 (Pomurski motiv)
Je vetrič v belo polje šumel,
je ajda cvetela, je ajda zorela,
tiho v njej otrok je ščemel,
štorklja na drogu dom je imela.
Sneg je ravnico slutenj pobelil,
so veje dreves v ivju ječale,
za ogenj otrok je trske nabiral,
vile so pele, rojence srajčko mu tkale.
Je z mrazom ležišče zima odela,
otroške nožice so mrzle kot led,
žalostna mati "guča" in tiho veleva:
Zaspi, ne odidi med zvezde po plet.
Pred durmi je ena sveča gorela,
je luna bledo svetila sredi noči,
mati je molila, goreče prosila:
Otrok moj, nikar ne zatisni oči.
...o0o...
|
Je vetrič v belo polje šumel
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. april 2004 @ 19:20 CEST