Na deževni planoti neodžejanih duš
puščoba starosti izteguje vratove
in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle.
V votlem dnu bobneče in ječaje
med pokanjem vej se listje grmadi,
v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi.
Gora poje in veter žvižga v daljavi.
Med sesedanjem uglaslih snopov rasti
zamirajo skoz divjino človeški koraki,
starožitni demon skrit strmi človeku v oči,
v zoženih zrkljih ima skrite pasti.
Bučijo gore, spopada se bes, skale vali,
obstane na grudih nemirno kamenje tu doli.
Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo
s priprtim pogledom bedi in starca motri.
Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi,
oblečen v belo obleko med oblaki peloda
s palico v roki zamahne in reče:
"Jaro žitišče sem varoval tu doli!"
Sunki razmršenih las oponašajo vetra nemir,
skoz prostorje strnišča ječijo goloroki oblaki.
Starec reče:"Umrlo je drevo.
Ni sence, le kamenje vali se tu doli".
Pod zamahi srpa čez polje zlatovezen rez
in senca se nagne med gluhonema drevesa,
med razprte roke skaplja zelena kri,
ki med kamenje drsi in zemljo namoči, tu doli.
Na deževni planoti zgrbljen starec stoji,
naslonjen na svojo glinasto dlan,
med členke koničaste roke se pocedi
v znojno močvirje izcejani hip,
krik bolečine, ki išče svojo prostost
podrastje med kamenjem, tu doli.
Zagledan v drevo in zeleno ravan
se obredni plamen žitnine v krvi prižge.
Razlije se svetli sijaj. Ogenj zagori,
rdeče oko na vrveh stresa krvne vezi,
čez lapornato kožo deževnotok žubori.
Sonce svojo mogočno grivo otresa
in zemljo z jutranjo zarjo znova orosi.
Vihrajo veje v vetru, razcefranih vej lasje,
starcu med trnjevim grmom utripa srce.
Gora poje in veter žvižga pozabi.
Med obredni ogenj žitnine skrivljeni zob
se ziba, zibajo v zlato drhteče se sanje
med prhutanjem vetra in lučjo sveta
spijo metulji in ptičje peroti , mravlje,
ki jih nihče ni videl in ni vedel zanje.
Na deževni planoti neodžejanih duš
