Bilo je pomladno vreme,
ko se je razcvetel v veselju.
Ne spominjam se, na katerem obrazu.
Njegove meje so bile izven telesa,
nekaj, kar se je zapisovalo in risalo vame.
Bil je namagneten nasmeh.
Univerzalnost bivanja z daritvijo.
Na nobenem zemljevidu se ni zarisal,
le veseljačil je svoje razpoloženje po žilah
in valoval čisto tiho, oblečen v cvet.
Pripadal je govorici občutljivosti.
Za seboj je potegnil barvo nedoločljivosti.
Vstopil je v prostor pred očmi
kot žarek, ki vidi, razume in ve.

Imel je izraz, ki je hotel vezati nase.
Ni se čustveno opredeljeval,
ko je odložil svoj vonj.
Napolnil je trenutek.
V daljavi ni zapuščal sledi.
Ne vem kako mu je uspelo priti
do mene, da se ni znal več vrniti.
Iščem njegove korenine.
Za njimi segam globoko,
da ga dosežem, ko vstopa vame
in izstopa s svojim cvetom.
Njegovo seme shranim za jutri,
da prisonči svet okoli sebe.
Tam za njegovo črto sem jaz,
za zlatimi nasmehi duša.