|
||||||
|
|||||||
V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru se je 16. maja občinstvu predstavila s pesniško zbirko MOSAICO – MOZAIK zamejska pisateljica in pesnica Claudia Vončina. Pesniško zbirko je izdala in založila Transmedia Gorica. Pesniška antologija je bila predstavljena ob spremljavi projeciranih fotografij Marka Vogriča priklon lepoti, ki je zbirko tudi likovno opremil.
Claudia Vončina, slovenskega rodu, živi v rojstni Gorici. Diplomirala je na Univerzi v Trstu, poučevala na klasičnem liceju Trubar v Gorici in se posvečala literarnemu ustvarjanju. Je članica žirije natečaja »Glas žensk« Pokrajine Gorica. Od ustanovitve je članica PEN –kluba in Kulturnega Centra Amalia Popper v Trstu ter sodeluje pri raznih pobudah v Gorici, Trstu in Kopru. Prejela je številne nagrade in mednarodna priznanja za poezijo in prozo v italijanskem in slovenskem jeziku. Romani: Contratto mortale, 1998; Confine orientale, 1945/91, Meja na vzhodu, 1999, Storie di donne, 2001. Pesniške zbirke: Frammenti, 1990, Parole, 1994, Gocce Infrante in Icone, 1997, Fantazia – Fantazija, 2001, Colori, 2004.
Marko Vogrič (1961) rojen v Gorici, kjer živi z družino, elektronski inženir, projektant v jeklarski industriji na področju močnostnih električnih tokov se je predstavil s projekcijo fotografij. S fotografijo se ukvarja že od mladih let v analogni in digitalni tehniki: član Skupine 75, je uspešno sodeloval na številnih razstavah in natečajih na Primorskem. Bavi se tudi s tehnično in industrijsko fotografijo. Kot fotograf je sooblikoval razne publikacije, med katerimi je »Vodnik od Timava do Idrije«, »Slovenski sledovi po goriški pokrajini« (2005) in priložnostno publikacijo z razglednicami ob 70 letnici poslikave cerkve v Pevmi (2004).
Literarni večer sta vodili Isabela Flego, koordinatorka za enake možnosti pri Mestni občini Koper in predstavnica društva Poem Koper ter zamejska novinarka Erika Jazbar, ki je tudi uredila pesniško zbirko Mozaik. Kulturni dogodek je občinstvo sprejelo z navdušenjem.
Urednica je zapisala v predgovoru zbirke: Zbirka, ki jo jemljete v roke, je nastala iz ljubezni do lepote; lepote v svojem najčistejšem, učeno bi temu rekla platonskem smislu. V svetu, kjer so na dnevnem redu pačenje, pozersko kričanje in tesnobna zagrenjenost, ki raste iz povprečnosti, je priliv tihe svetlobe in njene zdravilne pozitivnosti nekaj neobičajnega. Če bi ob lepoti poiskali še druge snovi, iz katere se oblikujejo verzi, bi rekli, da je to tišina oziroma tiha kontemplacija sveta okoli nas in v nas. In kot tretje bi dodali nevsiljivost, prvino, ki je takorekoč prirojena pravi poeziji in čisti lirični izpovedi. To so tisti verzi, ki jih posrkaš v trenutku, vendar ti njihov zven ostane za ves tisti čas, ki si ga vzameš zase. In poezija postane edino pravo pribežališče pred vsakdanjim drvenjem, duhovna oaza miru.
Tisti, ki take kreativnosti ne premoremo, vendar ob njej zadihamo, smo moralno dolžni, da nudimo čim širši publiki možnost, da seže po teh besedah. Zato torej antološka zbirka, zato torej prevod v slovenski oziroma italijanski jezik.
Poezije, ki jih boste prebrali v tej antologiji, so mogoče nekaterim znane. Glavnina le-teh je bila namreč že objavljena v šestih pesniških zbirkah, ki so izšle v italijanskem izvirniku med leti 1990 – 2005. Iz vsake zbirke je sama avtorica izbrala pesniške izpovedi, ki jih ima najraje. Zadnje poglavje pa objema še neobjavljene pesmi.
Prevajanje poezije je pogosto neljubo delo, izredno tvegano in naporno, če gre za izpiljene bisere, ki štejejo le nekaj verzov. Poseben podvig pa to postane, ko sta si pred sabo jezika, ki sta si jezikoslovno in jezikovno precej deleč, pa čeprav geografsko mejita eden z drugim.
Zato je ravno sama avtorica najprimernejša za podajanje svoje duše v drug jezik. Med drugim bi bila prava škoda ne izkoristiti prednosti dvojezičnosti, ki pomeni čutiti za svoja in ne samo poznati oba jezika.
Prevajanje poezije Claudie Vončina je torej težka naloga, tudi za samo pesnico ali pa posebno zanjo, saj je ravno avtorica tista, ki dojame vse nianse svojega dela, za kar je njena zadrega na mestu, ko ji ne uspe podajanje vsega, kar je hotela s svojo poezijo posredovati bralcu.
V nekaterih primerih pa je res vsak trud zaman, saj je dober prevod nemogoč; zato so ostale nekatere poezije neprevedene in so berljive le v slovenskem ali italijanskem originalu. Naj bo to tudi izziv za bralca!
Antologijo bogatijo tudi posebne fotografije. Lepoto lahko pokažemo na različne načine: z gibom, glasom, besedo pa tudi s podobo, sliko, v tem primeru s fotografijo. Omenjena dela gre brati ravno v tem ključu. Osebna interpretacija lirike skozi posebno fotografsko lečo ter obogatitev knjižne izdaje s svežino pokazanega in ne le povedanega.
Prijetno branje, listanje in razmišljanje torej in ne sramujmo se naše ljubezni do lepega!
Marko Marinčič, odbornik za jezikoslovne skupnosti pri Pokrajini Gorica je zapisal: Skupno doživljenja nekega ozemlja pomeni doživljanje nekega neločljivega mirkrokozmosa, ki je povsem tuj vsakršni ideološki interpretaciji in kjer narava od nekdaj prerašča v primarni skupni imenovalec sožitja, posameznikov, ljudstev in različnih kultur. Claudia Vončina v svojih pesmih udejanja to večplastnost naših ljudi in preko svojih strnjenih, kratkih verzov polno vrednoti dediščino, ki nikakor ne more biti podvržena pristranskim interpretacijam.
Pesnici Claudii Vončina in fotografu Marku Vogriču iskreno čestitamo!
Nekaj verzov iz prekrasne lirične pesniške zbirke Mozaik:
Če ne moreš živeti
kot si želiš
danes vsaj
živi od vetra
živi od morja
živi od lune
in zvezd
v tej prav zate
ustvarjeni noči.
*
Prisluhni
akordom
kitar
poslušaj
vetra
globoki glas
in pritajeno pesem
morja…
*
Naj ponovno
stopim
v svete vode
Soče
v zelene vode
v bistre vode
da prerojena
spet
grem na pot.
*
Skupaj
sva šla
do deročih
soških voda
kjer zvezde
trepetajo
in izginil
je čas.
*
Prišel bo morda
dan
ko iskala bom
minuli čas
in po nekdanjih poteh
našla
izgubljeni nasmeh.
*
A srečna
sem bila
tam kjer ciklame
dehtijo
tam kjer divje rože
cvetijo
na moji
izsušeni zemlji.
*
V daljavi
zelenih pašnikov
dišita
timjan
in brin.
Še zadnjič
mi dušo
polnita
in srce.
*
Nekoč
sva šla
do brega
samote
kjer se v tišini
vije kača.
Obljubil si mi
zemeljsko srečo.
*
Vem
ne bom povsem
umrla:
moja lahka
beseda
bo priča
da upala sem
ljubila
živela.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20060517103012471
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
