Glej ga, ustvarjen je skozi gib
človek današnjega dne,
brezposelen, z veliko časa.

Soočen z minevanjem
se je usedel na obpotni kamen,
da bi se odpočil
od premoči in oblasti
tistih, ki mu režejo kruh.

Globoko je razmišljal
o logiki gospostva duha.
Odtujen od dejstev narave
se je zazrl v okamenelo pokrajino
okrog sebe in vzdihnil:
odrekel sem se večnosti,
odrekel sem se neskončnosti,
odrekel sem se absolutnemu,
odrekel sem se onostranstvu,
odrekel sem se prvemu in poslednjemu,
odrekel sem se domovinskosti svoje duše,
kruhu se pa ne morem odreči,
ker potem bi bil nihče.


Spoznal sem grobišče svoje strohnjene notranjosti,
nejasno hrepenenje še drema v njej,
življenje in umiranje je postale zanje statistika,
jaz pa sem priča samemu sebi. Kaj zdaj?
Biti zraven iz solidarnosti,
rešiti svet, rešiti sebe?
Jaz, vzorec toge naključnosti,
brez istovetnosti, kaj naj naredim?

Zavrženim ponuja ljubezen domovina.
Jaz stegujem roke h kljuki urada za delo,
ki mi prijazno namenja tisto malenkost.
Iščem gib razumevanja in sočutja.
Kaj potrebujem jaz, vem,
kaj pričakujejo od mene pa ne morem razumeti.

S svojo zaneseno dušo si podpiram glavo
v kotu in razmišljam, da bi se česa domislil.
Nimam daru, da bi postal politik,
nimam poguma, da bi življenje zapustil,
nimam moči, da bi se zbudil in glasno kričal,
nimam gorečnosti, da bi molil.
Imam le upanje: "Nekoč bo morda boljše!"

...o0o...