Videl sem sij
v tvojih očeh,
prijateljica;
že dolgo ga nisem.

Sprašuješ me,
sprašuješ se.

Lahko prideš – tu sem;
nikamor nisem odšel.
Vem, da bo treba
ubiti črno srce,
ki bo pustilo
grozljivo rano
v prsih stvora,
in to bitje bo
moralo umreti –
ne bo mu pomoči!
.

Glej ga, ustvarjen je skozi gib
človek današnjega dne,
brezposelen, z veliko časa.

Soočen z minevanjem
se je usedel na obpotni kamen,
da bi se odpočil
od premoči in oblasti
tistih, ki mu režejo kruh.

Globoko je razmišljal
o logiki gospostva duha.
Odtujen od dejstev narave
se je zazrl v okamenelo pokrajino
okrog sebe in vzdihnil:
odrekel sem se večnosti,
odrekel sem se neskončnosti,
odrekel sem se absolutnemu,
odrekel sem se onostranstvu,
odrekel sem se prvemu in poslednjemu,
odrekel sem se domovinskosti svoje duše,
kruhu se pa ne morem odreči,
ker potem bi bil nihče.

Angel beli je priletel,
pa je vprašal, kje si ti,
rekel je, da ti ponesel
bo od mene križke tri.

Angel beli je poletel,
že ga tu ni več bilo,
upam, da si ga začutil,
ko te prijel je za roko.

Zdaj pa spet je tu, pri meni,
dolgo res ga ni bilo,
moč Angela je v tebi čutil
pa oditi hotel ni zato.

Kako bi ti danes polepšala dan?
Ti pokvarim včerajšnega
in ti namesto danes
jutri povem, da si se rodil tudi zame?
Tako bom jaz tista, ki ti je polepšala
od mene pokvarjen dan.

Nema glasba se oglaša,
veter v listju šelesti,
sova noč prespi,
riba ribiča lovi,
sneg sonce topi.

Sreča pride,
nesreča gre.
V šoli otroci učiteljico učijo,
lastovke zimo podijo.
Medved se lovca ustraši,
krava pase pastirja na paši.

Svet se v levo vrti,
izkušnja se od človeka uči.
Knjiga bere človeka
in iz iglic zraste smreka.
Plima se spušča
in luknja iz balona pušča.

Bila je to noč,
ki še kar traja:
z rahlim vonjem po barvi
in zmedenim pogledom na poslikana platna.
Ena od tistih,
ki ogromno dajo
a potem še več vzamejo
in taka, zaradi katere razumem vso patetiko
Romea in Julije.
Ena sama zimska noč,
ki jo vlečem za seboj kot pohojeno senco.
Pa naj bo še tako daleč:
samo ena je in samo moja.

Povedi mi,
rada bin znala!
Da nebin trke pensala.

Povedi mi,
reci, da me štemaš!
Da me nobenmi ne daš..

Vidi, ki ku ne,
ti jes poven use..
Ti znaš, kaj jes pensan.

Povela bin ti,
ma me je sran,
Da biš znau,
bi ti povela, kar češ biš dau.

Povela bin ti,
da te šteman,
da te jeman in da te ne dam.

Povela bin ti,
da mi, ko te ni,
in ko neznan kje si..
in ker te ni .. enomalo mi fali

Točka, linija, meja
območje, od koder naprej je svet samo moj
svet, kateri diši po sivki in vaniliji.
Samo od daleč, samo na videz,
zato ti ne smem dovoliti, da greš tja,
ker nisi pripravljen na moje solze.

Onstran tega, kjer preneham biti samo telo,
tam kjer se pojavijo neizrečene misli,
območje od koder naprej je svet samo moj,
tam te ustavim, še preden bi me utegnil
razkrinkati in pahniti od sebe.
Toda še huje, tam te ustavim
še preden bi me utegnil ljubiti.

Ko sonce za seboj ugasne Luči,
se umakne in Zapre Oči.
Ko ni več Kraljevih sončnih sveč,
Svet se strese in ga preseka meč.

Temna noč pokrije vse,
ovije duše z mesečino,
vstanejo le zvezde še..
jih umijejo in zbrišejo bolečino.

Drevesa zaspijo v miren sen,
omagajo veje jim od bremen.
In cvetovi vsi, zaprejo svoj cvet,
in ne pustijo žalosti v svoj svet.

Tudi jaz ne bom dovolila, da bi prišla!
Tudi jaz bom zaprla svoj cvet in šla.
Zaspala bom v miren sen
in se otresla bremen.

Zjutraj pa spet bo v meni veselje vzklilo
in se veselilo.
Spet bo Svet lep!
In spet bo vredno na njem živet!

Sramotno je,
pravi Ponos.

Lahkomiselno je,
pravi Previdnost.

Nemogoče je,
pravi Izkušnja.

Je, kar je,
pravi Ljubezen...

Danes bom zmolila zanj,
ki dal ti je življenje.
Prosila bom za mir v njem,
naj stran gre vse trpljenje.

In ko mu bo Angel stal ob strani,
ko tiho ga bo branil,
tvoj oče z zdravjem bo vztrajal,
da še dolgo občudoval bo,
kar je vzgajal.

Pogrešam Te

Pogrešam Tvoj nasmeh,
Ki mi zjutraj pokloni drugi poljub.

Pogrešam Te…

Pogrešam Tvoj glas,
Ki boža moja ušesa kot dih angelskih kril.

Pogrešam Te…

Pogrešam Tvoj vonj,
Ki me obnoreva, a hkrati pomirja.

Pogrešam Te…

Pogrešam ure,
Ki sva jih ukradla Večnosti, da sva odkrivala svoja svetova.

Pogrešam Te…

In pogrešam Tišino,
Ki je vpila namesto naju, ko so besede izgubile pomen…

Pogrešam Te in rad Te imam…!

Zgodilo se tistega lepega je dne,
ko ladja pripravljena bila je že.
Odšel sem proč od doma, otrok in žene,
ječe nisem hotel več nobene.

Na ladji bil sem priljubljen kapitan
in bil je mož, ki ni hotel od mene stran.
Noč in dan je za mano hodil,
tiho bil, prav nič ni govoril.

Le tam v kotu je tiho sédel,
bil je suh, kot da ne bi jedel.
Iskal je revež le pozornost in ljubezen,
a ko k meni je prišel, bil sem jezen.

Jaz pa iskal sem mir in tišino
in svojega bitja skrito globino.
Potreboval sem samoto in brezdelje,
da lažje bi dojel življenje.

Skrivinčena okna od joka in stoka
hiše ob gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zidana v stenah, votlih oči za ograjo.

So ceste, ki mimo po prstih odhajajo,
se v daljavo odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamenele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.

Od odgorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne kot življenje bilo bi iz etra.

...o0o...

Na deževni planoti neodžejanih duš
puščoba starosti izteguje vratove
in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle.
V votlem dnu bobneče in ječaje
med pokanjem vej se listje grmadi,
v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi.
Gora poje in veter žvižga v daljavi.

Med sesedanjem uglaslih snopov rasti
zamirajo skoz divjino človeški koraki,
starožitni demon skrit strmi človeku v oči,
v zoženih zrkljih ima skrite pasti.

Bučijo gore, spopada se bes, skale vali,
obstane na grudih nemirno kamenje tu doli.
Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo
s priprtim pogledom bedi in starca motri.
Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi,
oblečen v belo obleko med oblaki peloda
s palico v roki zamahne in reče:
"Jaro žitišče sem varoval tu doli!"

Želim si te, čeprav te imam,
hočem te, čeprav te ne poznam,
ljubim te, ker ljubiti te znam,
čutim te, saj te v sebi imam.

Kot eno sem jaz, a vseeno del tebe,
ti si celota, a vseeno del mene.
Oba sva kot delčka kot kaplji v morje,
velika v srcu a majhna v vesolju.

Budim se, budim!
Večer me omamlja.
Budim se, budim!
Se Luna Poslavlja.

Budim se sama,
v rumeni temi.
Z zaprtimi očmi,
zrem na dno oceana.

Budim se, ko nikogar ni,
reke ustavljam..
in jih poganjam..

Budim se, budim!
Si sama oči pomanem!
Budim se, krepim,
Sama vstanem.

Budim se sama!
Sama se zjutraj objamem.
Sama si oči pomanem..
Ker sem pač taka.. in ker sem... popolnoma sama

Čutim zoro v duši,
čutim prihajanje jutra.
Vse bliže in bliže.
Lahko bi celo rekel strastno.
Polno samega življenja, ki se razkriva.

In že sama misel na Božansko je prijetna,
poživlja in spominja.
Vzhaja, radost vzhaja.

Iz najtemnejših globin prihaja svetloba.
Sije, razžarja. Božansko, ljubezen…
Sij, ljubezen, in spremeni me!
Naredi me za orodje Božanskega!

Naj bo sonce, naj bo strela,
pošlji vse mi, vse bom vzela.

Ne bom se upirala in te prosila,
da bi kaj drugega rada dobila.

Prosila te bom, da dal mi boš njega,
čeprav je svoboden, bi rada ga vsega.

Vendar, če misliš, da bom trpela,
pošlji ga stran, da ga ne bom imela.

Ali je zame ali pa ni,
bolje kot jaz, Gospod Bog, veš ti.

Vrtnice so rdeče.
Včasih krvaveče.
Včasih modre kot kri.
Ampak dragi moj,
v mojem srcu si samo ti!

Petra

Stopala sem skoz široko šumenje hoste
in obiskala darovalca zelene neskončnosti.
Iz globine notranje svetlobne luči
je pronical vonj prerajanja tistih prvin,
ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi.

Našla sem svoje staro, utrujeno drevo,
dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti,
odeto s tkanino iz sončne snovi.
Cvetelo je ognjeno rdeče,
gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih.
V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin.

Ob drevesu stojim sredi svojih korenin.
Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju.
Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril,
da bi me pomiril v nedokončanem koraku
in obudil dih starega drevesa v meni.

Vrata srca sem odprla na stežaj,
pridi moj angel, z menoj se igraj.
Igrajva se, pojva in imejva se lepo,
saj življenje prehitro minilo mi bo.

Za žalost, trpljenje časa zdaj ni,
saj moram storiti še toliko stvari.
Moram veliko se še naučiti,
želim se še igrati in veliko ljubiti.

Ker ljubim tebe, bom tudi njega,
ki ga čutim in tipam in »polno« je vsega.
Ljubezen je moč, da se sreča deli,
za tebe, za njega in za vse ljudi.

Dan je bil miren in tih,
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.

Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
reka se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.