Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050522103431531

1868 petek, 27. maj 2005 @ 05:34 CEST Uporabnik: Alan_New Zgodilo se tistega lepega je dne, ko ladja pripravljena bila je že. Odšel sem proč od doma, otrok in žene, ječe nisem hotel več nobene. Na ladji bil sem priljubljen kapitan in bil je mož, ki ni hotel od mene stran. Noč in dan je za mano hodil, tiho bil, prav nič ni govoril. Le tam v kotu je tiho sédel, bil je suh, kot da ne bi jedel. Iskal je revež le pozornost in ljubezen, a ko k meni je prišel, bil sem jezen. Jaz pa iskal sem mir in tišino in svojega bitja skrito globino. Potreboval sem samoto in brezdelje, da lažje bi dojel življenje. Zato v Avstraliji sem izstopil, se tja v širni gozd napotil. Na ladji povelje prevzel je mornar, ki ga ni zanimal le denar. A z menoj je izstopil tudi Bob, tihi mož, ki mu manjkalo je nekaj zob. In spet po gozdu se z menoj je potepal, a jaz iz jeze sem ga le pretepal. Mož vrl se me zelo začel je bati, ker mu nisem znal biti dobra mati. Preveč sem samo nase mislil, njegove želje stran potisnil. Zgradil si mož kolibo je iz lesa, jaz pa jeklo trdo okoli srca. Končno sem sam v samoti bil, vsa čustva v sebi sem pobil. Osemnajsto oseminšestdeseto leto bilo je v marsičem prekleto. Trinajst let sem v samoti preživel, še nič izrednega doživel. Ko na sprehod tisti dan sem šel, meje svoje človečnosti sem prešel. Tam stal je Bob, ves je trepetal, na živce mi je šel, pa sem ga zaklal. Zgrešil življenje sem, postal žival, več zanimalo me ni, kako bom končal. Prišli pome so trije policaji, na smrt obsodbo so mi zakričali. Umrl obešen sem sam, kot zver, napačen in bolan. A ponovno zdaj živim in se iz svojih napak učim. Komentarji (0) www.pozitivke.net