Malarična duša je zaplesala groteskno.
Čas se je obračal kot na števcu,
z arhitekturo kontrastov se je razmaknil,
poniknil v veličastno praznino
in odpiral velikanski obraz luči,
skoz božansko gibalo fetišizma.
Meril je v tridimenzionalnost parkirišč,
zbranih zavesti velikega števila ljudi,
ki so se prerivali na tem planetu
- točno na enem mestu!
Nekdo ob meni je s hlastno roko
pobiral lesk zvezd, ki je padal na tla;
drugi je grabil drobovje iz človeka;
tretji je skozi gosto polje teme metal
na oder luči veliko cvetja.

Tea Breščak

Iz pesniške zbirke "Domovina", izdalo Katoliško društvo Gorica, 1991)

MLADOSTNI SPOMINI

O dragi prag domače hiše,
govori in ponovi mi nasvete,
ki jih je meni mama govorila,
ko prvič sem odšla od doma!
Naj iz srca nikdar se ne izbriše,
kako me v svet je odslovila.

»Ogibaj se poti nevarnih,«
je rekla, »vedi, teh je polno za mladino;
posebno zate, ki si lepa, a uboga.
Pa vrni se nam dobra in ljubeča,
ne zabi na svoj skromni dom,
če kdaj te najde sreča!«
Poljubila sem jo v odgovor in prosila:
»O mama, mama, ti pa zame boš molila.«

Prestopil prag si hiše svoje
zadovoljen in vesel,
ker spet v gozd greš
v objem narave,
ki je življenje tvoje.

Ustavil se je tvoj korak na trati mehki,
pogled zastal na zeleni smreki,
uho slišalo je vetra šum poslednji,
zamrla je beseda v dreves odmevu.
Srce podaril si materi naravi,
ki bila je življenje tvoje.

V temi, tišina poje,
duhovi se prepletajo,
vrata med svetovi se odpro,

tu sem, zdaj,
lahko grem kamorkoli,
ključ nosim v sebi.

Temno je na poteh,
tam hodi malo kdo.

Včasih zalaja mrtev pes.

Zlo se pretaka skozi noč.

Oblaki
temni
dež po mlaki
voda v mlaki
mrtvi raki
vrana ( črna )
dobri raki
strup v mlaki
vrana z raki
prana v mlaki
oblaki
prazni
vrana ( mrtva )
pod nebom iskana
v mlaki in raki
pade Nagasaki

Nad svojo glavo
imaš košaro neba,
pred seboj
odmaknjeno
prihodnost,
kos zemlje,
drevo,
cesto,
robove,
temo
in ideje.
Nariši drevo!
Opiši ga!
Shrani seme!

Utopila sem se
v morju neznanih ljudi.
Skrila sem se mednje,
kakor riba, ki beži.

Utopila sem se,
v neskončnosti občutkov,
v milijonih trenutkov,
ko sama sanjam še.

Utopili me bodo,
ki hodijo mimo.
Razbili mi usodo,
ki kradejo rimo.

Bilo je pomladno vreme,
ko se je razcvetel v veselju.
Ne spominjam se, na katerem obrazu.
Njegove meje so bile izven telesa,
nekaj, kar se je zapisovalo in risalo vame.
Bil je namagneten nasmeh.
Univerzalnost bivanja z daritvijo.
Na nobenem zemljevidu se ni zarisal,
le veseljačil je svoje razpoloženje po žilah
in valoval čisto tiho, oblečen v cvet.
Pripadal je govorici občutljivosti.
Za seboj je potegnil barvo nedoločljivosti.
Vstopil je v prostor pred očmi
kot žarek, ki vidi, razume in ve.

Splavljeni fetus
te gleda s tvojimi očmi,
zato te peče njegov pogled.
Vrnil ti je lok in puščico,
ki je zadela tebe.
Prelil si svojo ljubezen
v veliko reko,
ki je odplavila tebe.
Rudninsko in zemeljsko
si utežen s šepanjem
svoje vesti.
Belo telesce je spokojno,
tvoje telo nosi težko krilo
podviga iz sivega kamna.

V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru se je 16. maja občinstvu predstavila s pesniško zbirko MOSAICO – MOZAIK zamejska pisateljica in pesnica Claudia Vončina. Pesniško zbirko je izdala in založila Transmedia Gorica. Pesniška antologija je bila predstavljena ob spremljavi projeciranih fotografij Marka Vogriča priklon lepoti, ki je zbirko tudi likovno opremil.

Claudia Vončina, slovenskega rodu, živi v rojstni Gorici. Diplomirala je na Univerzi v Trstu, poučevala na klasičnem liceju Trubar v Gorici in se posvečala literarnemu ustvarjanju. Je članica žirije natečaja »Glas žensk« Pokrajine Gorica. Od ustanovitve je članica PEN –kluba in Kulturnega Centra Amalia Popper v Trstu ter sodeluje pri raznih pobudah v Gorici, Trstu in Kopru. Prejela je številne nagrade in mednarodna priznanja za poezijo in prozo v italijanskem in slovenskem jeziku. Romani: Contratto mortale, 1998; Confine orientale, 1945/91, Meja na vzhodu, 1999, Storie di donne, 2001. Pesniške zbirke: Frammenti, 1990, Parole, 1994, Gocce Infrante in Icone, 1997, Fantazia – Fantazija, 2001, Colori, 2004.

Maj sije iz oči ,
ki hrepenijo, hrepenijo.
Poljub se zapiše med ustnice
in pesmi spolzijo na papir.
Razodenejo se.
Prsti drobijo besede
in črke same padajo vanje.
Potapljajo se v modrino večnega
in ostajajo tam za zmeraj.

Na poti življenja se večkrat zgodi,
da padeš, se raniš, polomiš kosti.
Lahko se jeziš in raniš še druge,
ki so ti dali neskončne obljube.

Izbira je tvoja in odgovornost tudi,
da brigaš se zase, ne za druge ljudi.
Da poskrbiš, kot je modro in prav,
tako drugi izkušnjo bo tvojo spoznal.

Tako padci kot bolečine,
v življenje prikličejo grenke spomine,
lahko pa s pogumom jih okrasiš,
da pokončno in z upanjem v naprej stremiš.

Popolnost je prispodoba angelov
z milino apoliničnega pogleda.
Popolne stvari se ne kažejo,
da ne bi užalile nepopolnih.
Popolne stvari so želje duše,
ki prižigajo ognje v neskončnosti.
So selitve sanj nazaj k očesu,
so vračanja in drhtenje občutij,
ki raztapljajo bivanje odznotraj.
So nihanja in znamenja napotenosti,
ki povzročajo nelagodja
s pogledom v vrtoglavo globino,
kajti koraki niso nikoli ravni,
koža ni nikoli gladka in brezhibna,
ko jo dotik v nasladi boža.

Košček meni
košček tebi
razdelimo se

košček tebe
košček mene
že v kotličku vre

košček tu
košček tam
se stalilo je

dva koščka ti
košček jaz
in ostane vse

Bolečina
tam nekje,
ni tista,
ni ista,
takšne žalosti
nisem poznal,
nikoli nisem
toliko dal,
v kar sem upal
nisem dobil,
vem kaj sem iskal,
življenje ni pravljica,
ljubezni ni mogoče ustvariti,
ljubezen se ne zahteva,
če je sama
mora umreti,
mimohod prikazni
je treba sprejeti,
v telesu živeti,
v njem umreti,
žalost,
ki ne pojdeš več nikamor.

Tvoje sledi,
tvoje stopinje,
kot od ljudi,
kot od levinje.

Tvoje besede
na vsakem koraku,
znoj brez potrebe,
solze v mraku.

Tvoj odhod,
pot v hrepenenje,
moj sprevod,
v življenje.

Ti si noč, a jaz sem spanec.
Ti si sok, a jaz kozarec.
Ti raketa, jaz vesolje.
Ti si morje, jaz obzorje.
Ti si sonce, jaz oblaček.
Ti Sneguljčica, jaz palček.
Ti papir, jaz sem tiskalnik.
Ti poštar, jaz nabiralnik.
Ti si volk, a jaz sem zajec.
Ti si riž, jaz sem Kitajec.
Ti si vrata, jaz sem zvonec.
Ti si juha, jaz sem lonec.
Ti sesalec, jaz preproga.
Ti si kuhar, jaz sem "Droga".
Ti si kavč in jaz blazina.
Ti dirigent, jaz violina.
Ti labod, jaz ptičja gripa,
glupo se sliši, se pa rima.
Želim si, da se nasmejiš.
Ti si mačka, jaz sem miš...

Trgam cvetove besed
polagam jih
na tvoja usta laži
kaj bi
revež
brez njih
na okostenelem konju
porazov
nisi vedel zanje
dokler te niso
izbruhnili
vulkani smeha
nisi vedel
da so prišle
na osteh spomina
in se zarile
v tvojo dušo
nisi vedel
ne
ne veš

Sama
kot ranjena ptica nad pustim otokom
sedi
Sama
kot bilka v vetru izgubljena
hodi
Sama
kot budilka brez zvonca v jutru
leži
Sama
kot klovn med menihi
se smeji
Sama
kot solza na žalostnem licu
polzi
Sama
kot punčka iz cunj med roboti
stoji
Sama
kot edino sonce na nebu
živi
Sama išče pot iz osamelosti
A ve
da je ni

Pogrezam se v tišino,
tam ni nikogar.
Sama sem,
sama z mojimi mislimi,
tam, kjer me vsi razumejo,
čutijo kar čutim jaz

Nemirna sem…
Prekleti spomini,
ki ne spustijo iz objema me.
Kje si, zdaj?

Izgubljena sem…
Upam, da na poti luči.

Utrinek jutrišnega dne si
vpet v moj svet
nežno kakor sanje.

Moje življenje si razburkal
kot gladino morja
razburka dežna kaplja -
neopazno
molče
s poljubom.

S pogledom si porušil moje meje.
Brez bitke.
Brez zmage.
Z ljubeznijo.

Piše: Nina Kolar

Z nogo v močvirju čaplja
Peruti k sebi stiska
Poveša glavo, da Dež ne bi prehitro
Ji spral obrisov konca pomladi s kljuna

Vsa je v sebi, je v kapljah in hladu
V spoštljivosti Lepote Življenja, narave

Očesa na okenskih šipah
Gledajo skozi dež
A čaplje ne zmotijo prodorni pogledi
Ne zvok hrumečega vlaka

Piše: Nina Kolar

Dežuje
Težke kaplje tolčejo po oknu
In stekajo gorje v luže
Zvok ognjemetov odmeva v aplavzu

Želim si, da bi bil posvečen Ljubezni
In ne le v posmeh neumnosti
Ki Ljudi spreminja v kipe

Ko bi prej prenehali hraniti svoj ego
Morda ne bi zgradili tistega zidu
Ki nosi težo preživetih vzorcev