Na deževni planoti neodžejanih duš
puščoba starosti izteguje vratove
in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle.
V votlem dnu bobneče in ječaje
med pokanjem vej se listje grmadi,
v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi.
Gora poje in veter žvižga v daljavi.
Med sesedanjem uglaslih snopov rasti
zamirajo skoz divjino človeški koraki,
starožitni demon skrit strmi človeku v oči,
v zoženih zrkljih ima skrite pasti.
Bučijo gore, spopada se bes, skale vali,
obstane na grudih nemirno kamenje tu doli.
Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo
s priprtim pogledom bedi in starca motri.
Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi,
oblečen v belo obleko med oblaki peloda
s palico v roki zamahne in reče:
"Jaro žitišče sem varoval tu doli!"
Sunki razmršenih las oponašajo vetra nemir,
skoz prostorje strnišča ječijo goloroki oblaki.
Starec reče:"Umrlo je drevo.
Ni sence, le kamenje vali se tu doli".
Pod zamahi srpa čez polje zlatovezen rez
in senca se nagne med gluhonema drevesa,
med razprte roke skaplja zelena kri,
ki med kamenje drsi in zemljo namoči, tu doli.
Na deževni planoti zgrbljen starec stoji,
naslonjen na svojo glinasto dlan,
med členke koničaste roke se pocedi
v znojno močvirje izcejani hip,
krik bolečine, ki išče svojo prostost
podrastje med kamenjem, tu doli.
Zagledan v drevo in zeleno ravan
se obredni plamen žitnine v krvi prižge.
Razlije se svetli sijaj. Ogenj zagori,
rdeče oko na vrveh stresa krvne vezi,
čez lapornato kožo deževnotok žubori.
Sonce svojo mogočno grivo otresa
in zemljo z jutranjo zarjo znova orosi.
Vihrajo veje v vetru, razcefranih vej lasje,
starcu med trnjevim grmom utripa srce.
Gora poje in veter žvižga pozabi.
Med obredni ogenj žitnine skrivljeni zob
se ziba, zibajo v zlato drhteče se sanje
med prhutanjem vetra in lučjo sveta
spijo metulji in ptičje peroti , mravlje,
ki jih nihče ni videl in ni vedel zanje.
...o0o...
|
Prstene sence
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 22. maj 2005 @ 09:30 CEST
Tatjana
Prstene sence
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 23. maj 2005 @ 10:33 CEST
Lepa poezija, kot vedno, le tempo življenja ne dopušča, da bi se v vsako poglabljala. Vsaka tvoja pesem je živa in bo vedno živela. Ta kaže enost, ko jo človek začuti z vsem, kar ga obdaja. Ni več ločenosti, da sem jaz jaz, ti ti, ubogi tjulenčki pa tam nekje daleč stran od nas. Vsa živa bitja smo povezani in čutimo, ko nekdo umre, umre delček nas.
Lp Melita
Prstene sence
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 23. maj 2005 @ 11:34 CEST
nekdo se je pomešal med pesek peščene ure in je mislil, da je na toboganu pa se je v času padanja skoz grlo steklene posode zavedal, da drsi skozi čas in da bo nekoč padanja konec. Držal je v roki kamen, da bo pregnal brezčasje, ki bo sledilo času in se bo moral zliti z bivanjem brezčasja.
Tedaj je v listih drevesa zaslišal svoj glas in drevo ga je prosilo naj mu dela družbo in naj ne misli na brezčasje. Kamen je položil k skali, na mesto kjer je smavel pred tisočletji. Tedaj je začutil, da ni sam in da ima njegovo zadrževanje ob drevesu svoj pomen. Ugotovil je, da se mnogih preteklih sedanjosti in trenutka, ki ga živi, ne more kar tako znebiti in da ima govorica drevesa svoj pomen. Narava je pričevanje življenja in smrti, radosti in bolečine in tedaj človek spozna, da je zemlja tako zaraščena, da preprosto ne more z nje. Tedaj ga je ljubezen narave ujela v svoje mreže, zaslišal je šelestenje hoste in pesem, ki mu je govorila, da sta radost in bolečina zaveznika življenja in smrti vsakega živega bitja. Včasih se radost in bolečina sporečeta, ker radost še ne pozna koščenega zvoka besede smrt.
Lep pozdrav
Tatjana