Ko sonce za seboj ugasne Luči,
se umakne in Zapre Oči.
Ko ni več Kraljevih sončnih sveč,
Svet se strese in ga preseka meč.

Temna noč pokrije vse,
ovije duše z mesečino,
vstanejo le zvezde še..
jih umijejo in zbrišejo bolečino.

Drevesa zaspijo v miren sen,
omagajo veje jim od bremen.
In cvetovi vsi, zaprejo svoj cvet,
in ne pustijo žalosti v svoj svet.

Tudi jaz ne bom dovolila, da bi prišla!
Tudi jaz bom zaprla svoj cvet in šla.
Zaspala bom v miren sen
in se otresla bremen.

Zjutraj pa spet bo v meni veselje vzklilo
in se veselilo.
Spet bo Svet lep!
In spet bo vredno na njem živet!