno rožlja,
jagnje s trhnenjem srca ne bo izravnalo pohabo,
preganjanih in uročenih v kletkah ujetih vetorv.

V nenehnem letenju čez kelih resnic v žeji utone,
v nadčutje medzvezdij z jato, ki hlapijo ji krila.
Z belo svetlobo jutro dvigne se iz zaporedja menjav
in z zarjo razprši plahutanje svile v bleščanje.

Na nebu glej stvar! Neznanih je izvornih oblik.
Nepredvidljiva v letenju. Iz norih cvilečih snovanj,
utira si let v nespravljivo upornost strasti.
Leščerba zasveti. Oči usmrti. Zmoto teme sprevidi.

...o0o...

Vsak človek ima svoj prav,
vsak človek ima svojo resnico,
do katere je s trudom prišel,
preko svojih spoznanj....
A ne pozabi,
da obstajata dve resnici,
tista, ki razburja
in tista, ki pomirja,
kakor obstajata dve ljubezni,
tista, ki vzburja
in tista, ki pomirja.

Tista resnica in ljubezen,
ki pomirja,
odstranjuje vzroke vseh trpljenj,
v njih ti lahko spremeniš svoj svet,
v njih ti lahko vplivaš na cel planet.

Tvoji ljubezni miru, ljubezni srca,
se prav nihče,
če verjameš ali ne,
ne more upret. :)

Ne zadržuj, temveč deluj.

In če mi rečeš, da tega ne znaš,
verjemi, nekaj znotraj tebe,
v popolnosti prav to zna,
pošiljati to ljubezen srca.... :)

stojči Stojan Svet

Pogledala sem te,
globoko v oči
in videla v njih otroka, ki sanja
in misli, da živi.

Gledala sem tvoje misli
in videla, da se igraš,
da nisi iskren,
da ne veš, kaj točno je to, kar si želiš,
ker se bojiš.

Gledala sem tvoja čustva
in videla, da so ujeta,
kot ptica v zlati kletki,
ker si ne upaš biti to,
kar občutiš.

On je sam.
Ona je sama.

Beseda davi,
v grlu zamre,
prezir
prebode srce.

Duša umira.
Ena za drugo
ne ve.

Kaj občuti?
Ugiba on.

Kaj občuti?
Ugiba ona.

Le eno ve,
da odhajata,
da se pogrezata
med razpoke
nevešče roke.

Brezumna,
nora od krivic,
komaj še diha.

Užaljena sopiha.
Morda navkreber?

Odpre se razgled.
Tu je prostor
za več
kot tisoč besed.

...o0o...

Slišim klic : Arlena, Arlena,
tu sem, odgovorim
in nato , tišina
in spoznam - bivanje je le navzočnost,
ples Trenutka v srcu življenja,
sem, ko nisem - sladki akord življenja.

Tako polna sem radosti,
a, tako prazno izzvenijo besede,
ko jih trosimo v veter,
nihče ne sliši - spijo.
Osvobojena utvar in prevar Iluzije
in teorij o neskončnem
bom nekoč poletela v Svobodo
enkrat v življenju...

Kapljica in ocean,

hrepenenje in izpolnjenje,

dvigniti se kot hlap pod nebo

in pasti spet radostno na zemljo

in teči skozi bister potoček življenja,

teči skozi skrivnostno notranjo reko

in spet nazaj onkraj,

v čaroben ljubezni, miru ocean,

ali pa v omejenost,

zamujenih spoznanj. :)


stojči Stojan Svet

V gori našla čudežen sem svet,
skrit zaklad - Trento, njen planinski svet,
samoten mir - zelen razgrnjen prt
v modrino neboglasno vpet.

Med linami smrek sonce sije,
ljubeče boža s topolo me kopreno,
s pojočim šumom veter iz hoste veje
v objem neviden, mojo srečo nebogljeno.

Do kdaj veselje, sončni lesk
na vekah mojih tvoje bo zrcalo,
iz živopisnih rud ljubezni zmes
dragotino gore meni boš dajalo.

...o0o...

Ko šla sem čez poljano,
so breskve zadehtele,
pomlad je šla za mano
in trave so vzbrstele.

Čez holme zeleneče
in čist od sonca svet,
mi v molk otožnosti boleče,
prinašaš breskvin cvet.

Zoženo zja v očesu
netopir nevidnih stvari,
uhatost ptice v čudesu
podhranjena v temo leti.

Iz resnic laž na zaslonu
sviloprejkino delo podvoji,
je dodatek svilenemu kokonu -
Homo Faber zlato tele časti.

Nasilje besed obzorje slepi,
je vsiljivost nazorov prevzelo -
nadomestek za izvirnik stvari,
prirejenost za oko odrvenelo.

Zazidano je okno prostora,
stene so zanihale, opijanjen je čas,
trup praznote v odmik zastora,
kamen duše okoli nas.

...o0o...

Poslušam pesem moje Duše,
odmeva v mojem srcu, kot čudoviti zvon
in kot majhen , nedolžen otrok
tiho,nemo in začudeno,
občutim trepetanje Življenja
in obstrmim;
tako čudežna, veličastna, mogočna in hkrati nežno preprosta
je večno neizpeta pesem Ljubezni,

brez pesnika,
brez not,
brez poslušalca,
brez petja,
brez pesmi
in vendar tišina poje, odzvanja, govori...

Govori mi biserna kapljica rose, v kateri se lesketa Stvarstvo,
govori mi potoček, kamen, šepeta veter, listje, trava,
mehko, nežno, tiho
in vendar je ta veličasten zvok tako močan,
da doseže in preplavi Bistvo VSEGA.

Poglej,
resnica in resničnost,
je kot šumeč, brzeč vodni tok,
ali še lepše povedano,
tvoj narobe obrnjen diha slap,
izvirajoč iz notranjosti tvojega srca,
kapljice tvojega upanja, zaupanja,
pa lepo padajo po skalah tvojih dvomov, strahov,
se ustavijo v tvoji glavi in ti rečejo: »Daj se premakni«

Ti se premakneš,
ali pa dvomiš naprej,
Če se premakneš,
nekaj novega prepoznaš,
se razveseliš, ali koga razveseliš
in to svetlobo pošlješ kot mavrico resnice
nazaj,
lepo v svoje srce in srca ljudi,
kjer se ta plemeniti,
če pa ne, pač ostaneš kjer si in trpiš,
trpljenje je itak samo en boleč zastoj,
en boleč spomin,
ubraniti se neki notranji spremembi,
ki bo zate itak,
hočeš, al nočeš,
enkrat prišla,
še posebej, če vzameva,
da sva ti in jaz,
samo ena,
večno hvaležna,
resnice,
diha sprememba.

stojči Stojan Svet

Vse kar imam ti dam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podarjam stisk roke
in iskrenost svoje duše,
ki drhti v pisavah
s semenjem obložena
in teši samost razmišljanja -
tisto neumno odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.

Zaznavam barve zvoka glasbila,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandeljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.

Ljubezen je najčarobnejša,

energija vseh energij,

ki globoko v človeškem srcu spi,

iz vsake se vsakdo, lahko kaj nauči,

več jih je v eni, plemenitejša je

in tako je lepo, če jih vse lahko izživi,

preden se z Bogom za večno spoji. :)

Prava ljubezen nikoli ne zaboli,

daje predanost, te osvobodi

in iz tebe prav vse, z veseljem stori. :)


stojči Stojan Svet

Skoz molk razglašen plove
iz praoblik v rojstvo svoje kože
tke vizije in vzrok hotenja
zložen med domine spomina
iz slutenj mask prosojnih
iz bledoličja okamenele lune
njenih men hlapi v šumenje

Vrtoglavo v pijana jadra
z vetrom se zaganja šviga
iz prepletenih oblakov se izvija
v jok ujet v svečavo bledih lic
s koščeno roko čez dojko gospodari
oskubljen ptič s krvavim perjem
s tekočino polnjen vampir z življenjem
novcem hlini praznino belih rok
zvotljen rojstvo dohiteva
zapleta laži v čas prihoda
med kodre zlate vpleta plenice zla
iz razlaščenih loput davnine
posluša bolno tleskanje deževja
skoz davnine senc sebičnih rok
z bolnim zdravje hrani porodnica
s tipom gluhost vid s temo
skoz luknje tal čudnih povečav
nerešena uganka skriva nemo zver

Brezpogojna ljubezen,
je tvoja edina ljubezen,
ki je zate lahko prava ljubezen.

Vse tvoje ostale,
so bile, so in bodo lažne.

Da bi lahko brezpogojno ljubil,
pa moraš najprej vzljubiti samega sebe,
v samo dno svoje nepokvarjene duše,
moraš se ceniti in spoštovati.

Če bi bil jaz Bog,
bi prišel prav nocoj,
k tebi domov,
v tvoje sanje
in se ti ponudil,
da se ljubiš z menoj.

Ti pa bi me lahko sprejela,
ali pa zavrnila.

Če bi me sprejela,
bi mogoče lahko opazila,
razliko med mano
in vsemi tvojimi,
prejšnjimi ljubimci.

Čez zračno drsenje minut
poči vzmet

Iz sidrišča nog
čez mreže rok
en sam gib
doseže poln meh
vsem na očeh

Stop!

Moker lok
kožo ožame
Zalaja pes
naščuvan v bes

Oživi spomin
na Eifflov stolp
na deževne dni
v Parizu

Rdeči kardinal
na drevesu
zapoje
in odleti

Ne zmeni se
za pse
ljudi
in nepomembne stvari

...o0o...

Udarci s sunki vesti dramijo gore.
Rušijo se mestne hiše in stolpnice v prah.
Med razvaline se prikrade gorila,
z nogama jezno zaloputne zraku zapah.

Svet skoti, potopi in ga izbriše,
spremeni njegovo podobo v črn skelet.
Učenjak v svoji ekspertizi zapiše,
da planet peša, da bo uničen pregret.

Gozd z infarktom pljuč zadušljivo umira,
zrak je s plini nasičen, težak in razgret,
vode zmanjkuje, vodovod se redno klorira,
duši se nebo, zemlja usiha in vodomet.

Usta so suha in žejna, vzdih je težak.
Le kako bi rešili ta zaplankani svet?
Slišati je bolne pse, ki lajajo v mrak.
Odpovedo misli, udeležba pravih besed.

Medlo je sonce, meseci so brez deževja,
o suhi zemlji in rekah raje ne govorimo,
po preobilnosti stvari nenasitne potrošnje
na planetu zaostalih goril nemočni zaspimo.

Zemlja je vročična, človeku je tuja.
Ne more se gibati ptica s konicami kril.
Je v svobodnem letenju enodnevnic nuja,
da človek sobiva s svetom norih goril?

...o0o...

Prehodila sem Posočje
in zašla v zlatorogov raj.

V gori med skalovjem
beli kozel od nekdaj
ranjen v zavetju
motri človeka - zver,
ki v lakomnem početju
odprl je skrivnostim gore dver,
da izruje cvet,
da prestreli ptici let.

...o0o...

Vigred prihaja. O, čas norosti!
Radosti polna, obetov in moči,
s kočijo bogato razkošne mladosti
vrača se zvesto med čakajoče ljudi.

Hrepeneča po dežju v svojih semenih
dotika se sonca, oblakov in ros.
Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih
za otroka, ki stekel po trati je bos.

Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah,
veje napenjajo popke na starih drevesih,
vračanje lastovk domov žgoli v višavah,
vse je zaživelo kakor v nebesih.

Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir,
slapovi prebujajo deviškost oblakov,
v napetih znamenjih prazničnih oblačil
so v razcvetju krošnje mavričnih lokov.

Na spočetje iz korenin z dotiki obljub
po dolgih dneh spanja ni pozabila,
v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk,
v razodetju večnosti se je izpolnila.

Goloto je sramežljivo z obleko prekrila
z bremeni zelenega okrasja svoje rasti,
z razodetjem vrnitve je sebe razkrila,
nadela si krono, ki si jo vsakdo želi.

V uteho spočete rasti je vtkano zorenje,
žitje, z rastjo deba in odpiranjem vej,
trepetlikanje listov za prebujenje,
obnavljanje vračanja od vekej v vekej.

...o0o...

Tako si daleč stran,
pa vseeno tako blizu,
da se te z mislimi lahko dotaknem,
te objamem in poljubim –
lahko se zlijem s teboj.

To je resničnost,
saj občutim veselje in srečo.
Kjerkoli si, te dosežem
in ti me čutiš, zaznaš
in vrneš poljub.

Ni potrebno, da te vidim,
pa vem, da obstajaš.
Občutim te in
lahko ti pošljem pozdrav.

Ni potrebno, da te slišim,
pa se vseeno pogovarjam s teboj,
se smejim ali jočem.

Vse kar je potrebno narediti je
da: - zamižim,
- se umirim,
- in v mislih odletim.

Verjemi v čudeže
in čudeži se ti bodo,
dogajali kar naprej.

Prideš kot berač,
prosiš za pozornost,
prosiš za ljubezen
ne vedoč, da si kralj,
ali kraljica srca,
da je prav v tvojem srcu,
skrita ljubezen,
vsega sveta.

Srečujem vladarje berače
in srečujem berače kralje,
res čudežen je,
ta notranji človeški svet,
v tvojo omejenost ujet,
ali s tvojo ljubeznijo prežet.

Zato zaupaj v srce
in ne bodi ne sebi,
ne drugim,
dvomeči zastoj.

Verjemi v ljubezen,
verjemi v svoj mir
in največji čudež se bo,
tudi zate zgodil.

Vidiš, kar se mene tiče,
niti nočem imeti izbire,
jaz verjamem v čudeže. :)

stojči Stojan Svet