Iz pesniške zbirke "Domovina", izdalo Katoliško društvo Gorica, 1991)
MLADOSTNI SPOMINI
O dragi prag domače hiše,
govori in ponovi mi nasvete,
ki jih je meni mama govorila,
ko prvič sem odšla od doma!
Naj iz srca nikdar se ne izbriše,
kako me v svet je odslovila.
»Ogibaj se poti nevarnih,«
je rekla, »vedi, teh je polno za mladino;
posebno zate, ki si lepa, a uboga.
Pa vrni se nam dobra in ljubeča,
ne zabi na svoj skromni dom,
če kdaj te najde sreča!«
Poljubila sem jo v odgovor in prosila:
»O mama, mama, ti pa zame boš molila.«
Vrnitve blažen dan, kako sem te pričakovala!
ko vstal si z zarjo, je duša v meni vztrepetala;
kot ptici, ki dviguje krila,
ko v rojstni kraj jo veleče želje sila.
Zazrla – končno sem domače znane griče.
Z nestrpnostjo oči so merile daljavo.
Le hiti vlak navzgor, navzgor!
- Potem pa ravno skoz dobravo
in ustavi se, kjer beli se križišče;
tam starih hišic zreš prgišče.
Ukroti se, o duša! Že trkam
na hišne duri, prva čuje mama,
da vrača hči se, ker po svetu
čutila se preveč je sama.
Že v hiši moje ime odmeva
in sestric, bratov roj hiti v objem,
s poljubi me odeva.
V radosti rdeva moje lice bledo
in srce polni nova tajna sila,
vsa sladka, omamljiva, čudepolna,
ki se izraziti ne da z besedo.
Antonija Breščak
(Pesmi iz zbirke "Narava moj najlepši svet",
izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, 1991)
MATERNI JEZIK
Odkar smo zapustili
rojstno vas,
nič več nam ni odmeval
govorice naše glas.
Z nami potoval je čas,
nas bodril
in učil
je novega jezika.
V tujini nepoznani
nihče ni bil ob naši strani,
da gledal bi nas ljubeznivo,
nam govoril razumljivo.
Poslušali, učili
smo se novo govorico,
a našo še nadalje
smo ljubili,
negovali kot cvetlico.
V srcu našem
bila je vedno spoštovana,
nikdar pred svetom zatajevana.
SREČNO ŽIVLJENJE
Srečen človek
in ves blažen,
če skoz življenje
gre neopažen.
Tam med travami
izgubljen
kot je poljski cvet,
samo od stvarstva
ljubljen
kot narave cvet.
Vsega živeža
iz zemlje
prav svežega zajemlje.
In ko mu vse lepo zori,
raduje se in veseli.
V duhteči travi
rad zadremlje
in sonce sije nanj
sredi mirnih sanj.
Na prsih
rodne zemlje.
DOMAČE OGNJIŠČE
Domače ognjišče
nam bodi svetišče,
spominov mladostnih simbol,
miru zavetišče
in sreče prestol.
Ljubezen ognjena
za dom naj gori
kot suha polena,
ki plamen objema
jih sredi ognjišča oltarja.
V naših domovih
naj jutranja zarja
se zlata leskeče.
Naj plamti, se iskri
in blešči
pod krovom
blažene sreče.
Stanko Breščak
(Pesmi iz zbirke "Naša pravda",
izdalo Katoliško društvo Gorica, 1993)
TUJINA
Daleč, predaleč si, domovina!
V vencu stoletnih gozdov,
mogočna v lepoti vrhov
dviga se moja planina.
V krogu vrstijo se sela, domovi.
V duhu zrem rodna te vas,
sladki poslušam vaš glas,
mili, domači zvonovi!
HRAST
V samoti, na kraški
planoti tam hrast
iz tal tisočletni
moč pije in rast.
Visoko nad zemljo
pod beli oblak
mogočno se dviga
davnine očak.
Neznano zatišje,
neznan mu pokoj;
življenja neizprosen
zanj, večen je boj.
Zdaj z morja, zdaj z gore
ga bije vihar;
zdaj trešči z oblaka
vanj strele udar.
Stoletja preizkuša
usode ga moč;
sil streti ga skuša
sovražnih obroč.
A bolj kot zaganja
vanj moč se vetrov –
bolj čvrsto poganja
kralj večni lesov.
Podoba ta hrasta
je tvoja, moj rod;
ki lepših in boljših
želiš si usod!
NAMEN
Kdaj plačal, Nemec, mi boš vojno škodo
za dom, ki si mi v vojni ga požgal?
Mar meniš, da sedaj – ko imam svobodo –
bom pa lahko kar kje na prostem spal?
Rek pravi star: Kdor razbije – plača!
Povrni torej mi, kar si dolžan!
Veliko ni – ker ni bila palača –
pač skromen le in zdrav slovenski hram.
Iz pesniške zbirke "Domovina", izdalo Katoliško društvo Gorica, 1991)
