Morje je pljuskalo pene
ob moje srce.
Po morju so pluli čolni,
v njih so bili ljudje
in vsakemu sem podarila
delček svojega srca.
Sedaj pa je ta kraj tihi pristan,
v njem so shranjeni spomini
na ljudi, ki so me jemali.
Nikoli nisem podvomila,
da me niso potrebovali.
Nekateri so umrli pred mano,
nekateri so ostali kamni,
nekaj je takih, ki so padli
in so iz svojih izkušenj
stkali most na kopno
in tlakovali cesto z ljubeznijo,
po kateri hodijo svojo pot.
Vsi smo ena sama velika duša
iz neštetih plasti prijaznih prvin,
ki ima ključ za odpiranje vrat,
a ne ve katera vrata bo odprla
in kdo bo tisti, ki bo prvi vstopil
v predverje, da skozenj zdrsne
in vstopi v moje ali tvoje srce,
ki ga vsi nosimo s sabo
in vselej deluje tako, ko razpre roke,
kakor da smo se malo zaljubili
in podarili drugemu očiščeno luč.
Morje je pljuskalo pene
