Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/poezijaTeaBrescak

O mama, mama, ti pa zame boš molila.« Vrnitve blažen dan, kako sem te pričakovala! ko vstal si z zarjo, je duša v meni vztrepetala; kot ptici, ki dviguje krila, ko v rojstni kraj jo veleče želje sila. Zazrla – končno sem domače znane griče. Z nestrpnostjo oči so merile daljavo. Le hiti vlak navzgor, navzgor! - Potem pa ravno skoz dobravo in ustavi se, kjer beli se križišče; tam starih hišic zreš prgišče. Ukroti se, o duša! Že trkam na hišne duri, prva čuje mama, da vrača hči se, ker po svetu čutila se preveč je sama. Že v hiši moje ime odmeva in sestric, bratov roj hiti v objem, s poljubi me odeva. V radosti rdeva moje lice bledo in srce polni nova tajna sila, vsa sladka, omamljiva, čudepolna, ki se izraziti ne da z besedo. Antonija Breščak (Pesmi iz zbirke "Narava moj najlepši svet", izdalo Katoliško tiskovno društvo Gorica, 1991) MATERNI JEZIK Odkar smo zapustili rojstno vas, nič več nam ni odmeval govorice naše glas. Z nami potoval je čas, nas bodril in učil je novega jezika. V tujini nepoznani nihče ni bil ob naši strani, da gledal bi nas ljubeznivo, nam govoril razumljivo. Poslušali, učili smo se novo govorico, a našo še nadalje smo ljubili, negovali kot cvetlico. V srcu našem bila je vedno spoštovana, nikdar pred svetom zatajevana. SREČNO ŽIVLJENJE Srečen človek in ves blažen, če skoz življenje gre neopažen. Tam med travami izgubljen kot je poljski cvet, samo od stvarstva ljubljen kot narave cvet. Vsega živeža iz zemlje prav svežega zajemlje. In ko mu vse lepo zori, raduje se in veseli. V duhteči travi rad zadremlje in sonce sije nanj sredi mirnih sanj. Na prsih rodne zemlje. DOMAČE OGNJIŠČE Domače ognjišče nam bodi svetišče, spominov mladostnih simbol, miru zavetišče in sreče prestol. Ljubezen ognjena za dom naj gori kot suha polena, ki plamen objema jih sredi ognjišča oltarja. V naših domovih naj jutranja zarja se zlata leskeče. Naj plamti, se iskri in blešči pod krovom blažene sreče. Stanko Breščak (Pesmi iz zbirke "Naša pravda", izdalo Katoliško društvo Gorica, 1993) TUJINA Daleč, predaleč si, domovina! V vencu stoletnih gozdov, mogočna v lepoti vrhov dviga se moja planina. V krogu vrstijo se sela, domovi. V duhu zrem rodna te vas, sladki poslušam vaš glas, mili, domači zvonovi! HRAST V samoti, na kraški planoti tam hrast iz tal tisočletni moč pije in rast. Visoko nad zemljo pod beli oblak mogočno se dviga davnine očak. Neznano zatišje, neznan mu pokoj; življenja neizprosen zanj, večen je boj. Zdaj z morja, zdaj z gore ga bije vihar; zdaj trešči z oblaka vanj strele udar. Stoletja preizkuša usode ga moč; sil streti ga skuša sovražnih obroč. A bolj kot zaganja vanj moč se vetrov – bolj čvrsto poganja kralj večni lesov. Podoba ta hrasta je tvoja, moj rod; ki lepših in boljših želiš si usod! NAMEN Kdaj plačal, Nemec, mi boš vojno škodo za dom, ki si mi v vojni ga požgal? Mar meniš, da sedaj – ko imam svobodo – bom pa lahko kar kje na prostem spal? Rek pravi star: Kdor razbije – plača! Povrni torej mi, kar si dolžan! Veliko ni – ker ni bila palača – pač skromen le in zdrav slovenski hram. Komentarji (1) www.pozitivke.net