Mnogo krat mislim na prešeren sončni nasmeh,
na ta čudežni vesoljni pustolovec življenja,
ki me rožnato obarva in mi zapeljuje srce.
Premišljujem kako me njegovi žarki obmirjajo,
se me dotikajo in spodbujajo ustvarjalni nemir.
Zanje je vedno dovolj prostora v meni,
imajo neskončne možnosti za domovanje,
da nadaljujejo svoje začeto delo.
Ko mi svetloba napolni dušo z najtišjim glasom,
ko mi razsvetli mračne kotičke in dvome,
kjer ni letnih časov in ne horizonta neba,
le meje in pregrade so za vsakim brstom mojega navdiha,
tedaj tema, ki jo nosim v sebi, pred soncem okamni
in njene nekoristne globine so zgolj sence,
ki mi ne morejo opredeliti čistih misli in idej.
So temačna brezna, ki čakajo na svoje priložnosti,
njihova uničujoča rja deluje v odsotnosti luči
in duša obstane kot nedotaknjen kameni jez,
le ozka lina vodi skozenj, koder lahko žarek posije.
Svetloba in njena izmerjena dolžina skrbita,
da me tema ne ubije in mi lepšata ure
s svojim utripanjem v materničnem ustju življenja.
Sonce in tema sta me srečala hkrati.
Odprem vrata na stežaj, da mi luč razbistri misli
in sonce se mi radostno in toplo nasmeje
s svojim dolgim nasmehom prek zemeljske oble.
Svetloba me s svojimi nasmukanimi cvetlicami obdari.
Njene darove sprejemam vedno v tišini,
z vsemi deli svojega bitja in odhajam luči naproti.
Moja bledolična koža potrebuje rožnato barvo
in z dihom stvari polni dušo šepet in sončni nasmeh,
ta tekoči, zlatorumeni, sladkorni trs iz sončeve njive
in neizgovorljiva boginja svetlobe strmita skozme.
Mnogo krat mislim na prešeren sončni nasmeh,
